Prve večstrankarske volitve po 45 letih od konca druge svetovne vojne, ki so v Sloveniji potekale pred natančno četrt stoletja, so bile tudi najobsežnejše volitve v slovenski zgodovini, saj so slovenski volivci zaradi nove volilne zakonodaje volili predstavnike v različne oblastne organe, od občin do republiške skupščine. Poleg tega pa še predsednika in člane predsedstva. Republiška skupščina je bila namreč sestavljena iz treh zborov, družbenopolitičnega zbora (DPZ), zbora občin (ZBO) in zbora združenega dela (ZZD). Vsak pa je štel 80 delegatov, kot so tedaj imenovali poslance. Volilna komisija je tedaj za 1,5 milijona volilnih upravičencev potrebovala kar 16 milijonov glasovnic.

Volitve 1990 so bile nedvomno velik zalogaj za volilno komisijo, še posebej če gre upoštevati to, da so bila zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja šele zora informacijske družbe, tako da so imeli redki volilni odbori na voljo računalnike in jih tudi znali primerno uporabljati za obdelavo podatkov. Dolgoletni tajnik republiške volilne komisije Marko Golobič je pred leti v pogovoru za Delo razkril, da so imeli na republiški volilni komisiji zgolj en računalnik, ki so ga kupili šele po začetku volilnih opravil za volitve leta 1990.

Te večstrankarske volitve so bile v Sloveniji nekakšen odraz padcev komunističnih režimov v državah nekdanjega Varšavskega pakta. Slovenija - še bolj pa druge republike nekdanje Jugoslavije - se je precej obotavljala glede političnih sprememb v državi, ki pa jih je, kot se spominja nekdanji član volilne komisije na volitvah 1990 Lovro Šturm, pospešil padec romunskega samodržca Nicolaeja Ceaușescuja. Njegov režim je bil zrušen 22. decembra 1989, za božič pa so ga likvidirali. Nato je že čez dva dni v Sloveniji začela veljati nova volilna zakonodaja, ki je omogočila večstrankarske volitve.

Šturm: Volitve so bile nepoštene
"Imenovan sem bil v Demosov volilni štab in nato kot njegov predstavnik v republiško volilno komisijo. Dela je bilo ogromno, saj je bila volilna zakonodaja napisana tako zapleteno, da je skoraj onemogočala kandidiranje," se spominja Šturm, ki pravi, da tedanja volilna zakonodaja sprva ni predvidevala, da bi bilo na glasovnicah zapisano, katera stranka kandidata sploh predlaga. Po protestih opozicije pa se je zgodila sprememba zakonodaje, ki je to omogočila, vendar le za družbenopolitični zbor in zbor občin, na pa tudi za zbor združenega dela.

"To je bil hendikep za Demos in nove politične stranke. Zakonodaja pa je nekdanjim strankam, ZK-ju in njenim satelitom (ZSMS, SZDL) dovoljevala, da delujejo še leto dni v okolju, kjer so delovale do zdaj oz. kjer so imele svoje osnovne organizacije, v podjetjih, javni upravi, športnih organizacijah ... Iz teh okolij so bili predlagani delegati za zbor združenega dela," pravi Šturm, ki meni, da bi moral volilni zakon predtem ukiniti zbor združenega dela. Njegovih predstavnikov namreč niso mogli voliti vsi volivci, temveč le zaposleni oz. le slab milijon volivcev.

"Demos je zmagal na volitvah, ki so bile svobodne, demokratične, niso bile pa poštene. Volitve so bile sicer velika zmaga za Demos, vendar predvsem v družbenopolitičnem zboru in zboru občin. To je bil odraz takratne ljudske volje. V zboru združenega dela pa so zmagale nekdanje stranke. Demos po zmagi tega ni posebej izpostavljal in je oblikoval parlament ter začel izvajati svojo politiko osamosvojitve in demokratizacijo države. Ni pa mogel uresničiti tretjega cilja, začetka gospodarske tranzicije, kar mu je onemogočal prav zbor združenega dela. Zaradi tega v Sloveniji nikdar ni prišlo do normalne tranzicije na gospodarsko-finančnem področju in te posledice čutimo še danes," je prve večstrankarske volitve ocenil Šturm.

Tesna zmaga Demosa
Koalicija Demos (za poimenovanje ima menda zasluge tednik Mladina, ki je združene opozicijske stranke sam poimenoval kar kot Zos - Združena opozicija Slovenije) je v družbenopolitičnem zboru osvojila 47 mest in v zboru občin 51 mest. V zboru združenega dela pa le 29 mest, kar je na koncu zadostovalo za absolutno večino 127 mest v 240-članskem skupnem zboru republiške skupščine.

Volitve 1990 je zaznamovala tudi precej zmedena volilna zakonodaja, saj so volitve v družbenopolitični zbor potekale po proporcionalnem sistemu, v zbor združenega dela po enostavnem enokrožnem večinskem sistemu, v zbor občin pa po dvokrožnem večinskem sistemu, ki je veljal tudi za izvolitev predsednika predsedstva, medtem ko so bili člani predsedstva izvoljeni po enokrožnem večinskem sistemu.

Volitve v številkah
Volitev v družbenopolitični zbor se je udeležilo 1.241.212 volivcev, v zbor združenega dela pa 737.704 volivcev. Celotna volilna udeležba pa je bila 83,5-odstotna.

Volivci so izvolili tudi člane predsedstva in odločali o predsedniku predsedstva. V prvem krogu volitev predsedstva je glasovalo 1.244.463 volivcev za člane predsedstva in 1.237.545 volivcev za predsednika predsedstva, kjer je največ 44,4 odstotka glasov dobil Milan Kučan, Jože Pučnik 26,6 odstotka, Ivan Kramberger 18,5 odstotka ter Marko Demšar 10,9 odstotka.

V drugem krogu 22. aprila je glasovalo 1.146.627 volivcev oz. je bila volilna udeležba 76,9-odstotna. Za predsednika predsedstva RS je bil izvoljen Milan Kučan, ki je dobil 657.196 glasov ali 58,6 odstotka.

Izvoljeni so bili tudi štirje člani predsedstva Slovenije: Ciril Zlobec (Socialistična zveza Slovenije); Matjaž Kmecl (ZKS-SDP), Dušan Plut (Zeleni Slovenije), Ivan Oman (Slovenska kmečka zveza).

Sledila je osamosvojitev
Volitve so bile prelomen dogodek, saj je izvoljena skupščina v naslednjih mesecih zagotovila sprejetje zakonodaje in novo ustavo, ki sta bili podlaga za osamosvojitev Slovenije.

Gregor Cerar

V galeriji si lahko ogledate nekaj predvolilnih plakatov (ob kliku se povečajo). Hrani jih Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki ureja tudi stran, posvečeno prelomnim dogodkom osamosvajanja Slovenska pomlad.

Oglejte si tudi posebni portal RTV-ja Osamosvojitev.