Italijanska komorna kantata je ena najpomembnejših glasbenih oblik, ki so bile v modi v drugi polovici sedemnajstega in prvih desetletjih osemnajstega stoletja. Veljala je za največji kompozicijski izziv, saj je slikala najbolj rahločutne čustvene odtenke in z žlahtnostjo zgradbe in izraza prekosila sestrsko opero. Alessandro Scarlatti je bil najpogosteje izvajani italijanski skladatelj vokalne glasbe svojega časa. Ustvaril je več kakor šestdeset oper in skoraj sedemsto kantat. Večino jih je napisal za svoje plemiške mecene v Rimu, predvsem za vplivna kardinala Pamphilja in Ottobonija in za švedsko kraljico Kristino. Umetniška srečanja, ki jih je prirejala v svoji palači, so se po njeni smrti razvila v akademijo po antičnem zgledu, ki so ji rekli akademija Arkadijcev. Njeni člani so zagovarjali vrnitev h klasični preprostosti in resnici, zavračali so sodobne zlorabe poezije in se zgledovali po starogrški in rimski bukoliki. Scarlattija so v akademijo sprejeli leta 1706, hkrati z njegovima kolegoma Pasquinijem in Corellijem. Spoštovali ga niso le kot izjemnega glasbenika, temveč tudi kot strokovnjaka za poezijo.