Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več. Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.

"Ni preprosto oditi tja v vrsto in vzeti hrano. Čeprav druge možnosti nimava. Čeprav vso štipendijo dam mami in da za kritje dolgov delam vse poletje."

Cerebralna paraliza in izjemno huda neozdravljiva bolezen dihal že vse življenje močno sooblikujeta življenje Mančine mame. Zaradi svojega zdravstvenega stanja nikoli ni mogla dobiti redne službe: “Imam močno zmanjšano delovanje pljuč, zaradi česar nikoli nisem opravila obveznega zdravniškega pregleda, ki je nujen pogoj za vstop v službo. Vse življenje sem bila zato zaposlena prek javnih del. Ko so zdravniška spričevala še tam postala obvezna, pa ga nisem mogla več sploh dobiti. Poleg tega se mi je bolezen tako poslabšala, da so me kljub mojemu upiranju invalidsko upokojili. Finančno je to katastrofa. Prejemam 338 evrov pokojnine, stroški pa so enaki kot prej …”

Če ne bova plačali kredita, izgubijo svoje stanovanje še starši

Skupaj z nekaj preživnine, Mančino štipendijo in varstvenim dodatkom dobita bistveno premalo, da bi zmogli preživeti, sploh ker za manjše stanovanje v stari hiši plačujeta kredit: “Kredit je največje breme, ker je v švicarskih frankih in se višina obroka nenehno spreminja. Trenutno je 221 evrov. Takrat kredita v evrih sploh dobiti nisem mogla. To je prva stvar, ki jo v mesecu plačava, ker si ne moreva privoščiti, da bi ostali brez strehe nad glavo.” Strah ju je ne le pred izgubo lastnega doma: “Da sem kredit sploh lahko dobila, so hipoteko na svoje stanovanje vzeli moji starši. Če ne bova plačevali, bomo vsi izgubili dom,” med jokom komaj govori mama 18-letne Mance.

Groza me je konca tedna, ko moram dati kaj na mizo

In tako je iz meseca v mesec, bitka s položnicami, evri, centi, zasebnimi dolgovi je nenehna: “To mi je najtežje, ker ne vem, kako plačati vse nujne stroške, pa bog ne daj, da se še kaj zgodi, kje naj vzamem. Če že tako ne vem, kaj dati na mizo v petek, ko se Manca vrača domov.” Čez teden mama varčuje tako, da vse stroške, vključno s hrano zase, spravi na popoln minimum, čez konec tedna, ko se domov vrača tudi Manca, je varčevati veliko težje:

“Saj zame mi ni težko, za hčerko pa me zelo boli, da mora vse to prestajati. Najhuje mi je, ko me za vsako malenkost, ki bi jo morala kupiti zase, najprej pokliče in vpraša, ali lahko, ali bova zmogli skozi mesec? Si mislim, koliko otrok bi za takšne drobnarije starše sploh spraševalo? Koliko bi jih kar zahtevalo denar za nujne stvari?”

Ni prijetno, a dobiva vsaj makarone in riž

Za izjemno prijetno, prizadevno in načrtov polno najstnico, katere sošolke se ta hip veselijo šolskih ekskurzij v Združene države ali po Evropi in si lahko kadar koli privoščijo nakupovalne pohode, obisk kina, pico ali kavico, je še posebej težko. Namesto druženja z vrstniki Manca ostaja v dijaškem domu, ob koncih tedna doma skrbi za tista opravila, ki jih mama zaradi zelo omejenih možnosti gibanja in pogostih dihalnih stisk ne more. In nikakor ji ni lahko, ko morata v humanitarne organizacije po pakete hrane:

“Občutek? Ni prijetno, da moraš od tam dobivati hrano … Vseeno pa pomaga, da sva vsaj siti. Dobiva vsaj makarone in riž, čeprav je res, da pogosto ves teden jeva isto. A samo to si lahko privoščiva. Ne morem si kupovati stvari po svojih lastnih željah, ki stanejo denimo dva evra, ni šans, ne gre, finančno mi ne znese. Logično, da imam v glavi nenehno vklopljeno preračunavanje, sicer se nikakor ne bi mogli prebiti čez mesec. Vsemu se morava odreči, poleg hrane tudi novim oblačilom, obutvi, kaj šele zabavam, kinu, seveda tudi temu, da bi šla s prijateljicami na kakšen prigrizek ali kavico.”

Saj ne, da je sošolke ne bi vabile, a občutek, da jim ne moreš vrniti v enaki meri, je grozen, pravi Manca: “Počutiš se nekako manjvredno, občutek imaš, da ti vseskozi dajo vedeti, da si na nižji stopnički, kot so sami, da si človek, ki ne more brez njihove pomoči.”

Mami dam štipendijo in poskusim nekako zdržati

A prioritete sta si z mamo jasno zastavili: obdržati je treba streho nad glavo: “Mami dam skoraj vso svojo štipendijo, da lahko plača položnice in kredit, jaz pa pač potem nekako poskusim … zdržati.” Za vse prevoze, šolske potrebščine, obleko, kakšen prigrizek in prevoz ji ostane res malo:

“Po navadi zdržim ves mesec z dvajsetimi evri, zelo redko s štiridesetimi, ko res potrebujem kaj za šolo, obutev. Sicer pa je dvajset evrov vse, kar imam. Vse poletje delam, da finančno lažje preživiva in da lahko sebi kaj malega kupim. Takrat je edina priložnost, da gremo s prijatelji za en dan v vodni park ali kaj takega. Vse ostalo gre za položnice, za kredit, tudi za hrano, pa mami kupim kaj za obleč ali če kaj drugega potrebuje. Ni mi težko dati zaslužka za to,” opisuje osemnajstletna dijakinja.

Zelo sem ponosna na svoj uspeh

Ker se sošolcem na izletih že vsa leta ne more pridružiti, je prepričana, da bo brez nje minil maturantski izlet, prevelik zalogaj je tudi tako želeni vozniški izpit: “Sploh v zaključnem letniku se vse vrti okoli denarja, zato bo to težko leto. Pa zelo rada bi opravila vozniški izpit, ampak … ne gre,” je težko mladostnici.

Zato pa ji gre v šoli, ko govori o njej, se Manci zjasni obraz: “V šoli mi gre dobro, bila sem odlična in tudi letos mislim, da bo tako. Šola me zelo veseli, izbrala sem pravo smer in jasne načrte imam, kakšno prihodnost si želim. Zelo sem ponosna na svoj uspeh. Trudim se pa tudi zato, da bi bili starši ponosni name. Tako jima vsaj malo lahko vrnem v zahvalo, ker sta me podprla pri izboru šole, čeprav je finančno to za nas velik zalogaj.”

Počena cev odplavila že tako krhko finančno konstrukcijo

Z muko sestavljena in nadvse krhka konstrukcija mesečnih stroškov, preračunanih do evra natančno, se je odličnjakinji Manci in njeni mami sesula pred nekaj meseci, ko je voda iz počene dotrajane cevi zalila večji del stanovanjca in prepojila stene, talne obloge in več kot 50 let staro pohištvo. Poplava je uničila tudi peč za centralno napravo, zdaj jima toploto zagotavlja le kaminska peč. A imata le toliko drv, kot so jima jih podarili prijatelji. Ves denar sta namreč porabili za to, da so odstranili uničeno in zamenjali vso napeljavo:

“Že tako komaj sestavljava začetek s koncem, nato pa je bilo treba vse prenoviti! Nobene izbire nisva imeli, morali sva stanovanjce spraviti vsaj do vseljivega stanja. Še zdaj nama kar nekaj stvari manjka, jaz še zmeraj spim kar na vzmetnici, ki je na tleh. Ta dolg je popolna nočna mora, ker ga je vsaj za 6000 evrov.”

Ker pri banki posojila nikakor nista mogli več dobiti, sta si bili prisiljeni denar izposoditi od znancev. To je najtežje in obe nenehno obremenjuje, pravi mama: “Saj nama je jasno, da ga je treba vrniti, hkrati pa sem popolnoma obupana in ne vem, kako. Ogromno bi nama pomenilo, če bi ga lahko poplačali. A zdaj se mi zdi to misija nemogoče.”

Ko enkrat zdravja nimaš, vidiš, da ničesar več nimaš

‘Misija nemogoče’ in nekaj, kar močno vpliva na že tako neozdravljivo bolno mamo, katere bolezen vsem najsodobnejšim zdravilom navkljub nenehno napreduje: “Čutim, kako mi strah slabša tudi zdravstveno stanje, ponoči se zbujam, ker ne morem dihati. Če bi lahko, bi takoj šla delat, pa bi bil dohodek vsaj malo večji. Pa ne morem. Ko enkrat zdravja nimaš, vidiš, da ničesar več nimaš. Samo še boj, iz dneva v dan, samo to.”

Kako pomagati?

Manci lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Manco iz zgodbe Vala 202.

Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:

• Nova Ljubljanska banka,
• Hypo Alpe Adria,
• Abanka,
• Banka Koper,
• SKB,
• Unicredit banka,
• Delavska hranilnica,
• Sberbank,
• NKBM in
• Hranilnica Lon.

Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.

V desetletju delovanja programa Botrstvo je pomoč dobilo več kot 9700 otrok, nekaj njihovih zgodb smo predstavili tudi v našem programu. Pri prav vseh nastopih otrok in družin s socialnega roba smo od prve oddaje, ki je bila objavljena 5. marca 2012, najskrbneje varovali njihovo identiteto in vsem nastopajočim zagotavljali popolno anonimnost tudi v primerih, ko so si morda starši celo želeli objave teh podatkov. Veseli smo, da so našemu zgledu in pobudi sledili tudi nekateri drugi mediji, ki so se pred tem odločali za politiko razkritja polne identitete otrok in drugih ranljivih skupin. Tega načela se bomo seveda držali tudi v prihodnje.