Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3776 epizod
3776 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Danes praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti. Publicistka in prevajalka Polonca Zupančič nas v Duhovni misli ponovno opominja z zgledom rimskega cesarja in stoiškega filozofa Marka Avrelija, da se v družbi moramo obnašati solidarno. Omenjeni rimski cesar se je s tem soočil med epidemijo kuge, mi pa nedavno s pandemijo covida-19. Le solidarnost v družbi lahko omogoča enotnost in navzven tudi državno samostojnost.
Ob prvega božičnega dne pred 2025 leti do danes odmeva čudovito sporočilo: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« (Lk 2,10-11) Človeštvo je hrepenelo in čakalo – ne vem, koliko tisočletij ali milijonov let – zdaj pa je izpolnjeno hrepenenje, da bi bil z nami Bog, Emanuel. Lučke, jaslice, pesmi, božično in družinsko ozračje; vse to priča o izpolnjenem hrepenenju. Govori nam o Božjem odgovoru na človekovo situacijo, ki pa je včasih v pravem nasprotju z lučjo, z družinsko toplino, pesmijo in darili. Jezus, Božji Sin, ki je bil rojen v Betlehemu pred 2025 leti, prihaja ravno zato, da bi vstopil tja, kjer je tema, kjer je »štala« ‒ (v navednicah, to pomeni: narobe in grdo), kjer ni družinske topline, kjer je osamljenost, kjer ni miru in ni pesmi, ki bi trpečemu človeku povedala, da ni sam. Ta Jezus, rojen na božič, je prišel zato, da bi bil z nami, da bi nam dal čutiti, kako smo ljubljeni; skupaj z nami želi spreminjati naš svet v svet miru, svet lepih odnosov, svet resnice; nam podarjati družinsko povezanost ter spreminjati svet v civilizacijo ljubezni. To je vesela novica današnjega praznika: Bog je z nami! Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem! Spoštovane poslušalke in poslušalci, voščim vam blagoslovljene božične praznike, s tem, da bi vsak izmed nas v srcu začutil, da je njegovo življenje pomembno, da ga Bog ljubi, in da bi to ljubezen delil vsem svojim bližnjim in daljnim. S tem naj bodo povezane naše današnje misli, besede, obiski in morda tudi voščila ter darila.
Sklep božične devetdnevnice Danes še zadnjič letos prepevamo odpev, poln hrepenenja: Kralja, ki prihaja, pridite molimo! Le še nekaj ur nas loči od svetega božičnega večera. Toliko skrbi nas preplavlja: kako bomo uredili domove, kaj bomo dali na mizo, kakšne bodo letos naše jaslice … Toda že pred več kot 3000 leti si je judovski kralj David zastavljal podobno vprašanje: kje neki bo odslej prebival Gospod? Prejel je namreč zagotovilo, da bo vedno med njegovim ljudstvom. Kralj si je zgradil čudovito palačo iz drage cedrovine, Gospod s svojo besedo, se pravi Skrinja zaveza z Mojzesovimi tablami, pa še vedno prebiva pod šotorskimi krili, podobno kot nekdaj v puščavi. Toda prerok Natan je zaslutil, da nastopa velika nevarnost, da bi si kralj David začel domišljati, kolikšno uslugo je naredil svojemu Gospodu s tem, ko mu je pozidal lep tempelj. Zato ga spomni: nisi ti tisti, ki je Gospodu utiral pot. On je ta, ki te je šel iskat, ko si pasel drobnico in prepeval po pašnikih. On te je navdihoval, da nisi padel v roke sovražnih Filistejcev, on te je varoval pred tvojimi zavistnimi prijatelji. Kralj je začuden nad Gospodovim odgovorom, a pozneje bo razumel, da je najlepše prebivališče za Gospoda skesano srce, da najbolj dopadljiva daritev Gospodu ni veličastno darovanje živali v templju z vsemi dišavami in opojnimi pijačami vred, ampak da je to skesan duh, ki daje prostor čisti ljubezni. To je razumel čez tisoč let v Novi zavezi duhovnik Zaharija, ki je ob rojstvu svojega sina zapel hvalnico: koliko vsega dobrega je Bog storil svojemu ljudstvu! Zato je človekovo poslanstvo v tem, da pripravi v svojem srcu prostor za Gospoda in da tudi svoje drage obdari s plemenito besedo in dobroto ter skupaj z njimi sprejme Ljubezen samo, to je Božjega otroka, v svojem srcu. Zahariju je bil njegov sin podoba Mesije, Odrešenika, ki prihaja. Tako naj tudi nas vsak otrok, posebno še ta, ki je nemočan in nebogljen, spominja na Gospoda, ki nas želi obiskati. Naj občuti našo bližino, toplino človeške besede in milino božičnih pesmi. Tudi mi bomo začuli to, kar poje ena izmed nabožnih pesmi: Bog je dobrota, ljubezen in pesem, se k tebi sklonil je … to ni več skrivnost, kar more Bog.
Redko se je zgodilo, da so se po smrti bolnikovi svojci še oglasili. Tokrat je prišla žena bolnika, ki je umrl doma in je veliko trpel zaradi hudih bolečin, kakšen mesec po moževi smrti na pogovor, se zahvalila in me povabila, naj jih enkrat obiščem. Na to povabilo sem skoraj pozabila, ko so me čez približno pol leta prišli iskat, da izpolnim svojo obljubo. Povabilo je bilo tako iskreno in toplo človeško, da sem šla. Njegova družina, žena in otroci z družinami, so prebivali izven Ljubljane, na deželi. Najprej so me peljali na pokopališče, na grob, kjer smo prižgali svečko. Pokazali so mi še druge grobove umrlih v zadnjih mesecih in mi pripovedovali tudi o njih. Zdelo se mi je, kot da so vsi skupaj, tisti na pokopališču in ti živi, ena sama družina. Nato smo šli domov. V kuhinji, na najbolj vidnem mestu, sem videla na kartonu nalepljeni dve fotografiji s pokojnikom in njegovo družino, nad fotografijama pa je bilo z velikimi črkami napisano: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE. Nato so mi pokazali še sobo, kjer je pokojnik umrl. Veliko smo se pogovarjali o njem. V vsej bolečini zaradi izgube, pa je bilo čutiti toliko ljubezni in zdravega odnosa do življenja, da je ob tem tudi bolečina izgubila svojo ostrino. Ko sem odhajala, sem bila zares iz srca hvaležna za to srečanje. Doživela sem nekaj, kar je danes tako redko: doživela sem, kako znajo ti preprosti ljudje (bolnik je bil po poklicu cestar) še normalno žalovati za pokojnikom, ki so ga imeli tako radi. Toliko ljudi srečujem v svojem vsakdanjem življenju, ki tega ne znajo več, ki hočejo potisniti na stran vse, kar jih spominja na smrt, pa jim je zato še teže. Če bi morala z enim samim stavkom opisati, kaj sem doživela, bi prav gotovo napisala: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE.
Nikomur, ki je pred tremi tedni sam ali s svojo družino zašel v decembrski mestni šunder, ne želim reči nič kritičnega. Vsakomur, ki mu prijajo mrzleči decembrski večeri v mestnem središču, kjer je zrak nasičen z vabljivim vonjem po kuhanem vinu in mesninah, iskreno privoščim dobro počutje in veselo druženje. Gneča na okrašenih ulicah in velike smreke z drobnimi lučkami ustvarjajo intimo, kjer bi se želeli zadrževati v neskončnost in bi stisnjeni k ljubečemu sozakoncu in otroku, obsijanemu s srečo, da je z nami, pozabili na vse tegobe iztekajočega se leta. Naše duše te decembrske večere napolnjuje skrivnostno pričakovanje. Toda, do kam sega hrepenenje, ki nas prežema, ko se sprehajamo ob stojnicah in brezskrbno pogledujemo, kaj od tega, kar je na njih, bi si glede na globino svojega žepa lahko privoščili. Kaj, razen tega, da bi ostali zdravi in z zalogo na bančni kartici, v resnici hočemo? O tem nas nihče nič ne vpraša, ne sozakonec ne otrok ne prijatelj. O tem najglobljem, kar bi želeli razumeti in občutiti sredi decembrskega šundra, vladata zadržanost in molk, ki se nadaljujeta tudi prek novoletnih praznikov in nato skozi vse leto. Ali je bila v to nerazložljivo hrepenenje, ki tiči globoko v nas, že kdaj izrečena beseda, ki bi dajala pomen življenju tudi potem, ko v poznih večernih urah zapuščamo mestno središče? Danes, na četrto adventno nedeljo, bodo verniki v svojih cerkvah slišali neobičajen pozdrav, ki ga je Mariji namenila njena teta Elizabeta, mati Janeza Krstnika: Blagor ti, ki si verovala. Ko si prestopila prag mojega doma, se je od veselja zganilo dete v mojem telesu. Obe noseči ženi sta v tistih zelo skromnih razmerah pred dva tisoč leti z očmi vere videli daleč prek sebe, v brezdanjost Božje ljubezni. Plamen vere je v njima oznanjal, da Bog ni pozabil nanju. Oni dve sta to verjeli. Ljudje našega časa pa imamo s tem težave. Ne zaupamo ničemur, kar presega domet naših oči in predvidevanja. Vsak dan se teže zanesemo celo na tistega, s katerim imamo otroke, in s katerim želimo biti družina. Kaj bi lahko povezalo naše skrhane odnose, zaradi česar nad vsem, kar delamo, visi senca dvoma in nesmisla. Marija in njena teta Elizabeta sta v vaški shodnici večkrat slišali preroka Izaija, ki je govoril: »Naj vriska puščava in goljava, naj poganja kakor narcisa.« Vedeli sta, da v puščavi ne bo pognala narcisa, sta pa v sinagogi doživeli, da se je v njuno dušo po veri prelivala Božja milina in njegova tolažba. In o tem danes znova beremo v cerkvi, da se v nas na kar najbolj preprost način ponovi vse tisto odrešujoče, kar je dajalo moč tudi Mariji in Elizabeti.
Večina ljudi se zaveda, da imajo besede neverjetno moč. Toda izreči pravo besedo ni dovolj. V svetopisemskih Pregovorih lahko preberemo pomemben nasvet, povezan z našimi besedami: “Zlata jabolka v srebrnih koških so besede izrečene o pravem času.” (Pregovori 25,11) Napačne besede ob napačnem času nam jemljejo pogum. Napačne besede ob pravem času, nas jezijo. Prave besede ob napačnem času nas zmedejo. Prave besede ob pravem času pa nas spodbujajo. Včasih je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ta, da molčimo. Ko smo v skušnjavi, da damo nasvet, ki ga nihče ne želi, da rečemo “saj sem ti rekel, da bo tako” ali da javno izpostavimo napako, je najbolje, da se ugriznemo v jezik. Toda ko je čas, da spregovorimo, kako lahko izrečemo pravo besedo ob pravem času? V eni od zadnjih ofenziv druge svetovne vojne je general Dwight Eisenhower med obhodom v bližini reke Ren naletel na vojaka, ki je bil videti malodušen. “Kako se počutiš, sin?” ga je vprašal. Mladenič mu je odvrnil: “General, zelo sem napet in nemiren.” “No, če pa je tako,” je rekel Eisenhover, “potem sva dober par, saj sem tudi jaz napet in nemiren. Če bova hodila skupaj, bova drug drugemu dobra družba.” Prva ključna stvar za to, da izrečemo pravo besedo ob pravem času, je ta, da smo pozorni na okoliščine. Če se lahko naučimo biti dovzetni za dogajanje okrog nas, okoliščine, v katerih je oseba s katero govorimo, smo na najboljši poti, da izrečemo pravo besedo ob pravem času. Ni pa pomembno le kaj rečemo in kdaj to naredimo: prav tako pomembno je kako nekaj rečemo. Ljudje prepoznamo razliko med praznimi besedami in besedami, ki prihajajo iz srca; besedami, ki so izrečene zgolj, ker je to prav, in besedami, ki resnično izražajo naše misli in občutke. Prave besede ob pravem času lahko naredijo veliko več kot pa le dajo dober občutek osebi, ki so ji namenjene. Takšne besede lahko imajo vpliv, ki je pozitiven in trajen. Slikar Benjamin West je kot otrok rad risal. Ko je nekega dne znova uporabil svoje barve, čopiče in ostalo opremo, je pri tem ustvaril tudi precejšen nered v sobi. Zavedal se je, da se bo njegova mama kmalu vrnila domov, zato si je obupno prizadeval, vse pospraviti in očistiti. Toda ni mu uspelo. Ko je mama vstopila v sobo, je pričakoval najhujše. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mama je vzela v roke njegovo sliko, jo pogledala in rekla: “Kako čudovita slika tvoje sestre.” Nato ga je poljubila na lice in odšla. West pravi, da je s tem poljubom in temi besedami, postal slikar. Ne poznam okoliščin, v katerih ste odraščali. Morda ste imeli starše, ki so razumeli moč spodbude. Morda pa v vašem življenju ni bilo in ni nikogar, ki bi spregovoril pravo besedo ob pravem času. Toda ne glede na to, ali ste bili deležni takšni besed ali ne, jih lahko zdaj podarite naprej. Poiščite priložnosti, ko lahko druge spodbudite s svojimi besedami. Morda bo prav to spremenilo njihovo življenje na bolje.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.
Dragi prijatelji, vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. V razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Posebno zemeljsko trpljenje je pridržano ljudem, ki živijo v revščini. Nimajo, da bi se do sitega najedli in dajali svojim otrokom, kar potrebujejo. Njihova bivališča so prostori žalosti, oropani slehernega udobja. Vsepovsod se grmadijo odpadki in zaudarja po gnilem. Pomanjkanje vsake vrste je vidno in otipljivo. Revščina nastopa s kruto govorico. Ne ozira se na človeško dostojanstvo in srčne bolečine. Domuje v strtosti osebe, ki jo prenaša. Kako sploh zapademo v revščino, če živimo odgovorno? Kako je mogoče, da človek, živ in zdrav, zdrsne v objem skrajne materialne stiske? Mogoče je, kadar dopusti, da ga premaga brezglavost in ni pozoren na opozorila življenja. Ko ne zna ocenjevati svojih sposobnosti, zahtev sveta, nasprotnikov. Ko zastavlja nepremišljene korake, tudi zaradi svojega lastnega duševnega stanja, in ga naposled čaka neizprosna brezupnost. Takrat je tlakoval pot revščini, ki pride, da ga zasužnji. In njegove potomce. Kajti revščina običajno ni le breme enega človeka, ene generacije, ampak je mora rodbine, ker po dolgih letih mučne preizkušnje revni nimajo moči, da bi se postavili na noge in suvereno zaživeli. Nimajo ne izobrazbe ne socialne kompetence ne pedigreja, da bi se pognali v življenje. S pomilovanja vredno vztrajnostjo prenašajo trpljenje, ki ga ponuja svet. A vendar je tukaj Božja pravičnost, zaradi katere bodo nekoč lahko deležni zmage nad pomanjkanjem.
Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad vožnjo voznika pred mano, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na tem počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv s počasnim zavijanjem in previdnim zaviranjem. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi mojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi reagiral na voznico pred mano, če njen avto ne bi imel napisa 'Avtošola'?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno ne, sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno prestaja v življenju. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi orisala naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ob katerih bi obrzdali naš jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali nekomu, kaj vse si mislimo, da mu gre. Ne vidimo namreč, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli takšne napise na ljudeh okrog nas, bi bili do njih gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. To lahko vseeno naredimo, ne glede na to ali vemo, kaj se v njih dogaja ali ne. Ne glede na to ali si to zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis 'Avtošola' na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse tiste manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko gredo prav danes skozi težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da dodatno dozo potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bo lahko prav tisti prijazni pozdrav, tista pridržana vrata, tisto pristno vprašanje 'kako si?', prav tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo lažje šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo nenazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.
Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!
Ob današnjem hitrem, površnem načinu življenja je potrebna tudi vzgoja za hvaležnost. Hvaležnost od drugih velikokrat (ne pa vedno) lahko pričakujemo, ne moremo pa je izsiliti, zahtevati. Pri tem prizadevanju je zelo pomembna tudi sposobnost za opazovanje svojega lastnega vedenja, zavedanje svojih občutkov. Če na primer mislim, da sem vse v svojem življenju sam dosegel, bi se moral zamisliti. Je res vse samo moj prispevek? Se zavedam, koliko ljudi me je podpiralo, me spodbujalo, omogočilo moj razvoj, me bodrilo ali pustilo, da grem naprej, svojo pot. Pomanjkanje hvaležnosti vodi v praznino, končno v neuspeh. Dolgoročno pravzaprav uniči, kar sem naredil, lahko uniči vse. Ob nehvaležnosti se človek ujame v »začarani krog«. Nikoli ni dovolj pozornosti drugih. On pa hlasta za pozornostjo. Ujame se v držo prikrajšanosti, prezrtosti, jeze, zamere. Kot bi se srce zapiralo. Druge obsoja, ker mu dajejo premalo. To je neke vrste nenasitnost. Vsekakor prezahtevnost in ni zadovoljstva. Ko človek pričakuje še in še, se krepi občutek, da zanj ni nič lepega, da je v breme drugim, da je slab. Ker ni veselja ob njem, se drugi ljudje namreč umikajo, zaradi pritiska, ki ga izvaja. Tudi če ostajajo z njim, sčasoma za vse ni več veselja. Ko nekdo ne čuti hvaležnosti, jaz pa mu dajem veliko oziroma vse več, čeprav tega ne ceni, da bi vendarle spoznal mojo »dobroto«, sprejmem neko igro. Potiskam ga v začarani krog. Oba trpiva ob nehvaležnosti. Spodbuda za hvaležnost torej je, da prekinem ta krog, neham dajati. Postavim mejo. Preventiva za nehvaležnost je prebujanje čuta za empatijo, sočutje, spoštovanje, odgovornost. Ne morem narediti namesto drugega, lahko pa pomagam, da najde v sebi. Naredi korak v nov pogled. Samozavestno in srčno, onkraj vseh različnih potez, vidim sočloveka. Nerešljivo pa dajem v Božje roke. Prijateljstvo, zdravi odnosi, ki jih gojim, niso zaman, tudi pri teh težavah pomagajo.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam kdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam kdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Lepo vas pozdravljam, dragi prijatelji, dobrodošli v naši duhovni misli. Tokratno duhovno misel, ki ima naslov Moč molitve, bom začel z avtorjem Anthonyjem de Mellom, ki je napisal knjigo Žabja molitev. V tej knjigi najdemo tudi primer nekega meniha, ki je zvečer pisal in študiral ter bral pri odprtem oknu. Zunaj je bilo poletje in pod oknom je bila močno glasna žaba. To ga je tako močno motilo, da se je odločil, da bo šel tisto žabo ven ubit. Na poti ven pa sreča svojega duhovnega očeta meniha in ga ta vpraša: »Kam pa drviš?« In je rekel: »žaba me zunaj tako moti, tako na glas rega, da jo grem jaz zdaj ubit.« In duhovni oče mu reče: »Poslušaj, kaj pa če moli?« Takrat je žabje reganje dobilo čisto drug prizvok. Molitev je pogovor z Bogom. Molitev je prinašanje Bogu svoje prošnje in zahvale. Molitev je lahko tudi, če samo pred Bogom, ki ga zreš v tabernaklju, sediš in pustiš, da ti On spregovori v tvoje srce. Molitev je dialog. Je odnos, je povezava z Bogom. In kako molitev deluje? Ja, ne deluje vedno kot neka čarobna palica, deluje pa tako, da te od znotraj spreminja. Poznam primer, kako molitev zelo močno deluje v odnosih. Namreč, oseba, ki ti gre močno na živce – lažje jo boš sprejel, če boš zanjo molil. In molitev … ja … kot mož in žena, ki se morata med seboj pogovarjati in graditi odnos. Tako tudi kristjani, veren človek, z molitvijo gradi odnos s presežnim. Molitev te tudi obvaruje. Moj duhovniški poklic je sad molitve in to, da sem danes duhovnik, ki lahko hodim za Kristusom in me marsičesa obvaruje hudega, ravno molitev mnogih bratov in sester, ki stegujejo svoje roke k Bogu, tudi zame. Molimo drug za drugega, čas, ki ga posvetimo molitvi, ni nikoli stran vržen čas. Če ne veš, kako bi molil, pusti, da Bog v tvojem srcu spregovori. Ni ti treba vedno govoriti, pusti, da Bog govori, in mu prisluhni.
Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane med prvimi uradno imenoval vernike križa (religiosi crusis) teolog in cerkveni oče Tertulijan (roj. je bil l. 160, umrl pa je l. 225). Preden so začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbol, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča učenje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znamenje prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znamenje, navrženo vsem, razdvaja in polarizira družbo, še posebno zato, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi ob pogledu na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist. Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednotenje, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki doživijo trpljenje, ne samo uspeh. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v njem ne bomo sami? Zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano« (sv. Bernard). Priznam, da se v meni neopazno rojeva tak pogled na Božjo ljubezen. Moje pobóženje. Trudim se ‒ čeprav je težko ‒ da bi raje hodil z Bogom v temi kot sam v svetlobi in ljubil Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki je človek ne sprejema, ampak zavrača.
V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da številne kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od konca mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasen periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih ta hip vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je v nasprotju z nami brez barve, vonja in okusa. Kljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu pa smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjene poslušalke in cenjeni poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska.
Aristotel, eden največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja o tem, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. Trdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj«, na drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen«. Poleg tega se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo z njimi, čeprav navijači svojih favoritov zelo pogosto sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa jih samo opazujejo. Naklonjenost se torej po Aristotelu pojavi »zaradi kakšne vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega«. Je začetno navdušenje, ko menimo, da smo v sočloveku našli odliko, ki jo tudi sami cenimo. Potem Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega«. Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutkov potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot prav želja po skupnem življenju«. Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko v drugem človeku ne bomo več videli vrline ali koristi zase. Za pravo prijateljstvo pa je, nasprotno, značilno, da začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ne temelji na koristnosti in prijetnosti.
Večkrat slišimo, da ženske v Cerkvi nimajo prave vloge. Morda je celo res, saj ženske v Cerkvi veliko naredijo in jim gre zato vsa pohvala. Velikokrat velja, da se vera ohrani tam, kjer jo ohranja žena, mati ali celo babica. V Božji besedi današnjega praznika pa prevladujejo ženske. Spet bi lahko kdo ugovarjal, da je v prvem berilu postavljena žena v slabi luči: Eva namreč greši in po prvem grehu se zagovarja pred Bogom. Toda kot nasprotje ji Cerkev postavlja v evangeliju spet ženo, to je Marijo. Če nekateri govorijo, da je po eni ženi prišel na svet greh, je treba še bolj poudariti, da je po ženi – Mariji na svet prišel Odrešenik. Duhovni pisatelji so Marijo imenovali za novo Evo. In ena najstarejših slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi poje: Kar nam je Eva nesrečna zgubila, // roža Marija nam je zadobila, // ki je rodila Jezusa, // milega nam Zveličarja. Odrešenik je prišel po ženi, po Mariji in to odrešenje je veliko večje kot greh, ki je prišel po prvem človeku. Ostaja še eno pomembno sporočilo obeh svetopisemskih odlomkov. V prvem berilu Eva pove, kako je grešila. Prisluhnila ja glasu skušnjavca, ki ga v simbolični svetopisemski pripovedi predstavlja kača. Eva pravi: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1Mz 3,14). V evangeliju pa sledimo pogovoru Marije, ki se pogovarja z Božjim odposlancem, in po angelu prisluhnila Bogu. Zanimivo v tem pogovoru je, da Marija tako prisluhne Bogu, da ga tako prizna za Drugega, da se mu da popolnoma na razpolago in izreče presenetljive besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk1,38). Pomenljivo je, da sta obe ženi prisluhnili: Eva Skušnjavcu in je zabredla v nesrečo, Marija pa je prisluhnila Bogu in nam je prinesla odrešenje. Tu vidimo zelo pomembno sporočilo za naše duhovno življenje: Ni vseeno, koga poslušam v življenju! Ni vseeno, pri kom se v življenju navdihujem! Kje iščem modrost, ideje, kje se napajam. Kaj berem, kaj poslušam in komu verjamem. Številni slikarji slikajo Marijo ob oznanjenju v molitveni drži. Angel je Marijo obiskal med molitvijo. Ikone jo prikazujejo, kako posluša angela. Marija v nasprotju z Evo pravilno prisluhne drugemu in zna razločevati, zato ker je sporočila premišljevala v molitvi in jih sprejemala z razumom, ki ga je prečistila v molitvi. Razum je treba, kakor Marija, prečiščevati v molitvi, to je v stiku z Bogom. Duhovni pisatelji zato opozarjajo na nevarnost, če sporočilo sprejema neprečiščen razum. Koliko gorja je v zgodovini naredil razum, ki ni prečiščen v Bogu. Iz njega so se rodile najrazličnejše stranpoti.
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo precej hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Neveljaven email naslov