Češki pesnik Janu Skácel je kot mlad dejal, da noče biti pesnik, toda pozneje je postal eden najznamenitejših predstavnikov češke lirike 20. stoletja. Skácel se je rodil leta 1922 v Brnu; svojo pot k poeziji je odkril med prisilnim delom v času druge svetovne vojne, ko mu je poezija v pismih staršem postala edini mogoč način svobodnega izraza, ne da bi ga cenzura pri tem prestregla. Skácel je dejal, da se je, preden je po vojni našel delo, vrnil k poeziji zato, da bi si prislužil nekaj denarja za škatlico cigaret, potem pa se pisanju ni več odrekel. Kmalu po sovjetski invaziji na Češkoslovaško so mu prepovedali objavljanje. Njegovo delo se je od sedemdesetih let naprej tajno širilo med bralci in leta 1989 – tik pred smrtjo – je zanj prejel dve nagradi, eno so predstavili pri nas na Vilenici. Jan Skácel je umrl deset dni pred žametno revolucijo leta 1989. Izbrala in prevedla Eli Škaler, režiser Alen Jelen, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Matjaž Miklič, urednik oddaje Matej Juh. Produkcija 2025.