Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
771 epizod
771 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
V Slovenski kinoteki še do 6. maja poteka prva pregledna retrospektiva filmov Maje Weiss, prve slovenske režiserke, ki je posnela celovečerni film (to je bil leta 2002 Varuh meje). Maja Weiss je poleg fantastične romantike igranih del, kot so zapisali v Kinoteki, tudi najplodovitejša slovenska dokumentaristka; njeno delo zaznamujeta neomajna etična drža in pozorno obravnavanje žgočih in obrobnih družbenih tem. Na primer v dokumentarcih, kot so Judje na Slovenskem, Kam je izginil delavski razred?, Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode, Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, Cesta bratstva in enotnosti. Pa treh filmih, ki se osredotočajo na Sudan in jih je posnela skupaj s Tomom Križnarjem: Nuba, čisti ljudje Dar Fur, vojna za vodo ter Oči in ušesa Boga. Retrospektivo, ki so jo pripravili tudi v sodelovanju s Festivalom dokumentarnega filma in s katero v Kinoteki skušajo prikazati razvoj avtorskega izraza ustvarjalke, ki čez dva dni praznuje šestdesetletnico, so pospremili tudi z razstavo. Pred naš mikrofon pa je Majo Weiss, eno najuspešnejših in cenjenih slovenskih filmskih režiserk, povabila Tina Poglajen.
Glazerjevo nagrado za življenjsko delo je prejela slikarka Anka Krašna. »Refleksija vrhunske avtorice se kaže v globokih sledeh, ki jih umetnica pušča za seboj, ko se z ustvarjalno mladostno svežino in radovednostjo izogiba kalupom, v katere so ujeti prevladujoči trendi na področju likovne vizualne umetnosti,« so zapisali v utemeljitvi za Glazerjevo nagrado. Slikarka in profesorica Anka Krašna se je rodila leta 1950 v Mariboru. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je diplomirala leta 1976, kjer je tri leta pozneje končala specialistični študij za slikarstvo. Kot redna profesorica za slikarsko oblikovanje je bila do upokojitve leta 2023 zaposlena na mariborski Pedagoški fakulteti. Ustvarja v svojem ateljeju v Miklavžu na Dravskem polju. Doslej se je predstavila na več kot 100 samostojnih razstavah in sodelovala na 340 skupinskih. Anko Krašna je leta 2016 pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden.
Kot oblikovalec zvoka je Julij Zornik podpisal skoraj 300 filmov, v utemeljitvi nagrade pa je komisija med drugim posebej poudarila mednarodno uspešna filma Morena režiserke Antonete Alamat Kusijanović, ki je bil predstavljen v Cannesu in za katerega je prejel domačo filmsko nagrado vesna za najboljši zvok, ter Babičino seksualno življenje Urške Djukić, ki je osvojil francosko nagrado cezar; pa tudi filme Moja Vesna Sare Kern, Zbudi me Marka Šantića in Tako se je končalo poletje Matjaža Ivanišina; in enega najbolj opaženih filmov iz regije, hrvaški film Juraja Lerotića Varen kraj. Vesno za zvok je prejel tudi za Opazovanje Janeza Burgerja. Julij Zornik se z zvokom ukvarja že 30 let in je samouk. Začel je kot tehnik na radiu RGL, sledila so ozvočenja na koncertih, studijsko delo v sinhronizaciji in pri reklamah, nato pa filmski projekti. Kot piše v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, je njegovo delo pri filmu prepoznavno in pomembno zlasti zaradi izostrenega umetniškega čuta, s katerim s številnimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del. Pogovarjala se je Tina Poglajen. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.
Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.
Tako kot za vsa dela Nataša Kramberger, pisateljice, ki se je pred sedmimi leti odločila za ekološko kmetovanje, je tudi za roman Po vsej sili živ značilen preplet sodobnosti in starožitnosti, zavzetosti in srčnosti, verizma in nadrealistične poetičnosti. Zanj je Nataša Kramberger letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Z avtorico se je pogovarjal Vlado Motnikar.
Pogovore s prejemniki nagrade Prešernovega sklada danes nadaljujemo z glasbenikom in umetnikom v več drugih medijih, kontrabasistom, improvizatorjem, skladateljem, organizatorjem, vodjem Zavoda Sploh Tomažem Gromom.
Pogovor s člani oblikovalskega kolektiva Grupa Ee, ki so med letošnjimi prejemnike nagrade Prešernovega sklada. V komisiji so o kolektivu zapisali, da mu je "v zadnjih letih delovanja z vztrajnim ukvarjanjem z naročniki na področju kulture uspelo ustvariti poseben in zelo izrazit oblikovalski opus, ki ga odlikujejo izjemna inventivnost, sporočilna jasnost in koherentnost". Celostne grafične podobe, ki jih ustvarjajo, so kompleksne, subtilne in udarne hkrati. Ni jih strah ,starih' referenc, pozabljenih tehnik ali nenavadnih formatov. […] Eksperiment, neobremenjeost, drugačnost, odprtost, sposobnost zajemanja iz sodelovanja, iznajdljivost … Vse to so lastnosti delovanja skupine. Ne nazadnje pa gre seveda tudi za jasnost in prepoznavnost oblikovalskega jezika, tehnično dovršenost in konsistentnost; vse skupaj je, gledano kot celota, zanesljivo redkost v današnji družbi." Pogovor z Damjanom Ilićem, Mino Fino in Ivianom Kanom Mujezinovićem je posnela Tesa Drev Juh.
Med letošnjimi Prešernovimi nagrajenci in nagrajenkami je prejemnica nagrade Prešernovega sklada tudi vizualna umetnica Nika Autor, ki je diplomirala in magistrirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, doktorirala pa na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Njena praksa temelji predvsem na eksperimentalnih video in dokumentarnih filmih, filmskih esejih, fotografiji, kolažih, risbah in prostorskih video instalacijah, njena dela pa so bila prikazana na mnogih razstavah in filmskih festivalih tako doma kot v tujini. V središču njenega dela so zamolčane in spregledane zgodbe, prek njih pa raziskuje teme migracij, delavstva, politik spomina. Med drugim je z delom "Novicam se ne odpovemo!" in "Obzornik 63 – Vlak senc" leta 2017 zastopala Slovenijo na Beneškem bienalu. Z umetnico se je pogovarjala Petra Meterc.
Dragan Živadinov je gledališki umetnik, ki je v prvi polovici osemdesetih let nastopil s svojo vizijo odnosov med gledališkimi elementi in z vrhuncem tega obdobja, Krstom pod Triglavom, ki je bil hkrati tudi krst odra Gallusove dvorane Cankarjevega doma, odločno premaknil prostor konflikta iz besedila v likovni odrski jezik ter se od političnega gledališča obrnil v območje estetskega. Sam pravi, da ima v umetnosti dve življenji, v vsem njegovem opusu pa lahko spremljamo nekatere poteze, ki jim namenja posebno pozornost. Bodisi gre za reference iz umetnosti 20. stoletja, s posebnim poudarkom na avantgardah, bodisi za gledališke elemente in njihova razmerja, na primer gledališki prostor in gledalčev pogled, razmerja med govorjenim, vizualnim in gibalnim jezikom ter prizadevanje za abstraktno. Posebno pozornost namenja tudi prototeoretskemu jezikovnemu orodju, ki ga razvija tako v pisnem kot govorjenem jeziku ter v oblikah informansov. Ustvarjanje Dragana Živadinova odločilno zaznamuje mit o Hermanu Potočniku Noordungu in njegovem geostacionarnem satelitu, ki je v središču 50-letne gledališke predstave Noordung 1995‒2045 in je podlaga za postgravitacijsko umetnost zadnjih treh desetletij.
Akademska kiparka Dragica Čadež je ena najbolj uveljavljenih slovenskih umetnic, ki že več kot šestdeset let ustvarja v domačem in tudi mednarodnem likovnem prostoru. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja. Je tudi letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Mladost je preživela v Mariboru, kjer jo je za kiparsko oblikovanje navdušil priznani kipar Gabrijel Kolbič, poleg njega pa tudi Vlasta Zorko in Slavko Tihec. Bila je prva kiparka, ki se je leta 1982 habilitirala za univerzitetno profesorico na področju kiparstva. Z združevanjem različnih kiparskih tehnik je v slovensko umetnost vnesla nove smernice in jih nadgradila v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Njeno polje ustvarjanja obsega predvsem klasične kiparske materiale, hkrati pa je posebno mesto namenila keramiki, ki jo je uveljavila tudi kot ustanoviteljica mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je o njeni ustvarjalni poti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
Tridesetega januarja je minilo sto dvajset let, odkar se je v Ljubljani rodil Božo Vodušek, slovenski pesnik, prevajalec, esejist, jezikoslovec in literarni zgodovinar. Njegove pesmi Rojstvo Adamovo, Ko smo Prometeji neugnani, Bleščeča tihota visokega dne, Odisejski motiv sodijo med največje dosežke povojne poezije, njegovi prevodi Goetheja in Baudelaira pa so izjemno prevajalsko delo. Leta 1967 je za zbirko Izbrane pesmi prejel Prešernovo nagrado. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom je Tadeja Krečič pred časom sestavila razmišljanja Boža Voduška iz našega radijskega arhiva.
V Mali drami Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani je bila 17. januarja letos premiera igre Bog nemškega dramatika Ferdinanda von Schiracha v prevodu Mojce Kranjc in v režiji Petra Petkovška. Osrednja tema je izjemno aktualna in sicer: samomor - sicer zdravega oseminsedemdesetletnika - ob pomoči zdravnika. Peter Petkovšek, letnik 1986, je v Mali drami že režiral lani, ko je skupaj s Tomislavom Zajcem sodeloval pri besedilu Gospa Dalloway, pred tem je delal tudi v Mini Teatru in še prej v celjskem gledališču, sodeloval je tudi z Matejo Koležnik, sicer pa živi in dela v Angliji in tako rekoč vsepovsod po svetu. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom ga je v studio Radia Slovenija povabila Tadeja Krečič.
Danes slavi jubilej dramski igralec Boris Juh. Rodil se je leta 1935 v Celju. Po končanem študiju na AGRFT je najprej igral v Slovenskem mladinskem gledališču, nastopal je tudi na eksperimentalnih odrih, na Odru 57 in v Gledališču Glej. Leta 1971 je postal član ansambla osrednje slovenske gledališke hiše, ljubljanske Drame, kjer je ostal vse do upokojitve in skozi desetletja ustvaril množico pomembnih vlog. Veliko je nastopal tudi v filmu in na televiziji in seveda na Radiu. Pred desetletjem se je z Borisom Juhom pogovarjala Staša Grahek. Najprej o tem, kako je postal igralec.
Marijana Brecelj, dramska in filmska igralka, je dobitnica nagrade bert za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk. Nastopila je v filmih, kot so Čisto pravi gusar, Lahko noč, gospodična in Delo osvobaja, ter nadaljevankah, kot so Čokoladne sanje in Najini mostovi. Za vlogo matere v filmu Pod njenim oknom je leta 2003 na Festivalu slovenskega filma v Celju prejela posebno nagrado strokovne žirije in nagrado za igralko leta. »V svojih vlogah ne poskuša biti nekaj drugega, temveč samo drugačna. Z razvito igralsko veščino oziroma z igralsko modrostjo avtentičnost svoje osebne izkušnje prenese v karakterizacijo filmskega lika," so zapisali v utemeljitvi. Ko je film Pod njenim oknom prišel v kinematografe in je Marjana Brecelj dobila nagrado, je Tadeja Krečič igralko povabila v studio Radia Slovenija.
Operna pevka Milena Morača, nekdanja prvakinja ljubljanske Opere, se je rodila leta 1954. Ob okrogli obletnici poslušamo pogovor, ki ga je leta 2013 z umetnico posnel Dejan Juravić. V bogati umetniški karieri je Milena Morača poustvarila številne nosilne vloge z opernega repertoarja v ljubljanski operno-baletni hiši. Pevka je znala očarati občinstvo z velikim smislom za odrsko igro tako s komičnimi vlogami kot tudi z interpretacijo najbolj tragičnih likov klasične operne literature.
Pesnik Aleksander Peršolja se je rodil 20. decembra leta 1944 v kraju Neblo v Goriških Brdih tik ob meji z Italijo. Zdaj živi in ustvarja v Križu pri Sežani. Pesmi je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Perspektive, potem pa v drugih slovenskih literarnih revijah in literarnih zbornikih. Objavil je deset pesniških zbirk, prevode njegovih pesmi pa najdemo v publikacijah v več evropskih jezikih. Vida Curk se je s pesnikom Peršoljo pogovarjala leta 2004.
20. decembra se je v Mariboru rodil Fran Žižek, slovenski dramaturg, režiser, gledališki, radijski in televizijski ustvarjalec ter prevajalec. Umrl je leta 2008 v Medvodah. Vsestranski gledališki ustvarjalec, legenda slovenskega gledališča, je leta 1983 prišel tudi v studio tedanjega Radia Ljubljana in pripovedoval o svojem življenju in delu. Za svoje ustvarjanje je dobil največje nagrade in priznanja: dvakrat Prešernovo nagrado, več Borštnikovih priznanj in kar dve državni odlikovanji: red dela s srebrnim vencem in red dela z zlatim vencem. Ko danes poslušamo Frana Žižka, dobimo vpogled ne le v čase slovenskega gledališča, temveč tudi v začetke slovenske televizije in dela na radiu. Dragoceno pričevanje.
14. decembra 2014 se je rodil Frane Milčinski – Ježek, nepozabni humorist, igralec, pevec, šansonjer, režiser in radijski ustvarjalec, po katerem se imenuje tudi nagrada, ki jo podeljuje RTV Slovenija za izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti. V radijski hiši je delal od leta 1936 pa vse do smrti leta 1988, vendar kljub temu nikoli ni gostoval v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, da bi v strnjeni obliki predstavil svoje življenje in delo. Ohranjenih pa je veliko drobcev, njegovih nepovezanih pripovedi o sebi in delu, ki ga je imel rad. To so bili nastopi pred občinstvom, pred kamero in pred mikrofonom, da bi razveseljeval ljudi. Nekaj teh drobcev smo že pred leti sestavili v celoto. Ta naj da vsaj slutiti, kakšen je bil Frane Milčinski - Ježek kot človek.
Dramski in filmski igralec Saša Tabaković je že od leta 2005 član ansambla SNG Drama Ljubljana. Ustvaril je številne izjemne vloge. Nazadnje smo ga gledali v komediji Hrup za odrom Michaela Frayna, vse do konca meseca pa s Polono Juh nastopata v drami Prah, postavljeni po motivih besedila V prah se povrneš Harolda Pinterja. Pri tem sta sodelovala Eva Mahkovic in Dorian Šilec Petek, ki je tudi režiser predstave. Predstava Prah je drugi del Trilogije erosa, prva je bila V agoniji Miroslava Krleže, postavljena v vilo Zlático. Prah se dogaja v stanovanju na Poljanski cesti v Ljubljani. Vendar Saša Tabaković ni le igralec, je tudi glasbenik in pisec pesmi. Tudi o tem v pogovoru s Tadejo Krečič. Tonska mojstrica je Mirta Belan.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je bila pred dobrim mesecem dni premiera drame Luč ugasne britanskega sodobnika Simona Stephensa (sájmona stívensa). Igra je postavljena v leto 2017, režiral jo je Sebastian Cavazza, to pa je njegov režijski prvenec, če ne štejemo njegove lanske monodrame Shakespeare, pri kateri je bil avtor uprizoritvene zamisli, prevajalec, pisec veznih besedil in igralec. Seveda poznamo Sebastiana Cavazzo predvsem kot dramskega, televizijskega in filmskega igralca, interpreta pred radijskim mikrofonom v radijskih igrah in zvočnih knjigah. Igralca in zdaj tudi režiserja je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič. Tonski mojster Jernej Boc, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten
Neveljaven email naslov