Podnebna kriza in kriza biotske raznovrstnosti spadata danes med največje izzive za človeštvo. V luči prilagajanja na podnebne spremembe zlasti globalnega segrevanja ozračja, je pomembno tudi kako znamo upravljati z vodami, ki so odličen vir blaženja le-tega. Tudi Slovenija se vključuje v reševanje podnebne krize preko upravljanja in gospodarjenja s tem velikim naravnim bogastvom.

Suzana Stražar, direktorica Urada za upravljanje z vodami na Direkciji za vode, ki deluje v okviru Ministrstva za okolje in prostor, uvodoma pove, da se program ukrepov upravljanja voda v okviru Zakona o vodah novelira in po potrebi dopolni na vsakih šest let. Nazadnje se je to zgodilo lani. V luči prilagajanja podnebnim spremembami vsebuje aktualen program tri glavne postavke, poudari Stražarjeva: ,,Priprava večletnega podrobnejšega programa na področju načrtovanja vodne infrastrukture za urejanja voda, potem je še en program za informiranje in obveščanje strokovne in splošne javnosti o upravljanju voda, tretji program pa je vpeljava spodbud za geotermalne pare vrtin in drugi ukrepi za ustavljanje negativnih trendov v termalnih vodonosnikih. Najpomembnejši je prvi, tj. definiranje ukrepov, ki se nanašajo na varstvo pred škodljivim delovanjem voda, na ohranjanje in uravnavanje vodnih količin, vključno z ukrepi za zmanjšanje posledic hidroloških suš in ukrepi, ki se nanašajo na vzdrževanje voda.''

Urad za upravljanje z vodami v sodelovanju z drugimi ministrstvi in pristojnimi deležniki aktivno sodeluje tudi pri informiranju in izobraževanju strokovne in splošne javnosti na področju upravljanja z vodami. Med drugim sodeluje tudi v bilateralnih projektih, pri čemer se osredotoča tudi na mlajše generacije, zlasti pri ozaveščanju ustreznega ravnanja v času poplav. Stražarjeva poudari, da se urad kljub uspehu pri doseganju zastavljenih ciljev srečuje z zamudami: ,,Tudi pri nas se srečujemo s problematiko resursov, tako finančnih kot kadrovskih. Močno nas skrbi ali bo trend glede prihajajoče krize , ki je posledica ukrajinske vojne, lahko ostal vsaj na tek ravni, na katero smo ga uspeli dvignit oz. kakor si želimo, da bi lahko omenjene cilje dosegli pravočasno, saj podnebne spremembe so neizbežne in hitre. Pred nami so podražitve in problematika draginje, ki nam podira finančne konstrukcije projektov. Uspeli smo zagnati več kot šestdeset projektov poplavne varnosti, iz Načrta za okrevanje in odpornost pričakujemo še naslednjih tristo deset milijonov evrov, ki jih bomo lahko izkoristili za te namene.''

V okviru Evropskega Zelenega dogovora se je Slovenija zavezala tudi k uresničevanju Strategije za biotsko raznovrstnost. Cilj je do leta 2030 obnoviti območje petindvajset tisoč kilometrov rek. Suzana Stražar iz Urada za upravljanje z vodami še izpostavi nekaj glavnih aktivnosti na evropski ravni: ,,Trenutno na Direkciji RS za vode sodelujemo v štirih projektih. Najbolj celovit in projekt, ki je državnega pomena, kje projekt LIFE-IP Natura. Temelji na povezovanju različnih deležnikov in sektorjev, na podlagi tega, da bi prispevali k izboljšanju upravljanja na območjih Natura 2000 v Slovenji. Pri tem se osredotočamo na obvodni prostor. Projektne aktivnosti niso usmerjene le v ohranjanje narave, poleg tega pokrivajo tri glavne sektorje: kmetijstvo, gozdarstvo in upravljanje z vodami.''

Na trenutne kritične razmere na področju voda v Sloveniji so se pred kratkim odzvali tudi v Slovenskem društvu za zaščito voda. Vlado so pozvali k čim hitrejši odpravi trenutnih praks, k prehodu na obnavljanje rek ter vključevanju in upoštevanju vseh relevantnih strok pri načrtovanju, pri čemer je po njihovem mnenju še posebej pomembno sodelovanje neodvisnih strokovnjakov s področja ekologije.

Polona Pengal iz Slovenskega društva za zaščito voda pravi, da nam gre v Sloveniji na področju upravljanja z vodo v luči prilagajanja podnebnim spremembam zelo slabo in da bi morali narediti precej velik korak v nasprotno smer: ,,Še vedno ne razmišljamo v smislu prilagajanja, ampak v smislu kontroliranja in obvladovanja, ti izrazi pa so diametralno nasprotni prilagajanju, pri čemer bi mogli sebe prilagoditi naravnim danostim. To se zelo kaže predvsem pri obvladovanju škodljivih posledic poplav, kot to uradno imenujemo, v resnici pa so to protipoplavni ukrepi, spreminjamo naravne struge v neke odtočne kanale, jih omejujemo, onemogočamo naravne rečne procese, s čimer uničujemo biodiverziteto, po drugi strani pa zmanjšujemo sposobnost rečnih ekosistemov, da se sami prilagajajo spremembam in da s temi spremembami hkrati zaščitijo tudi nas.''

V društvu so prepričani, da nam s tem pada odpornost na podnebne spremembe, zaradi česar lahko v prihodnosti pričakujemo še večje posledice tako suš kot poplav.

Pengalova poudari, da bi bilo v okviru upoštevanja zelenega prehoda na področju upravljanja z vodami za čim lažjo oz. čim bolj učinkovito prilagoditev na podnebne spremembe tako potrebno spremeniti osnovno paradigmo: ,,Trenutno v načrtovanju in izvajanju upravljanja z vodami prevladuje hidrološka stroka, ki sicer dobro razume same fizikalne procese, ne razume pa toliko bioloških procesov, in kako ti vplivajo na fizikalne procese, kar je velik primanjkljaj. Namesto, da razmišljamo o tem, kako bi pozidali brežine in se naselili čim bližje rekam, bi morali začeti razmišljati o tem, da jim damo dihat. Prvi korak k temu pa je, da jim omogočimo obrežno vegetacijo. Hidrološka stroka nas namreč trenutno uči, da je potrebno drevesa podirat, ker naj bi to povzročalo poplave. V resnici se je izkazalo, da vodni tok to samo še pospeši.''

Ob tem velja omeniti, da je zasaditev petmetrskega obrežnega pasu že uzakonjena z Zakonom o vodah, česar pa se po besedah Pengalove nihče ne drži.

Pojasni, da v luči nadaljevanja trenutnih trendov osnovno težavo še naprej predstavlja pritisk kapitala: ,,Temu sicer rečemo razvoj, ampak v resnici gre za degradacijo tega okolja, s tem, ko se naseljujemo preblizu in drevesa sekamo. Kapital pa je zelo močan, kar se je videlo tudi pri referendumu o vodah, ko so poskušali odpreti poti za naselitve in pozidavo teh obrežnih območij.''

Drug večji izziv na področju upravljanja z vodami v Slovenskem društvu za zaščito voda vidijo v pomanjkanju sodelovanja med odločevalci in stroko, zlasti neodvisnimi strokovnjaki, poudari Pengalova: ,,Odločevalci in načrtovalci sodelovanje stroke in javnosti trenutno vidijo kot zavlačevanje in oviro pri svojem izvajanju, medtem ko se v praksi kaže, da stroka vendarle ve o čem govori in bi jo bilo zato zelo dobro upoštevati.''

Moto Slovenskega društva za zaščito voda je ''Izobraževanje, ozaveščanje in povezovanje''. V okviru tega organizirajo veliko posvetov, pri čemer so glavni dogodek vsakoletni Vodni dnevi, ki bodo prihodnje leto doživeli 30. izvedbo.



Lidija Petković, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus – Boljše razumevanje Evrope