V Slovenski kinoteki še do 6. maja poteka prva pregledna retrospektiva filmov Maje Weiss, prve slovenske režiserke, ki je posnela celovečerni film (to je bil leta 2002 Varuh meje). Maja Weiss je poleg fantastične romantike igranih del, kot so zapisali v Kinoteki, tudi najplodovitejša slovenska dokumentaristka; njeno delo zaznamujeta neomajna etična drža in pozorno obravnavanje žgočih in obrobnih družbenih tem. Na primer v dokumentarcih, kot so Judje na Slovenskem, Kam je izginil delavski razred?, Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode, Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, Cesta bratstva in enotnosti. Pa treh filmih, ki se osredotočajo na Sudan in jih je posnela skupaj s Tomom Križnarjem: Nuba, čisti ljudje Dar Fur, vojna za vodo ter Oči in ušesa Boga. Retrospektivo, ki so jo pripravili tudi v sodelovanju s Festivalom dokumentarnega filma in s katero v Kinoteki skušajo prikazati razvoj avtorskega izraza ustvarjalke, ki čez dva dni praznuje šestdesetletnico, so pospremili tudi z razstavo. Pred naš mikrofon pa je Majo Weiss, eno najuspešnejših in cenjenih slovenskih filmskih režiserk, povabila Tina Poglajen.