Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje.
Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni!
Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim:
V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje …
V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze …
V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč …
Na moje veselje pa čakaš zaman …
Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu!
Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze!
Pa vendar oznanjamo veselo novico!
Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril!
Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje!
Da bom znal biti vesel!
Da bom z veseljem potrpel in trpel.
Da bom z veseljem nosil križ.
Da bom z veseljem hodil za Teboj!
Da bom z veseljem tudi žalosten.
Da bom vesel na porokah in na pogrebih.
Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji.
Da bom odkril veselje v Tvojem srcu.
In bom odkril veselje v svojem srcu!
Amen.