Dolgotrajna revščina močno vpliva na otrokove želje, samopodobo, načrte za prihodnost. Brez vaše pomoči bi bilo otroštvo številnim pomurskih otrok bistveno manj srečno

Dolgotrajna revščina močno vpliva na otrokove želje, samopodobo, načrte za prihodnost. Brez vaše pomoči bi bilo otroštvo številnim pomurskih otrok bistveno manj srečno

“Ti otroci so vdani v usodo, sprijaznijo se s svojim stanjem, ne drznejo si razmišljati o tem, kaj bi v življenju radi počeli, pač pa  iščejo poti, kako čim prej finančno razbremeniti starše in pač najti neko zaposlitev, ki  jim bo omogočala preživetje.  Grozno. Nobenega žara v očeh, nobenih visokih ciljev.  Le vdanost v usodo, ki jo vidijo tudi  pri svojih starših.”  – direktorica Centra za socialno delo Murska Sobota Sandra Fekonja.

K temu zagotovo pripomorejo tudi stroški šolanja, četudi  pri nas praviloma ne poznamo šolnin. Pri kritju  stroškov obveznih šolskih  potrebščin in opreme, obveznih delovnih  uniform, učnega orodja in  tudi obveznih ekskurzij starši ne morejo dobiti sistemske pomoči. Čeprav je vse našteto pogoj, da dijaki sploh lahko končajo letnik. In tistim dijakom, ki bi nujno potrebovali bivanje v dijaškem domu, morajo stroške bivanja plačati starši, ne glede na družinske zmožnosti. Ko v praksi vidiš, kako vse to vpliva na otroke, šele spoznaš zgrešenost take odločitve, opomni sogovornica:

»Drži, da je vsak posameznik odgovoren za svoje preživetje, a kadar gre za tako hude stiske, bi morali imeti boljše sistemske rešitve. Vsak otrok bi se moral izobraževati v smeri, ki ga veseli. Kajti dolgoročno bo to tudi za državo pozitivno: če bodo imeli poklic, ki jih veseli,  ga bodo z veseljem in tudi zagotovo bolje opravljali kot nekdo, ki ga to sploh ne veseli.«

Toda zakonodaja  o dodeljevanju socialne pomoči je jasna in precej toga, še tako srčnim in zavzetim strokovnim delavcem odločanje o  socialnih pomočeh  v veliki meri narekuje računalniški sistem in ne prosta presoja.  Zato CSDji ljudi pogosto po pomoč napotijo še na nevladne in humanitarne organizacije ali sami iščejo dodatne možnosti pomoči.

Toda  to, da je usoda otrokove prihodnosti odvisna od okoliščin, zavzetosti pristojnega centra in iznajdljivosti konkretnega  socialnega delavca, uspešnosti nabirk donacij  lokalnih nevladnikov ali naključnih donatorjev, je vendarle poraz in ne uspeh socialnega sistema, se strinja direktorica.

Pred osmimi  leti korenito spremenjen sistem socialnih pomoči se je izkazal kot velik udarec za  številne najrevnejše. Ne le, da so se pravice  za mnoge zmanjšale, pot do njih se je zbirokratizirala in socialne delavce potisnila pred ekran in jih odstranila s terena.  Kljub dolgo napovedovanima reorganizaciji CSDjev in zmanjšanju birokratizacije današnje izkušnje kažejo, da njihovo delo še vedno pretežno  ostaja računalniško krojen sistem izdajanja odločb. Kar je v Pomurju, kjer je kriza zarezala najglobje in  konjunktura prinesla bolj malo učinka, ljudi pripeljalo do tega, da delo centrov za socialno delo  pogosto  razumejo  bolj kot del problema in ne kot del rešitve njihovih stisk, je iskrena direktorica Centra za socialno delo Murska Sobota Sandra Fekonja.

Kljub temu pa so številna otroštva bila lepša prav zaradi pomoči programa Botrstvo.  Zaradi  več kot 7.400  botrov in zaradi številnih donatorjev. Skupaj  so v desetletju obstoja  tega najbolj prepoznavnega programa pomoči otrokom  prispevali več kot 14 milijonov evrov pomoči za botrovanje  svojim  varovancem, za letovanja, razvoj talentov, za dijaški sklad in za to, da otrokom iz socialnega dna skupaj vrnemo prihodnost.  Trenutno na svojega botra na vseh koncih Slovenije še vedno čaka 120 otrok. https://www.boter.si/#botri-three-column Hvala vsem za pomoč.