V pogovoru med drugim, kot pravi, analizira tudi trenutno dogajanje v slovenski politiki.

Kako se spominjate vaših parlamentarnih časov – glede na aktualno politično dogajanje v primerjavi s preteklim?
Nekdo me je obdaroval z izjemnim spominom, in spominjam se, kot bi bilo včeraj. Bili so čisto drugačni časi. V parlament smo prišli ljudje, ki še nismo imeli časa, da bi se pokvarili, preden smo stopili v politiko. Menim, da je bil prvi sklic državnega zbora 1992–1996 najbolj izviren, tudi kvaliteten, in upam si trditi, da eden od retorično najboljših sklicev. V državni zbor sem prišel na podlagi nacionalne liste, za katero še danes trdim, da je odprava te hendikepirala izvor poslancev.

Ta prvi mandat je bil najbolj pristen?
To venomer ponavljam. Bil je tudi retorično izjemno pester in kreativen. Ko danes opazujem dogajanje v državnem zboru, ker sem s tem malo pogojen, niti četrtine poslancev ni kreativnih. Berejo neke referate, ki so jim jih pripravili drugi. So bolj glasovalni stroj kot pa poslanci. Tu vidim neko veliko razliko. Naj spomnim na velike može iz prvega sklica, govorim o Jožetu Pučniku, o Francetu Bučarju, o Francu Zagožnu. Potem so bili še Ivan Oman, Ludvik Toplak, oba Podobnika ... Sestava parlamenta je bila izjemno pestra, in upam si trditi, kvalitetna in bogata.

Glede na to, da je bil to prvi sklic državnega zbora po tridomni skupščini, se je verjetno delovalo drugače?
Absolutno, bilo je več kreativnosti, več poslanskega tovarištva. Bili smo politični nasprotniki, nismo pa bili sovražniki. Tega, kar je danes v parlamentu, ni bilo.

Bolj ste sodelovali?
Seveda. Bolj smo sodelovali. Do Depale vasi sem bil koalicijski poslanec, ker je SDSS sestavljala koalicijo z Janezom Drnovškom kot predsednikom vlade, nato pa sem prišel v opozicijo. Nekateri se bodo spomnili mojega angažmaja pri igralniškem zakonu in razkrivanju nepravilnostih na področju igralništva. Kot opozicijski poslanec sem kar nekaj amandmajev uspešno pripeljal do konca tudi s podporo koalicije. Enega se še zlasti spominjam, saj ga je podprl tudi Herman Rigelnik.

Kakšna pa je bila samostojnost poslancev pri njihovem delu? Koliko so bili avtonomni, ne vezani na navodila strank?
Samostojnost poslancev je bila velika. Torej, v SDSS sem vstopil 12. aprila 1989, ko je bil na čelu France Tomšič. Potem je stranko na meni nič kaj všečen način, brez kongresa, prevzel Jože Pučnik. Čeprav je bila to pozitivna poteza, pa nisem bil navdušen nad načinom, kako smo prišli do novega predsednika. Šele leta 1993 je na t. i. Litostrojskem kongresu na čelo prišel Janez Janša. Prvi mandat sem začel kot poslanec in se dokaj hitro izstrelil med poznane.

V bistvu med poslanske zvezde.
Ja, pa ne bi ... No, nekateri bi to tudi tako rekli. Tudi zaradi moje retorike, zaradi mojega načina nastopanja. Ne bom pozabil, ko mi je nekdo rekel, da ne nastopam kot politik, ampak kot pripovednik. Zame je bil to kompliment. Skratka, po Depali vasi je postala situacija drugačna. Šli smo v opozicijo. Predsednika stranke skoraj nisem videl. Potem mi je eden od novinarjev namignil, da je baje v Singapurju ali nekje. Sploh ga nisem videl. Z nami sploh ni imel kontakta.
S Pučnikom sva vodila vsak svoji komisiji. Jaz za nepravilnosti v igralništvu in tudi v Rejčevi komisiji, ki je nadzirala lastninsko preoblikovanje podjetij, kar je bilo takrat zelo pomembna zadeva, saj smo bili na tem, da spremenimo družbeno lastnino v privatno. Jože Pučnik pa je bil v komisiji, ki je raziskovala povojne poboje. Ta dva segmenta, Pučnikov in moj, sta naletela na toliko plodna tla med volivci, da smo na volitvah leta 1996 štiri poslance, kolikor nas je bilo od leta 1992 do 1996 v poslanski skupini, pomnožili s štiri in smo na volitvah takrat dobili 16 poslancev.

Bili ste uspešni.
Ja, ampak nikoli ne bom pozabil tega, da kljub temu fenomenalnemu uspehu, se pravi od štirih do 16 poslancev, da Janez Janša ni bil zadovoljen s tem.

Zakaj?
Ker ga je presegel Marjan Podobnik.

Za dva poslanca?
Ne. Za tri. Podobnikova Ljudska stranka je dobila 19 poslancev. Marjan je deloval bolj sproščeno. Danes si upam vehementno trditi, da če bi mi Janez omogočil večkratni nastop na televiziji, ki je odločilna, da bi lahko bilo drugače. Da bi bil naš uspeh še večji! Ampak, on je zbolel in se je vidno prehlajen pojavljal na televiziji, kar ni dajal nekega pozitivnega vtisa. Dobro se spominjam, da sem z dvema nastopoma na televiziji to zadevo dvignil na višjo raven. To si mirno upam trditi, tudi zato, ker sem si vse te stvari zapisoval.

Ali je Janša do vas čutil neke vrste notranjo konkurenco in rivalstvo?
Nisem mogel verjeti. Moje stališče je bilo, da sem veliko dosegel že s tem, da sem se, kot pravite, prebil med zvezde, jaz pravim med vidne poslance. Na misel pa mi ni prišlo, da bi konkuriral. Zame so bili ti ljudje iz osamosvojitve in vojne za samostojno Slovenije bogovi! Ampak zgodilo se je, da sem zaznal tudi zaradi prijateljskih odnosov na stranki, da sem dobival veliko več pošte kot predsednik. Ljudje so bili navdušeni nad mojimi nastopi. Še zdaj hranim nekatera pisma. In šele zdaj mi je covidna situacija omogočila, da sem vse to uredil. Človek ne more verjeti. Ljudje so bili navdušeni nad mojo retoriko.

Kdaj pa je Janša začutil, da vas bo treba umakniti iz prve linije?
Ne vem, kdaj je on to začutil. Tega ne morem vedeti. Se je pa zgodilo nekaj. Torej, na volitvah 1996 najprej nisem želel kandidirati. Doživljal sem namreč grožnje s smrtjo zaradi razkrivanja igralniške zgodbe in imel sem že pogoje za upokojitev, z normalno delovno dobo. Niti Jože Pučnik, ki je že kazal prve znake bolezni, niti Vitodrag Pukl in še poslanec iz Prekmurja, ki nista ravno blestela, naj mi bo dovoljeno to reči. Bila sta solidna, nista pa blestela, nista šla na volitve. No, takrat je že Janez nastopal. S trdo roko je on osebno odločal, kdo bo šel na volitve. In tako je bilo, da čeprav nisem hotel iti, sem privolil pod pogojem, da bi dobival vsak dan kliping vseh časopisov, saj sem bil pogojen z mediji, ki sem jih pozno v noč bral. Poleg Dela in Dnevnika sta bila takrat še Republika in Slovenec. Vse sem moral prežvečiti, da sem bil informiran za nastope v parlamentu. In to mi je vzelo ogromno energije. Rekel sem, da grem na volitve, če dobim ta kliping. Takratna desna administrativna roka v stranki Nika Dolinar mi ga je tudi obljubila, toda klipinga ni bilo. Pozneje sem ugotovil, da je bil moj predsednik proti temu, da bi bili mi preveč seznanjeni s stvarmi, da je lahko samo on kot vseved razlagal stvari v stranki. To je neizpodbitno. No, kot vodja poslanske skupine sem potem vlekel še dve leti, do leta 1998.

Kako je šlo naprej?
Ko sem videl na nekaj stvareh, da se ne strinjam s tisto njegovo fiksno idejo o dvokrožnem večinskem volilnem sistemu, o neki koaliciji Slovenije – ta je prišla pozneje na vrsto. Moj predsednik stranke je na vsak način hotel kompenzirati manko treh poslancev do Podobnika. Na vse načine je hotel postati tudi dejanski prvak opozicije oziroma voditelj Pomladi, kot se je to takrat imenovalo. To seveda uradno ni mogel biti, ker je bil Podobnik v vladi z Drnovškom. Od tu naprej vse te zgodbe, ljudje so verjetno že pozabili, o koaliciji Slovenija, o združevanju SLS-a in SKD-ja.

To je bilo leta 2000?
Da. Potem do sredine leta 2000 do Bajukove vlade. Sam sem vse to dobro beležil, saj sem imel edini majhen diktafonček v parlamentu in sem si stvari zvočno zapisoval. Upam si trditi, da nihče nima takšnih dokumentov.

Ampak, nato je Janša z vami na kongresu leta 2001 obračunal, ker ste želeli kandidirati zoper njega? Ali je šlo za kaj drugega?
Ne. Ne! To je bila izmišljena stvar neke Alenke Paulin (piarovka stranke, op. a.).

Ki je, to pa moram povedati sama, zlorabila tudi mene, ki sem bila takrat novinarka na Radiu Slovenija.

Takole se je zgodilo na tem kongresu. Nisem bil več poslanec, nisem več kandidiral. Naj spomnim, stranka je že pred mojim odhodom – s tem, da nisem kandidiral in pokazal nesoglasje s predsednikom – takrat na volitvah doživela poraz. Od 16 poslancev smo prišli na 14 poslancev. To je bil takrat poraz naše stranke. Kongres je bil, nikoli ne bom pozabil, 19. maja 2001. Med kandidati za predsedstvo, ne vem ali smo ga že spremenili v izvršni odbor, najprej smo imeli predsedstvo, ni bilo kandidata Pavla Ruparja. Kar koli si kdo misli, on je bil eden retorično spretnejših poslancev, užival je izjemno zaupanje ljudi, sam sem bil temu priča na volilnem shodu v Tržiču. Ampak njega ni bilo na kandidatni listi. In jaz sem zanj zbiral podpise, ne zase. Takrat je Janez postavil dilemo: ali on ali jaz! To pa je bila prehuda. Jaz nisem imel političnega kapitala, kot ga je imel on z osamosvojitvijo. Danes lahko povem, da sem pozneje ugotovil, kar mi je prišel domov povedat član volilne komisije, da so mi ukradli, izbrisali celo število glasov. To prvič govorim javno. In ne samo meni.

To so počeli v stranki? Kdo?
Bile so volitve v izvršilni odbor in jaz sem bil kandidat za izvršilni odbor, ne pa protikandidat za predsednika stranke. Tega, da bi imel protikandidata, on ne bi prenesel. On ne prenese protikandidatov. Kar se je takrat tudi pokazalo. No, Alenka Paulin si je tako takrat izmislila, jaz pa sem nato to drago plačal, saj sem del tega dogajanja popisal v svoji knjigi, ne bom ponavljal. Ona je mislila po svoje, da jaz konkuriram, in se je dobesedno poskusila prilizniti predsedniku stranke, pa je mene obtožila, da zbiram podpise za svojo kandidaturo. Potem se je zgodilo, kar se je.

Do mene, ko sem poročala s kongresa za radio, je informacija prišla preko kolega Petra Jančiča, in sem jo tik pred poročanjem v oddajo v živo preverjala pri Paulinovi, ki je bila uradna piarovka stranke, ki je potrdila, češ da kandidirate za predsednika, kar se je pozneje izkazalo za neresnično.
Ja, to si je ona izmislila. Ampak sem jo v knjigi imenoval z nekim imenom. Nato me je tožila in sem izgubil velike denarje. Bog pomagaj. S sodiščem sem imel zelo slabe izkušnje. Med drugim, da v ustavi piše, da mora biti sojenje javno, meni pa so sodili tajno. Pustimo to.

Kako gledate na to, kako se je z vami obračunalo v SDS-u?
Ni se obračunalo. Je obračunal predsednik. Ja, do mene so prihajali ljudje, celo na stranišče so šli in mi izražali podporo. Bili so zgroženi na tem.
Moram še nekaj povedati. Na terenu sem bil zelo popularen. Dobival sem več vabil kot on. Nastopal sem po celi Sloveniji, od Murske Sobote do Kočevja, od Pirana do Bovca. Mene so ljudje zaradi retorike, pa mehkejšega značaja in družabnosti, imeli radi v svoji sredi in me včasih niso spustili do pozno v noč. Tako, da sem se kot poslanec že naveličal, postajalo je težko, ker sem prihajal ponoči domov s svojim avtom. Potem pa sem pritisnil na stranko, da so me peljali na kakšno prireditev, da sem bil lahko naslednji dan spočit in optimalno sposoben za državni zbor. To so bili časi, ko državni zbor ni zasedal samo 14 dni, ampak tri tedne. Samo en teden je bilo brez zasedaj, da smo se lahko spočili. Da si bil lahko kot poslanec na vrhu, top, pa si moral biti spočit. Tudi seje so trajale cele dneve. Bilo je neverjetno. Res naporno. Še danes srečam ljudi, ki pravijo, lahko tebi. Ampak zaradi sedenja ure in ure sem se v parlamentu iztrošil.

Kako pa se spominjate kritičnih glasovanj, nezaupnic, zaupnic vladam, interpelacij? Kako se je nadziralo, discipliniralo poslance? Koliko so bili poslanci res samostojni, avtonomni kot to predvideva 82. člen ustave?
To je zanimiva tema. Najbolj se spominjam ene od politično najpomembnejših zadev leta 2000 – nezaupnice Drnovškovi vladi in nato, ko je mandatar postal Andrej Bajuk. Čeprav sem bil takrat že malo odmaknjen, saj nisem bil več šef poslanske skupine, ker sem prostovoljno odstopil. Sledila pa sta mi poslanec Mežan in nato Bogomir Špiletič. Imel sem malo več svobode kot poslanec. Ravno tako sem nastopal. Če sem mislil, da je moje mnenje bistveno drugačno od predsednikovega, sem se raje umaknil in nisem nastopal. Tak primer je bila interpelacija notranjega ministra Mirka Bandlja. Vsi so se čudili, ker nisem nič rekel.
No, pa prideva zdaj na kontrolo. Predsednik stranke Janez Janša je bil silno nezaupljiv do poslancev in nam je prirejal tudi take nagovore, kot: da so med nami taki, ki znajo ne glasovati za Bajuka. Bajuk je bil namreč nek tujek, ki je prihajal od zunaj, čeprav je bil izjemno izobražena, kozmopolitska oseba. Ampak, Janez je imel z njim določene namene iz ozadja. O tem glasovanju, o nezaupnici in nato o predlogu za mandatarja, podobno kot danes počne opozicija, tu smo imeli kar tri glasovanja. Pri zadnjem glasovanju, da bi odpravili to nezaupljivost – ker je med drugim namignil, da bi bil celo jaz lahko tisti, ki ne bi dal glasu, vsaj tako sem razumel –, smo se potem zmenili, da smo glasovnico desno spodaj označili z eno kodo.

Da se je vedelo, da so to glasovnice poslancev vaše stranke?
Da. Član volilne komisije v DZ-ju je bil tudi poslanski kolega in prijatelj Branko Kelemina. Z njim sem se dogovoril, da mi bo, ko bo prišla komisija iz sobe, kjer se je štelo glasovnice, pokimal z glavo. Dobro se spominjam, da me je iskal z očmi in pokimal, da je Bajuk izglasovan. Moram odkrito povedati, da sem bil navdušen nad kozmopolitsko potezo dr. Bajuka, ki je na prisego pripeljal soprogo. To je običaj iz starih demokracij. Mene je to silno navdušilo in sem pozabil na vse druge reči. No, moramo pa vedeti, da je niti Bajukove vlade v rokah držal Janez Janša.

Se pravi, skušal je usmerjati vlado?
Ni skušal usmerjati, vodil je vse skupaj. Bajukov problem je bil, da je imel, ker je živel v tujini, zgodovinske manke o Sloveniji. To je normalno. Še jaz imam luknjo v spominu za dogajanje doma za šest let, ko sem bil v Libiji. Tako to je.

Zakaj se pa Janša sam ni izpostavil? Zakaj se je poiskalo Bajuka?
Janša se ni želel izpostaviti. Tudi ni imel neke moralne pravice. Kot rečeno, Podobnik, ki je pred tem izstopil iz vlade, je imel 19 glasov, mi samo 16. Seveda, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. In nujno je bilo treba najti tretjo osebo. Tako sem to jaz razumel. Bil sem v neki delegaciji v Argentini in smo morali predčasno iz Argentine nazaj zaradi tega. Takrat se je Janez neverjetno pomiril z mano, ker me je potreboval. Ker je vedel, to točno vem, da bom lahko samo jaz poslance uspešno nagovoril. Kar sem tudi naredil. Pa ne zaradi njega, ampak ker sem sam čutil, da je prilika. Ko si leta in leta v opoziciji, ko se ti nekje zasveti ...

Odprejo vrata vlade?
Ja, bi rekel ena perspektiva vladanja, te pač prevzame. Jaz sem takšen. Sem zelo čustven politik. Spominjam se, kako smo v preddverju pred veliko dvorano v državnem zboru tisti dan zapeli, ko se je to zgodilo. Bilo je na robu znanstvene fantastike, da se je obrnilo po šestih, sedmih letih opozicije.

Kako pa bi primerjali Janeza Janšo danes, ko je predsednik vlade že tretjič zapored?
Nisem tam in niti nimam več nobenih internih informacij. Poznam pa temeljito človeka, ki vodi slovensko vlado. In tu se mi zgodi neko nelagodje, ker nihče, ki ni bil v kakršnem koli organu, ki ga je vodil Janez Janša, ne bo razumel načina vodenja. To je izrazito avtoritarno vodenje. To ni vlada. To je … njegovo vladanje. Pri čemer na neki način on preskoči, prezre morebitnega negativnega sogovornika. O tem sem trdno prepričan. Tako se je namreč dogajalo na sejah predsedstva in nato na izvršilnih odborih stranke.
To je sposoben človek, deloholik. Z izjemnim spominom, še boljšim arhivom, ki pa mu manjka demokratična komponenta. To je to. V nekem drugem sistemu ne bi bilo nič narobe, lahko bi bil dober vojskovodja. Ampak on, to moram odkrito povedati, jaz tako globoko čutim, on ni demokrat. Ni demokrat.
Demokracija ni nikoli dosežena, demokracijo je treba vsak dan znova dosegati. To je bistvo. Demokracija pri njem pa je vprašljiva.
Ta porazen rezultat v drugem valu epidemije pripisujem delno temu, da v tej vladi ni bilo pravilnega kolektivnega odločanja. Ker je to nemogoče. Živim en kilometer od italijanske meje. Kako je mogoče pri isti kulturi, istem soncu, isti hrani, da imajo četrtinski rezultat okuženosti okuženosti od našega? Da je danes (pogovarjala sva se 22. 1. op. a) okuženost v Italiji 4,9 pri nas pa 25?

Slabo pandemično stanje izvira tudi iz načina vodenja, ker samo on odloča?
Torej, ni samo to. Očitno so tudi člani vlade takšni slabiči, da se ne znajo postaviti določenim stvarem po robu. Ne razumem, da smo sprostili smučišča. Italijanom še na misel ne pride, niti Francozom ne.

Nadaljujva z opozicijo. Ta prihaja s konstruktivno nezaupnico. Poskuša s Karlom Erjavcem kot izzivalcem Janeza Janše. Prej ste rekli, da sredi leta 2000 Janša, ki je bil na desnem polu drugi s 16 poslanci, ni imel moralne avtoritete, da bi postal mandatarski kandidat, in se je poiskalo tretjega človeka od zunaj. Zdaj pa prihaja kandidat z najmanjšim številom poslancev. Kako gledate na to? Kot del politične realnosti?
To je, ne najdem izraza, eden od najlahkotnejših pristopov k reševanju te slovenske politične in zdravstvene krize, ki je zares izredno stanje. Po navadi imajo Slovenci radi nepopisan list, neznane obraze. Tako je bilo zadnjih deset let. V primeru Karla Erjavca pa je ne samo popisan list, ampak načečkan papir. Kako je mogoče, da opozicija, ki ima legitimno pravico, da poskuša zamenjati vlado, da ne najde med sebo človeka, ki bi stopil na ta položaj, ampak potegne iz naftalina Erjavca, ki niti izvoljen ni bil, ki ima za sabo afero Patria, kjer je bil oproščen, ker naj bi šla največja nabava orožja mimo njega, ki je zašuštral arbitražni sporazum, pa da ne omenjam kant. Torej, šestkratni ali petkratni minister z najmanjšim številom poslancev, ki niti izvoljen ni bil, se pojavi kot odrešenik. Opoziciji ne odrekam, da poskusi z alternativo. Daleč od tega. To je legitimna pravica v demokraciji. Ampak naj bo ta alternativa vsebinska in številčna. Iti v tak projekt z blefom in ob tem še govoriti: zdaj pa imamo že 42, pa 43 glasov, ko potrebujejo 46 glasov. Pa to je neresno. Neresno. Čudim se politikom, ki imajo nekaj politične kilometrine, nekaj jih je takšnih, ki se grejo takšne igrice.

Kaj pa začasen umik konstruktivne nezaupnice zaradi okužb v državnem zboru?
Torej preklic soglasja h kandidaturi za konstruktivno nezaupnico. Poglejmo Italijo, so spet sredi politične krize, imeli so glasovanje o zaupnici vladi in tudi niso bili vsi prisotni. Kolikor se spomnim v dveh mandatih smo bili samo dvakrat vsi, vseh 90 poslancev, prisotnih. Pač, nekomu se nekaj zgodi, zboli. Tako je.

Predlogi so, da bi spremenili poslovnik in omogočili tajno glasovanje na daljavo.
Poslovnik ni katekizem, čeprav je potrebna dvotretjinska večina, se tudi to da spremeniti. Ampak iz tega delati znanost. Celo sumim, ne trdim, da je to seveda res, ampak mislim, da je Erjavcu celo prav prišla odsotnost Hana, ker je to manjša politična škoda, kot če bi propadel, da bi dobil samo 40 ali 42 glasov.

Toda tudi vladni stani pride prav ta umik. Torej, na eni strani opoziciji, ki nikakor ne more sestaviti 46 glasov, pa tudi Janši, glede na to, da je on tako zelo nezaupljiv do koalicijskih poslancev, da jih utrdi pri sebi. Ali ne?
Tako je. To je res nenavadna situacija, ki je prvič v zgodovini. Govorim o pandemiji. No, če odmislim pandemijo, Janši izredno stanje vedno koristi, ker se v izrednem stanju tolerirajo določeni ukrepi. Kdor zna zajahati ta val, to izkoristiti in, to je to.

Veliko je govora o pritiskih opozicije na koalicijske poslance. Kaj pa obratno? Ali mislite, da z Janševe strani prihajajo določeni pritiski na koalicijske poslance?

Tega ne vem. Vem pa to, saj poznam ljudi, ki so mi povedali, da obstaja velika verjetnost, da je bil prvi propad Erjavca v DeSUS-u in tudi Cerarja v SMC-ju injiciran s pomočjo SDS-a. Kajti, to sta bili dve trdnjavi, ki ju je bilo treba osvojiti. Narediti iz teh dveh pozicij mehek trebuh, da se lahko izvedejo določene stvari. Toliko časa sem že v politiki, vse življenje sledim politiki, da si upam trditi, da nič v politiki ne nastane slučajno. In ker mi je to povedala določena oseba, tudi iz vrst DeSUS-a, naj bi bilo prvotno rušenje Erjavca načrtovano z desnega pola. In sicer, kako bi prodrli v DeSUS. Potem pa se je zgodilo – Aleksandro Pivec, vehementno, sposobno žensko, je odneslo ob kozarcu vina in rezini pršuta. No, ob tem odtekajo milijoni in milijoni, ki pa si jih Slovenci težko prestavljajo. Slovenci razumejo dimenzijo kozarca vina in jim nese do vsote avtomobila, morda hiše. Več si že ne predstavljajo. No, da se vrnem zdaj na Erjavca. To, kar me čudi oziroma je zelo čudno, je, da so izbrali človeka, ki ni sposoben prepričati niti svojih poslancev.

Ampak ali je mogoče, da je pri DeSUS-ovem poslancu Simonoviču tudi neka osebna zgodba, na kateri bi bilo lahko kakšno ozadje za morebitno izsiljevanje, ker takšni indici namreč do novinarjev prihajajo?
No, tukaj gre morda še za nekaj, kar še nisem slišal, da bi kdo analiziral. Če so pred desetletji v parlament prihajali ljudje z nekim profilom, političnim, se je pozneje zgodilo, ko so nastajale nove stranke – naj mi bo oproščeno, saj ne mislim v človeškem, ampak zgolj v političnem smislu – da so v parlament prihajali čisti brezvezniki. In naj mi bo oproščeno, upam si soditi, da tako slabega sestava, kot je sedanji, še ni bilo. Poleg tega se še nekaj drugega dogaja v tem parlamentu. V ta parlament prihajajo ljudje oblečeni, kot da bi prihajali žagat drva. Če je železničar oblečen, kot je treba, če je stevardesa oblečena, kot je treba, če je policist oblečen, kot je treba, ja potem pa naj minimalni standard velja tudi za poslanca. Moja znanka, slovenska političarka čez mejo v Italiji, me je pred dvema letoma vprašala, kako je mogoče, da v slovenskem parlamentu sedijo neki delavci inštalaterji, in je mislila na nekega poslanca, ki deluje kot »vunbacitelj«, ki sedi v Levici. Za božjo voljo, to je parlament! Je treba imeti en odnos. In se čudim enemu Zorčiču, ki ga imam za dostojnega, da glede tega nič ne ukrene.

Kaj vi predvidevate, da se bo v tej drami zgodilo? Kdo bo odnesel politično zmago? Ali pa smo v situaciji, ko zmagovalca sploh ne more biti?
Torej, gremo na oceno stanja. Ta vlada je naredila očitno preveč napak v zadevi pandemija. Najprej komunikacija, ki jo primerjam s sosednjo državo, pri nas ni bila najboljša. V začetku ja, nato pa ne. Menjavanje odlokov, spreminjanje ukrepov – to ni politika, ki ima neko trdost in kontinuiteto. In je legitimno, da se poskuša to stanje izboljšati. Nič nimam proti temu. Prav nasprotno. Če ne rekontrukcija te vlade, pa naj pride nekdo, ki bo zadevo poskušal obvladati. Smo namreč najslabši po številu okuženih in umrlih na svetu!

Ampak to je zapuščina te vlade.
Ja. je. Ampak moramo biti objektivni. Epidemija je razgalila slovensko zdravstvo, ki ni takšno, za kakršnega smo ga imeli. Ob zdravstvu pa še domove za starejše. Vse to je dezorganizacja sistema. Kako je mogoče, da se je to z okužbami in smrtmi zgodilo prav tu? To je posledica politik vseh vlad na tem področju in vseh ministrov za zdravje do zdaj. Poznal sem vsaj dva in vem, koliko so bili sposobni vsi ti, ki so zadnja leta vodili resor za zdravje. Ni nujno, da je minister za zdravje zdravnik, gre za politiko in biti mora menedžer. Skratka, gre za posledico vseh vlad doslej, kulminiralo pa je ob tej krizi v tej vladi. Zato je čisto legitimno, da se poskusi z alternativo. Ampak z realno vsebinsko alternativo. Ne z Erjavcem. Sem takoj za to, ampak važna je uspešna politika, ki naj nas pripelje iz tega obupa.

Kaj torej predvidevate?
Glede na to, da je Erjavec doživel nameren ali ne nameren fiasko, jaz čakam na neko kredibilno osebnost. Erjavec je namreč izpet. In treba je najti nekoga drugega. In prepričan sem, da slovenski narod človeka premore.