Totalitarni sistemi so med seboj primerljivi.
Imajo podobne vzvode in ni jih težko razločevati – kot da izhajajo iz iste genetike in pripadajo istemu rodovniku.
Dejansko izvirajo, vsi po vrsti, iz naročja hudiča.
Karkoli je namreč njihov politični manifest, od leve do desne skrajnosti, vsi gradijo na istem imenovalcu.
Na imenovalcu strahovanja, nasilja, laži.
Na prividu, da se ustvarja pravičnejša družba na poteptanju tega, kar je.
Če se kdo upira novemu redu, je razredni sovražnik in zapisan smrti.
Če kdo ne verjame v odrešenje, ki prihaja po totalitarizmu, je deležen izobčenja – politične teorije brezčutnih akademikov, pisateljev, družboslovcev.
In dialektike neiskrenih, krvoločnih politikov, ki so zasvojeni z oblastjo.
Na začetku vsakega totalitarizma stoji razdiralna moč revolucije.
Skrajnost misli in ravnanja, ki se kot virus prenaša po krvnem obtoku družbe.
Dokler organizem ne odpove in je posledica zadušitev obstoječega reda.
Sleherni totalitarizem nosi v sebi trojno zlo.
Kot prvo uničuje opozicijo.
Če drugače ni mogoče, z usmrtitvijo vidnih posameznikov ali množičnimi poboji nasprotnikov.
Kot drugo uveljavlja strahovlado, da bi bili ljudje ubogljivi in vodljivi.
Kot tretje reže Boga, verske simbole, izročilo Cerkve.
Kajti ljudem ne sme biti na voljo izkušnja transcendence, ki poveličuje Stvarnika.
To bi spodkopalo avtoriteto totalitarnih voditeljev, zemeljskih stvarnikov pogubnih režimov.
A se diktature, zgrajene na množici pobitih, naposled vsepovsod sesujejo – samodejno.
Zaradi odsotnosti Božje bližine, svetega varstva in umanjkanja nebeškega blagoslova.