Evropa je bila ena od zibelk rudarstva, vendar je v zadnjem času področje rudarjenja in pridobivanja surovin, predvsem kovinskih in energetskih, v Evropi zamrlo. Aktivne rudnike ima samo še nekaj držav v Uniji, to so Avstrija, Finska, Grčija, Irska, Poljska, Portugalska in Švedska, vendar njihovo rudarjenje kovin prispeva nekaj več kot 1 % k svetovni proizvodnji določenega kovinskega minerala.

Kako je z energetskimi surovinami v Sloveniji, sem vprašala prof. dr. Željka Vukelića, predstojnika oddelka za geotehnologijo, rudarstvo in okolje na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani:

»Kot premog imamo lignit, nafto, ki je tako rekoč ni, plin, ki se nahaja v SV Sloveniji v Petišovcih in, kot energetsko mineralno surovino štejemo tudi geotermični energetski vir oz. geotermalno energijo. V Sloveniji primanjkuje nafte, te praktično ni, zalog plina imamo po nekaterih ocenah okrog 7 milijard kubičnih metrov, kar pomeni, da bi lahko Slovenijo 7 let oskrbovali samo iz naših plinskih virov oz. iz plinskega vira Petišovci.. realno je tam med 10% in 15% potreb. Slovenija na leto porabi milijardo kubičnih metrov plina, tako gospodinjstva in industrija, kot ostalo.«
Pa je odpiranje novih rudnikov združljivo z evropskim zelenim dogovorom? Prof. dr. Željko Vukelić:
»Dejansko so zelene smernice oz. zeleni dogovor pravi, da naj bi v določenem obdobju vsaka država začela rudarjenje opuščati. Zaradi energetske krize so pač popuščali pri teh kriterijih in bi rudnike odpirali. Mi te možnosti tako ali tako nimamo.. pridobivamo lignit v Velenju, v Zasavju pa smo pridobivali rjavi premog, vendar je tam že vse opuščeno oz. ekološko sanirano. Dejstvo je, da je treba po končanju rudarjenja opraviti ekološko sanacijo, da naravi povrnemo, kar je možno. Da je negativnih vplivov rudarjenja čim manj. Drugače pa premogovnik Velenje deluje v skladu z vsemi evropskimi normami glede varovanja okolja. Seveda posledice so.. na površini se to vidi pri posedanju tal, tako imamo dva jezera, ki sta nastala zaradi rudarjenja. Pri samem kurjenju lignita v termoelektrarni pa je treba zajemat vse več plinov, da je vpliv na okolico manjši. Tudi v okolici Šoštanja gozdovi niso več tako prizadeti, kot so bili v preteklosti, ko še ni bilo teh čistilnih plinov.«

Z novimi tehnologijami se je povečalo povpraševanje po t.i. kritičnih surovinah, ki jih potrebujejo električni avtomobili, tudi telefoni. Res je, da imajo te surovine dolgo življenjsko dobo, pa vendarle, izkopavanje teh rud je okoljsko zahtevno, pravi prof. dr. Željko Vukelić:
»Za tono litija rabite 2000 kubikov vode.. to je potrebno imeti v t.i. zaključenem krogu, da vam ne uide, da lahko potem vse predelate in vrnete nazaj v proizvodnjo.«

V času, ko težave v dobavni verigi in geopolitične napetosti spodbujajo k večji samozadostnosti, za izpolnjevanje potreb bloka recikliranje baterij ne bo zadostovalo. Dr. Miloš Markič, z oddelka za mineralne surovine in geokemijo pri Geološkem zavodu Slovenije:
»Najvišjo stopnjo reciklaže ima železo. Tudi titan in nikelj. Ostale baterije, npr. svinčeve baterije imajo reciklažo 60%, 70%, druge pa samo 20% oz. 30%. Imajo pa dolgo življenjsko dobo. Primanjkuje pa teh surovin ne, oz. jih na svetovnem tržišču ni primanjkovalo zadnjih nekaj desetletij.»
Z uvedbo novih tehnologij pa EU že pridobiva in porablja nevaren delež omejenih svetovnih virov, zato se bo moralo izvajati rudarjenje z morebitnimi negativnimi posledicami za biotsko raznovrstnost. To pa ima lahko katastrofalne posledice za ljudi in naravo.

Nataša Godec, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus – Boljše razumevanje Evrope