Če bi bil papež – in, joj, kar vidim zavijanje z očmi v določenem pobožnem ženskem samostanu, nekaj preveč resnih bogoslovcev pa je celo odložilo revijo iz rok, za kar se urednici iskreno opravičujem … je pa seveda res, da naklada zato ne bo utrpela škode – bi uvedel spremembe v Svetem pismu. Ne, nič vsebinskega, lepo vas prosim, saj sem vendar zapisal: če bi bil papež, in ne, če bi bil Bog, bi se pa malo poigral s kazalom in bi zaukazal, naj pri tiskanju Novo zavezo premaknejo na začetek, Staro zavezo pa za njo.
A zakaj?
Zato, ker se mi zdi, da velika večina tistih kristjanov, s katerimi tako ali drugače prihajam v stik, Sveto pismo bere (in dojema) kot roman. In ko se po napornem (in seveda dolgem) branju Stare zaveze končno prebijejo do Evangelijev, so že utrujeni in zato berejo površno, mnogim pa se celo zgodi, da zato ne dojamejo ne zapleta ne razpleta zgodbe. Zato se znova in znova vračajo nazaj, misleč, da so kaj zgrešili ali narobe prebrali, in tako mnogi ostanejo zataknjeni v Stari zavezi. Proti kateri nimam čisto nič, le da sem mnenja, da jo je treba brati pri »Luči, ki je prišla na svet.« (glej Jn 1,9)
Da ne bo prehudega nesporazuma, naj za tista dva, tri bogoslovce podčrtam – nad sestrami sem žal že obupal –, da ne mislim dobesedno, temveč govorim o simboličnem, duhovnem zatiku in da se po svoji stari navadi, ki je ne le železna, ampak že kar zarjavela srajca, malo norčujem. Malo. Malo pa seveda mislim resno.
Preprost primer:
V prvem psalmu beremo, da je človek, ki se ne druži z grešniki, kot drevo, zasajeno ob vodnih strugah, in mu listje ne ovene in mu vse uspeva. Jasno! Najlaže je postaviti ograjo, plot ali zid in paziti, da ga grešni in neverni bližnjiki ne preplezajo, saj nas lahko že zgolj z dihanjem okužijo z miselnostjo tega sveta, ki mu ne in ne smemo pripadati. Najlaže je prejete talente zaviti v prtič in zakopati, kajti menjalnice in tržnice so – kako bi lahko bilo drugače - v rokah nevernih bližnjih. Naj skozi špranje v zidu ali čez plot gledajo našo travo, ki je seveda blagoslovljena in bolj zelena, njih pa naj se Bog usmili na sodni dan.
Med tem pa se po Novi zavezi sprehaja Jezus, ki je psalmistovo logiko obrnil na glavo, saj se druži z grešniki, in v očeh tega sveta nikakor ni uspel, saj je »ovenel« in umrl na križu kot hudodelec, s katerimi se je družil in katere je prišel klicat.
Pa ne le to! Če mi je všeč ali ne, Jezus se vedno znova ustavlja ob moji ograji, pred mojim plotom, pred mojim zidom in se ozira po bujno cvetočih vejah mojega drevesa, kjer sedim v svoji pravičniški krošnji in zviška gledam na druge, in mi govori: »Splezaj hitro dol! Tvoje drevo ne daje sadu!«
