Čeprav se utegnejo nevajenemu očesu Evropejca zdeti le malo več kot čačke, pismenke predstavljajo temeljni kamen kitajske civilizacije. Nastale so že v drugem tisočletju pred našim štetjem, se zlagoma razvijale in izpopolnjevale, dokler njihove oblike niso z uradnim dekretom uzakonili v tretjem stoletju pred Kristusom. In vendar njihova starost ni najbolj presenetljiva lastnost kitajskih pismenk. Raje gre za to, koliko jih je. Če se moramo Slovenci naučiti vsega 25 znakov abecede, da bi lahko na papir prenesli svoj jezik, morajo Kitajci znati zapisati oziroma prebrati kakih 4000 različnih znakov, če hočejo normalno delovati v sodobnem svetu, pri čemer pa velja poudariti, da je vseh pismenk še bistveno več … pravzaprav več deset tisoč več. Zato se seveda lahko vprašamo, zakaj neki Kitajci še naprej vztrajajo pri svoji kompleksni pisavi? Zakaj se, denimo, ne zgledujejo pri drugih narodih in – kakor so to v 20. stoletju storili Turki in Vietnamci – prevzamejo latinične pisave? – Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah Kitajske, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo dr. Matejo Petrovčič, predavateljico z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikipedia (javna last)

Zakaj se Kitajci, pa četudi bi si to želeli, ne morejo zares zgledovati pri nekaterih drugih narodih – recimo pri Turkih ali Vietnamcih – in prevzeti latinične pisave?

Čeprav se utegnejo nevajenemu očesu Evropejca zdeti le malo več kot čačke, pismenke predstavljajo temeljni kamen kitajske civilizacije. Nastale so že v drugem tisočletju pred našim štetjem, se zlagoma razvijale in izpopolnjevale, dokler njihove oblike niso z uradnim dekretom uzakonili v tretjem stoletju pred Kristusom. In vendar njihova starost ni najbolj presenetljiva lastnost kitajskih pismenk. Raje gre za to, koliko jih je. Če se moramo Slovenci naučiti vsega 25 znakov abecede, da bi lahko na papir prenesli svoj jezik, morajo Kitajci znati zapisati oziroma prebrati kakih 4000 različnih znakov, če hočejo normalno delovati v sodobnem svetu, pri čemer pa velja poudariti, da je vseh pismenk še bistveno več … pravzaprav več deset tisoč več. Zato se seveda lahko vprašamo, zakaj neki Kitajci še naprej vztrajajo pri svoji kompleksni pisavi? Zakaj se, denimo, ne zgledujejo pri drugih narodih in – kakor so to v 20. stoletju storili Turki in Vietnamci – prevzamejo latinične pisave? – Odgovor iščemo v tokratnih Podobah Kitajske, ko pred mikrofonom gostimo sinologinjo dr. Matejo Petrovčič, predavateljico z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti.