Polja umetniškega ustvarjanja Pike Kovač so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost. »Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.« Odlomek kratke proze Pike Kovač M. Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob spogledu porazgubi. Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki, s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače. Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.

»Gledališče, proza in besede mi dajejo voljo do vsega okoli mene«

Polja umetniškega ustvarjanja Pike Kovač so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost.

»Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.«

Odlomek kratke proze Pike Kovač

M.

Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob spogledu porazgubi.

Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki,  s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače.

Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.