Leto 2021 je bilo za prezrtega pianista prelomno, saj sta izšla kar dva albuma z njegovimi posnetki. V času življenja je sicer zelo aktiven pianist Hasaan Ibn Ali dočakal eno samo ploščo. Izšla je pod imenom precej bolj znanega bobnarja Maxa Roacha, čeprav je Ali prispeval vseh sedem skladb. Njegov slog se je precej razlikoval od vseh ostalih pianistov tistega obdobja. Bil je predan izključno glasbi in njegovo obnašanje se je večini zdelo čudaško, ekscentrično in nesprejemljivo celo za jazziste. Ali je sicer igral nenehno in povsod, kjer se mu je ponudila priložnost: nadomeščal je manjkajoče pianiste v klubih, sodeloval na jam sessionih ter pogosto, predvsem ponoči improviziral pri Roachu doma. nekaj tega igranja je Roach tudi posnel. Ko so pozneje te posnetke poslušali jazzovski kritiki, so menili, da zvenijo kot nove skladbe Jasona Morana. Igranje Ibn Alija je bilo tako dovršeno, kompleksno in zapleteno, da se je mnogo glasbenikov rajši izognilo igranju z njim. Če je v klubu zaslišal pianista, ki ni zmogel odigrati težjih pasaž, ga je vrgel s stola in igral namesto njega. Alijevo igranje je nekoliko spominjalo na Monka ali Herbieja Nicholsa, a je bilo vseskozi izvirno in drugačno.