Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
12 epizod
12 epizod
Ni hao, Peking! Na Prvem vam ponudimo v branje največkrat komentirano literarno delo na planetu, obiščemo naravni rezervat s pandami, razložimo, zakaj je delovnik dobil oznako 996 ter na zdravje pogledamo skozi oči kitajske medicine.
Kitajske književnosti slovenski bralci tudi v 21. stoletju še ne poznamo prav dobro. No, nekaj malega najbrž že vemo o tamkajšnji liriki, o genialnih pesnikih, kot so bili Li Bai, Du Fu ali Wang Wei, a to seveda nikakor ne izčrpa osupljivega literarnega bogastva z one strani velikega zidu. Še posebej problematično se zdi, da skoraj nič ne vemo o tisti literarni zvrsti, ki je danes globalno vendarle najbolj priljubljena – o romanu. Ste, na primer, kdaj že slišali za dela, kot so Sanje v rdeči sobi, Razbojniki iz močvirja Ljanšan, Potovanje na zahod ali Povest o treh kraljestvih? – Verjetneje kot ne je odgovor: ne. Pa vendar na Kitajskem že stoletja čislajo te romane, o prvem med omenjenimi – o Sanjah v rdeči sobi – pa so navdušeni kritiki oziroma literarni zgodovinarji prelili toliko črnila, da besedilo, ki ga je sredi 18. stoletja napisal Cao Xueqin, velja za največkrat komentirano književno delo na planetu, daleč pred kakšno Iliado ali Hamletom. S čim je torej Cao Xueqin prepričal kitajske bralke in bralce, da Sanj v rdeči sobi že dobrih 250 let ne morejo odložiti od rok? – Odgovor smo v pogovoru z asistentko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinjo Mino Grčar iskali v tokratnih Podobah Kitajske. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: portret Lin Daiyu, ene od treh osrednjih oseb Sanj v rdeči sobi (Wikipedia, javna last)
Koreja nam je dala K-POP, Kitajska pa TikTok! Tako kot popularna kultura z Zahoda vpliva na Kitajsko, je čutiti tudi vpliv z vzhoda na drugo stran sveta. Svoje videnje kitajske pop kulture in influenserjev je Tini Lamovšek za Podobe Kitajske predstavila v Sloveniji živeča Kitajka Daisy.
Čeprav se utegnejo nevajenemu očesu Evropejca zdeti le malo več kot čačke, pismenke predstavljajo temeljni kamen kitajske civilizacije. Nastale so že v drugem tisočletju pred našim štetjem, se zlagoma razvijale in izpopolnjevale, dokler njihove oblike niso z uradnim dekretom uzakonili v tretjem stoletju pred Kristusom. In vendar njihova starost ni najbolj presenetljiva lastnost kitajskih pismenk. Raje gre za to, koliko jih je. Če se moramo Slovenci naučiti vsega 25 znakov abecede, da bi lahko na papir prenesli svoj jezik, morajo Kitajci znati zapisati oziroma prebrati kakih 4000 različnih znakov, če hočejo normalno delovati v sodobnem svetu, pri čemer pa velja poudariti, da je vseh pismenk še bistveno več … pravzaprav več deset tisoč več. Zato se seveda lahko vprašamo, zakaj neki Kitajci še naprej vztrajajo pri svoji kompleksni pisavi? Zakaj se, denimo, ne zgledujejo pri drugih narodih in – kakor so to v 20. stoletju storili Turki in Vietnamci – prevzamejo latinične pisave? – Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah Kitajske, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo dr. Matejo Petrovčič, predavateljico z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikipedia (javna last)
Čeprav velja Kitajska za napredno svetovno velesilo, je kitajska družba, vzporedno z liberalizacijo in ekonomsko ekspanzijo, pričela krepiti tradicionalne poglede na družbene vloge spolov. Posledice so slab položaj žensk, ekonomsko in družinsko nasilje, odsotnost lastninskih pravic žensk in nemožnost dedovanja, slaba zastopanost žensk v političnem prostoru, pa sporen zakon o poroki, ki ženskam onemogoča svobodno ločitev ter kot je javnosti morda precej bolj znano, t.i. politika enega otroka. Več o položaju žensk, o njihovih reproduktivnih pravicah in upanju, ki ga vzbujajo sodobna gibanja za pravice žensk, v tokratnih Podobah Kitajske, ki jih je pripravila Tita Mayer.
Čeprav je za Kitajce zmaj to, kar je za nas Triglav, pa med bolj priljubljene in prikupne nacionalne simbole Kitajske zagotovo spadajo – pande. Te črno-beli sesalci so - tudi zaradi težavnejšega razmnoževanja in pogojev v naravi - kar nekaj časa bili na seznamu ogroženih vrst, zdaj so uvrščeni na listo ranljivih živali. Čeprav so vsejede, pa 90 odstotkov njihove prehrane predstavlja bambus. Zvezda današnjih Podob Kitajske je torej panda, predstavlja jo Tina Lamovšek. Vir: Cimberley, Pixabay
Opičji kralj, verjetno najbolj znana pekinška operna zgodba, ki je nastala po romanu Potovanje na zahod, je bila zaradi vsebine v obdobju kitajske kulturne revolucije najprej priljubljena, potem pa preganjana.
Kitajska je v minulem desetletju doživela izjemne spremembe na področju rabe novih tehnologij. Še posebej v velikih mestih je digitalizacija spremenila delo, zabavo, druženje, šport, transport, storitve, nakupovanje, finančno poslovanje in še bi lahko naštevali. Vse to so omogočili pametni telefoni in superaplikacije. Nika Zobec, ki živi v Šanghaju že 8 let, pravi, da si življenja brez telefona sploh ne predstavlja več. "Ja, imajo vse naše podatke, povsod so kamere, imajo dostop do vsega. To je del vsakdana. Je pa tudi zelo varno mesto. Meni je super, da imam ta občutek varnosti. Ne vem, kaj je bolj pomembno, svoboda ali varnost. Jaz se veliko ukvarjam s tem vprašanjem, ampak si še ne znam odgovoriti," pravi NIka Zobec.
Ko so kolegu Iztoku Koncu dali nalogo, naj za rubriko Podobe Kitajske predstavi tradicionalno kitajsko medicino, se je odločil za prispevek o akupunkturi. Kljub pomislekom, da ta nima znanstvene podlage, se vedno bolj uveljavlja tudi pri nas. Najpogosteje jo srečamo v ambulantah za zdravljenje bolečine. Z akupunkturo in tradicionalno kitajsko medicino se že več kot trideset let ukvarja zdravnik tradicionalne kitajske medicine mag. Jani Osojnik, sogovornik v oddaji Podobe Kitajske. Foto: acupuncturebox/ pixabay
Četudi se prav vsi morda ne strinjajo, da bo 21. stoletje kitajsko stoletje, je več kot očitno, da Kitajska vse bolj postaja, če že ne v vseh pogledih najmočnejša sila, vsaj eden najpomembnejših igralcev na svetovnem geopolitičnem odru. Toda kako azijska velesila, ki je v preteklih desetletjih doživela tako neverjeten gospodarski vzpon, gleda na samo sebe in kakšen položaj želi zavzemati v svetu? O samopercepciji Kitajske danes in skozi zgodovino je s sinologinjo dr. Majo Veselič z ljubljanske Filozofske fakultete govorila Alja Zore.
Državo lahko spoznamo tudi, ne da bi se fizično odpravili tja. Kako? Prek kulinarike, čeprav je ta dostikrat prilagojena brbončicam posameznega naroda ali pa celine. To vsekakor velja tudi za kitajsko kuhinjo. Vemo, da pri nas dobimo bolj ali manj izbiro jedi, ki so si od restavracije do restavracije podobne; kdor se je pa že odpravil na Kitajsko, ta ve, da je tamkajšnja hrana dosti bolj raznovrstna in – pikantna. V današnjih Podobah Kitajske Tina Lamovšek torej predstavlja kitajsko kulinariko. *jiaozi=kitajski žlikrofi
Zimske olimpijske igre v Pekingu bomo na Prvem pospremili s serijo utrinkov, ki smo jih poimenovali Podobe Kitajske. V njih bomo skušali predstaviti nekatere izmed številnih kitajskih posebnosti in nekoliko približati tudi utrip in specifike sodobnega, z naglimi spremembami zaznamovanega življenja v tej ogromni deleži na vzhodu azijske celine. V uvodnih Podobah Kitajske smo preverili, kako mnogotere obraze lahko najdemo v sodobni Kitajski, kakšen je utrip sodobnih velemest in kakšne sledi pravzaprav puščajo nagle spremembe zadnjega časa.
Ni hao, Peking! Na Prvem vam bomo med 4. in 18. februarjem, v času zimskih olimpijskih iger v Pekingu, vsak dan odstirali podobe Kitajske: v branje vam ponudimo največkrat komentirano literarno delo na planetu, obiščemo naravni rezervat s pandami, razložimo, zakaj je delovnik dobil oznako 996 ter na zdravje pogledamo skozi oči kitajske medicine.
Neveljaven email naslov