Dan pred "dnevom D", ko je slovenska oblast na Trgu republike v Ljubljani svečano razglasila osamosvojitev Slovenije, je bilo časopisje polno navdušenih člankov, ki so napovedovali dogodek. "Jutri rojstvo neodvisne in samostojne države Slovenije" je sijal velik napis z naslovnice časopisa Delo pred natanko 27 leti, 25. junija 1991. Predstavljena sta bila nov grb in zastava Slovenije, v članku pa so napovedali, da bo najverjetneje slovenska skupščina še isti dan sprejela vse temeljne osamosvojitvene akte, se pravi Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji, ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine in Deklaracijo o neodvisnosti, in bo za 26. junij, sredo zvečer, ostalo zgolj še "po scenariju predvideno proslavljanje".

In tako se je tudi zgodilo. V Ljubljani je bila na državni proslavi razglašena slovenska neodvisnost, prvič so razvili novo slovensko zastavo, na kateri je rdečo zvezdo zamenjal nov grb s Triglavom, predsednik republike Milan Kučan pa je izrekel zdaj že slavne besede: "Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan". Še isti dan, 26. 6., se je uresničila tudi grožnja generalov jugoslovanske armade, saj so proti mejnim prehodom z Italijo krenile prve oklepne enote. Malo po 1. uri zjutraj, 27. junija se je nato začela desetdnevna vojna za Slovenijo.

Peterle: Ne gre za separatizem
Pred sklepnim dejanjem v skupščini je na tiskovni konferenci slovenski premier Lojze Peterle po poročanju Dela poudaril, da ne gre za nikakršen "separatizem", kot pravijo očitki iz Beograda in tujine, pač pa za "sporazumno razdruževanje", ki pomeni, da slovenska osamosvojitev predstavlja zgolj prvi korak k suverenosti jugoslovanskih republik in temelje za nov dogovor med njimi. "Slovenija je do zdaj in bo tudi vnaprej zagovarjala sporazumno pot, ki pa je sobesedniki v Jugoslaviji doslej niso hoteli sprejeti," je pojasnil Peterle.
"Smo pred zadnjim dejanjem osamosvojitvenega procesa. To dejanje je pravnoformalne narave, z njim bomo lahko efektivno prevzeli oblast. Slovenska vlada je pripravila 13 osamosvojitvenih zakonov, ki bodo 26. junija stopili v veljavo," je še dejal Peterle. Na novinarjevo vprašanje, kaj bo za povprečnega prebivalca Slovenije sploh drugače po 26. juniju, ko bo razglašena neodvisnost, in kaj bo sploh imel od tega, je Peterle odvrnil: "Na zunaj se ne bo zgodilo nič spektakularnega, le da bodo občutki povprečnega državljana boljši, ker bo živel v suvereni državi, kjer ga ne bodo preglasovali, če bo drugače mislil".
Ljudsko rajanje, kurjenje kresov in sajenje lip
"Osamosvojitev bo vsa Slovenija proslavila z ljudskim rajanjem in kurjenjem kresov," je bil drugi udaren naslov v časopisu Delo. "Ljubljančani se bodo zbrali na Kongresnem trgu in posadili več lip, v cerkvah bodo pozno v noč pritrkovali zvonovi, v vrhniški občini pa so se odločili, da začnejo v četrtek delati šele ob 10. uri," so zapisali v časopisu. Lipe so množično sadili širom novorojene države, v Mariboru so na Trgu svobode zapeli pevski zbori, v Murski Soboti je bila svečanost na Trgu zmage, kjer so zasadili lipo, v koprski občini pa so proslavili osamosvojitev s svečanim odprtjem nove ceste 'A' med Izolo in Koprom (mimo izolske bolnišnice). Skoraj ni bilo kraja in občine v Sloveniji, kjer ne bi vzhičeno proslavili rojstva slovenske države.
Gorenjska bo proslavljala – je na današnji dan pred 27 leti sporočala naslovnica časopisa Gorenjski glas, pa tudi Primorske novice so zapisale, da bo slavnostni in zgodovinski dan svečane razglasitve neodvisnosti 26. junija po vsej državi potekal v "znamenju lipe in kresov". Tudi mariborski Večer je zapisal naslov, da je "Ni razlage, ki bi nam lahko odrekla pravico do osamosvojitve".
Kri, znoj, solze in samostojnost
Čeprav je vladala vsesplošna vzhičenost in veselo pričakovanje, tudi plebiscit 23. decembra 1990 je bil praktično enoglasen za samostojno Slovenijo, je bilo med ljudmi ob osamosvojitvi precej strahu in pesimizma. Kaj bo storila jugoarmadna soldateska, ki grozi iz Beograda? Lahko izbruhne vojna? To sta bili gotovo dve vprašanji, ki si ju je zastavil prav vsak. Anketa, ki so jo 25. junija 1991 objavili v časopisu Dnevnik, kaže, da je bilo optimističnih zgolj dobra polovica ljudi. V članku Kri, znoj, solze in samostojnost namreč izvemo, da 56,3 odstotka vprašanih dneve po osamosvojitvi pričakuje z optimizmom, 43,7 odstotka ljudi pa je dejalo, da jih prežema pesimizem.

Zahod uradno "grozi", neuradno "poln razumevanja"
K pesimizmu med ljudmi je gotovo prispevalo tudi dejstvo, da veliki igralci na mednarodnem političnem parketu za slovenske težnje niso imeli prav veliko posluha. "Smo pred popolno blokado Zahoda, ki poudarja, da se moramo še naprej pogajati z drugimi partnerji v Jugoslaviji, sicer bo osamosvojitev Slovenije razglasil za enostransko dejanje," je na novinarski konferenci pred zgodovinsko sejo dejal predsednik slovenske skupščine France Bučar, ki je dodal, da sta za pogovor potrebna dva in da Srbija ves čas zavrača pogovore o razdružitvi, ki jih ponuja Slovenija. Dogovorna razdružitev, ki sta jo zahtevali Evropska skupnost (ES – tedaj 12 držav) in ZDA, tako ni bila mogoča.

A to je le delček zgodbe, mednarodna politika ima velikokrat več obrazov, enega za javnost in drugega, ko politiki klepetajo za zaprtimi vrati. Pogosto znajo biti stališča diametralno nasprotna. Bučar je namignil, da so grožnje Zahoda z blokado in zavračanje slovenskih teženj bolj kot ne "šov" za mednarodno javnost, saj je neuradno v političnih in gospodarskih krogih "veliko razumevanja". "Stališče uradnih krogov je jasno: ne bodo nas priznali, na neuradni ravni, v stikih med strankami in med podjetniškimi krogi v Evropi pa imajo dovolj razumevanja za slovensko osamosvojitev. Gospodarskega bojkota ne bo, ker bi to pomenilo anahronizem, s katerim ni mogoče doseči ničesar. Sledilo bo diplomatsko priznavanje na podlagi novih dejstev, do katerih bo morala mednarodna javnost sprejeti svoje stališče," je Bučar pravilno ocenil, kaj bo sledilo kljubovanju navodilom Zahoda z enostransko razglasitvijo samostojnosti.

Pismo zunanjega ministra Rupla
Skupna izjava ES-ja, da "ne bodo priznali jugoslovanskih odpadniških republik" in da bodo zamrznili odnose, je vidno razburila tudi slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki je luksemburškemu zunanjemu ministru Jacquesu Poosu poslal pismo, ki so ga objavili vsi večji slovenski časopisi. V pismu Rupel znova pojasni slovenska stališča, da Slovenija ne "razdira" Jugoslavije enostransko, pač pa poskuša, v skladu z vrednotami in priporočili mednarodne skupnosti, najti rešitev. A najvišja mednarodna norma je pravica narodov do samoodločbe, je opozoril Rupel.

"Upam, da mi boste pritrdili, da ne more biti nobenega načelnega ugovora zoper pravico Slovenije, da sama upravlja s svojimi zadevami, posebej še, če pomislite, da nimamo niti secesionističnih niti izolacionističnih teženj, ampak si prizadevamo čim prej vstopiti v evropske integracije, ki so bile za nas zaprte, ravno zaradi nedemokratične in zaostale ureditve v Jugoslaviji," je v pismu pojasnil zunanji minister.

V zaključku pisma Rupla malce čustveno odnese in tako omenja kar tisočletno kulturo slovenskega naroda. "Verjemite, da nam v podrejenem položaju, kot ga ima Slovenija v Jugoslaviji, čeprav je zanjo žrtvovala največ, ni več mogoče preživeti. Gre za preživetje res maloštevilnega a ponosnega slovenskega naroda, ki ima več kot 1.000 let staro kulturo, in ki se je potrdil v mnogih zgodovinskih preizkušnjah. Ne nazadnje v drugi svetovni vojni, ko se je bojeval na strani protifašistične koalicije in na svojih tleh premagal italijanski fašizem in nemški nacizem," je zapisal.
"Ob ravnanju ZDA in Evrope dobiš drisko"
Izredno oster odziv na grožnje z blokado in dvoličnost Zahoda si je dan pred slovensko osamosvojitvijo privoščil kolumnist Janko Moder, ki je v časopisu Delo naslovil tri slovenske predsednike, skupščine, države in vlade. "Milan Kučan, France Bučar, Lojze Peterle! Dobesedno, dobil sem drisko ob v nebo vpijoči izprijenosti, s kakršno uradna diplomacija tolmači resnico in deli pravico. Obtožujem in pomilujem! Pa ne vas, temveč Ameriko in Zahodno Evropo in njune odposlance, ko se hote ali pa v osebni stiski in slepoti sprenevedajo, in pošiljajo grožnje Sloveniji, naj se še naprej pogaja, namesto da bi poslali ultimat božje sodbe tistim, ki se smejejo v pest vsej zakonitosti. Slovenija je že bosa od toliko romanj in si je že zbrusila pete in jezik od dopovedovanja, da je treba urediti supernovo Jugoslavijo na podlagi samostojnih suverenih držav, pa nič," je odkrito rekel bobu bob.
Obtožujoči prst je tako uperil v krivično mednarodno politiko "gospodarjev", ki edini vedo, kaj je prav glede suverenosti narodov in ljudstev. "V kresni noči je s cesarjeve obleke odletel še zadnji figov list. Kučan, Bučar, Peterle, hvala vam. Prvi uspeh je tu! Velika diplomacija se je morala znova nesmrtno osramotiti pred vsem svobodoljubnim svetom, ... Zdaj je jasno, zakaj niste mogli prepričati ne Beograda ne Evrope ne Amerike, da je laž laž, pa čeprav ji v diplomatskem jeziku rečejo resnica, vendar je tudi jasno, da ne boste mogli nikogar več prepričati, da je v zahodni demokraciji poroštvo obljubljene dežele!" je še zapisal. Pozval je, da se ne smemo "nikoli vdati, pač pa po vsem svetu razkričati, da ne trpijo samo Kurdi tam daleč v Aziji, temveč sta človekova svoboda in ponos v nevarnosti kar sredi Evrope".

Sprejemni izpit na Balkanu
"Jugoslovanski odnosi so do skrajnosti zapleteni, zato je dan pred razglasitvijo neodvisnosti, naj bodo občutki še tako praznični, kar umestno vprašanje, ali je Slovenija zmožna urediti svoje odnose doma. Če jih ni, tudi samostojnosti ni vredna, tako pravi v bistvu Zahodna Evropa. Toda bolj kot se stopnjuje pritisk Beograda in tujine, bolje se znajde. Izgublja mazohistično kalimerovstvo in postopno, po nepotrebnem celo prepočasi zavzema državniško držo. Manj govori o odcepitvi iz obupa, čedalje bolj poudarja, da se je pripravljena pogovarjati tudi po 26. juniju, ne boji se več toliko niti trajnejših interesnih povezav z drugimi republikami, če se bo lahko o njih pogajala kot samostojna država. Pač dozorevanje, ki pa ga utegne pokvariti huda trema tik pred veliko maturo," pa je v Delovi kolumni Sprejemni izpit na Balkanu, takrat stanje ocenil Božo Kovač.

"Tujino je strah za njene interese"
Kolumnist Štefan Žargi je v Gorenjskem glasu zapisal, da "velike" zanimajo izključno njihovi interesi, ne pa toliko pravice majhnih in malo večjih narodov. "Skoraj soglasno voljo slovenskega naroda, izraženo na plebiscitu, tujina v strahu pred ogrožanjem njenih interesov – slovenska samostojnost je lahko le prva kepica velikega plazu nemirnega razkroja nekaterih držav in Jugoslavije – razlaga kot nelegitimno in enostransko dejanje, pozabljajoč pri tem, koliko je bilo za sporazum že vloženega," je tudi Žargi poudaril dejstvo, da se je Slovenija na vse pretege trudila, da bi bil dosežen dogovor o razdružitvi z drugo stranjo v Beogradu.
Samo rezanje popkovine s preostankom Jugoslavije bo po njegovih besedah za Slovenijo lahko še zelo težek in dolgotrajen proces. "Kakšne dogodke lahko ob tem pričakujemo, pa nam najbolje pokažeta vojaško nepomembna, vendar zgovorna kraja letal na Brniku in vrnitev – mimo sporazuma – nevarnih odpadkov iz Bosne. In kako bomo ravnali Slovenci? Prerekanja in zmerjanja v parlamentu, 'gnili' kompromisi (zastava) zaudarjajo do te mere, da bomo zaprli oči in nos ter za javnost zaloputnili vrata skupščine," je zapisal Žargi.
Grb kot znamenje slovenske identitete
V Primorskih novicah pa so dan pred dnevom D objavili intervju s kiparjem Markom Pogačnikom iz Šempasa, ki je ustvaril slovenski grb in z njim zacementiral tudi dokončno podobo nove slovenske zastave, ki je še leta po osamosvojitvi dvigovala veliko prahu, češ da je neprimerna med drugim zato, ker je preveč podobna ruski in slovaški zastavi. "Z identiteto dežele je tako kot s človekovim jazom, če je ta znan in jasno izražen, vemo, s kom se pogovarjamo," je dejal Pogačnik, da je grb za državo nekakšna osebna izkaznica.
Triglav in morje pod njim v grbu predstavlja slovensko deželo, ki leži med Jadranskim in ravnino nekdanjega Panonskega morja, nad njim pa svetijo tri rumene zvezde Celjskih grofov. "Tri zvezde v trikotniku pomenijo pluralistično gibanje, kar ustreza duhu našega časa. Poleg tega Celjski grofje predstavljajo tisti trenutek naše zgodovine, ko smo se najbolj suvereno približali tokovom evropske zgodovine. Oni so sicer izumrli, vendar čutim, da je v naši deželi še vedno živ potencial enakovredne vključenosti v evropsko zgodovino. Na duhovni ravni simbolizirajo modrost, inspiracijo in izobilje," je pojasnil izbor treh celjskih zvezd.

"Grb naj pove, od kod prihajamo, kdo smo, in kam smo namenjeni. Zato je bilo potrebno, da sem toliko različnih simbolov združil v celoto. Z grbom je bilo treba povedati vse bistveno o nas. Tak grb predstavlja hrbtenico, okrog katere se lahko razvija življenje države, ne da bi kar naprej zahajali v zmedo in kaos," je opisal pomen novega grba za Slovenijo.