Tako je neupoštevanje nasprotovanja slovenski osamosvojitvi iz tujine opisal prvi slovenski premier v Demosovi vladi Lojze Peterle, ki si je v Strasbourgu med hitenjem iz parlamentarne dvorane na sestanek vzel čas in za MMC obujal spomine. Treba je ostati "realen" in nehati "sanjati", so mu še med drugim namigovali dipomati velikih držav.

Trikratnega evropskega poslanca jezi, da v šoli mladim največjega dosežka slovenske politike ne predstavijo na način, da bi to vzbujalo domoljubje in odnos do države kot vrednote. "To je kulturni kriminal," je opozoril.

Na vprašanje krščanskih temeljev Evrope se gleda preveč ideološko, Slovenijo pa hkrati še vedno razžira kulturni boj, tako da čas ideološko neobremenjene "sproščenosti" tako Evropo kot Slovenijo še čaka, je menil sogovornik in poudaril, da je Evropa trenutno v veliki nevarnosti. "Ali bomo prišli k pameti, brez dodatnih katastrof," se je retorično vprašal.
____________________________________________
Kot prvi premier samostojne Slovenije ste bili v samem jedru takratnega dogajanja. Kako se spominjate izzivov prve vlade v burnih osamosvojitvenih časih?
Najprej bi rekel, da sem vesel, da pripadam generaciji, ki je razumela nasmeh zgodovine in ga izkoristila za uresničitev največjega narodnopolitičnega cilja slovenskega naroda, torej samostojne in demokratične države. Prepričan sem, da Slovenija ne bi šla po tej poti, če ne bi na prvih demokratičnih volitvah aprila leta 1990 zmagale politične sile strank slovenske pomladi, zbrane v koaliciji Demos, ki so se navdihovale in se zavezale k izvedbi Majniške deklaracije, prebrane maja 1989. Če na prvih demokratičnih volitvah ne bi zmagale državotvorne in demokratične sile, potem tudi ne bi bilo plebiscita, ki je z izredno močno večino potrdil program, s katerim je Demos zmagal.
Z vidika vlade, ki je prevzela ključno operativno breme osamosvajanja, bi rad dodal, da se nismo začeli pripravljati šele po plebiscitu, ampak že z odvzemom orožja oziroma samorazoroževanjem Teritorialne obrambe, za katerega so vedeli vodilni ljudje nekdanjega političnega vrha, pa tudi deloma novoizvoljeno predsedstvo. To "čestitko" smo doživeli in jo razumeli kot vojno napoved, zato smo tudi kot vlada "golih rok" začeli svojo pot oziroma odgovornost v smeri samostojnosti. Tako smo se že 17. maja začeli pripravljati na obrambo, pozneje se je izkazalo, da smo imeli prav. Pripravili smo se dobro, sicer vojne za Slovenijo ne bi dobili.

Obramba je bila eden ključnih izzivov prve slovenske vlade, drugi izziv pa je bilo nedvomno gospodarstvo, saj smo nasledili 8 odstotkov negativne gospodarske rasti, srbsko blokado in slabšajoče se socialne razmere. V dveh letih Demosovega vladanja smo nato pripravili podlage, da se je že v naslednjem letu pojavila 3-odstotna gospodarska rast, ki je nato trajala več kot 12 let. Izziv sta bili tudi denarna reforma in uvedba slovenskega tolarja. Omeniti je treba tudi zunanjepolitični in varnostni izziv, saj smo bili do dneva napada na Slovenijo oziroma do dneva razglasitve samostojnosti tako rekoč sami. Iz tujine je prihajala zgolj kakšna "tiha" podpora, politični obiskovalci iz tujine, ki so prihajali k nam, so nam odsvetovali osamosvojitev, dejali so, da je politika "umetnost mogočega", bodite realisti, ne sanjajte. Mi pa smo iz politike naredili "umetnost nemogočega", razglasili smo državo, kot smo obljubili, izpeljali reforme, uvedli slovenski denar in dosegli mednarodno priznanje. Ta čas je bil najgostejši čas v političnem smislu, kar sem jih doživel. Vesel in ponosen sem, da sem bil udeležen v tem zgodovinskem podjetju.
Bi se lahko vse skupaj razpletlo še bolj idealno?
Take stvari se, razen v češkoslovaškem primeru, kjer so se razšli s politično kulturo, po navadi ne zgodijo na zelo miren način. Pri nas smo imeli v jugoslovanski ustavi zapisano pravico do samoodločbe in odcepitve, hoteli smo to narediti demokratično, legalno in miroljubno, vendar je centralna oblast v Beogradu raje izbrala vojno kot spoštovanje lastne ustave.

Ste si pred 25 leti predstavljali, da bo Slovenija četrt stoletja pozneje članica EU-ja, sami pa boste poslanec v Bruslju?
Da bom poslanec v Bruslju, nisem računal, vedel sem pa, in to sem tudi napovedal, da bo šla Slovenija v smeri Evrope, ampak na ta vlak nismo mogli stopiti, dokler nismo bili suverena in demokratična država. Osvobodili smo okrog 550 kilometrov železne zavese in Evropi dodali nacijo, ki želi deliti evropske vrednote in načela. Če tega ne bi storili, ne bi bili zanimivi za nikogar v Evropski zvezi.

O evropskih vrednotah se veliko govori, nekaj časa so bile vroč kostanj krščanske korenine Evrope, ki se jih je neuspešno poskušalo zapisati v ustavo. Kako je zdaj s tem?
Če bi bil v naši družbi Robert Schuman (eden ustanovnih očetov EU-ja), ki ni imel težav s krščanstvom in je trenutno celo v postopku za razglasitev za svetnika, bi verjetno na primeren in neideološki način v ustavo zapisali krščanstvo kot nekaj, na kar je Evropa lahko ponosna. Predlagana omemba krščanstva je bila zame kulturne, in ne politične narave, za njen zapis v ustavo pa je zmanjkalo politične volje predvsem zaradi močnega nasprotovanja v nekaterih državah.
Pogosto je slišati, da bo Evropa stala na krščanskih temeljih ali pa je ne bo.
Ta razprava je danes še zelo živa, mislim, da se na to vprašanje gleda preveč ideološko, premalo pa skozi državljana Evropske zveze, ki je lahko veren ali pa ne. Jaz mislim, da bi morale biti dobrodošle vse identitete, naj se sklicujejo na to ali ono duhovno izhodišče, če želijo ustvarjati Evropo skupnih vrednot, načel in pravil igre. Ne bi gledal na to, ali je kristjan, musliman, jud ali ateist, če ima idejo, če ga njegov duhovni vrednostni svet nagovarja, naj nekaj naredi za boljšo Evropo, je to samo pozdrava vredno. Čas tovrstne sproščenosti nas v Evropi, pa tudi v Sloveniji, kjer še vedno divja kulturni boj, še čaka.
Koliko osamosvojiteljskega domoljubja je v Sloveniji po 25 letih še ostalo?
Osamosvojitev je bila ugledno domoljubno dejanje, veseli me, da smo delali za vso Slovenijo in njene ljudi, pa ne zato, da bi nekdo večno vladal ali da bi kdo kaj posebnega pridobil, kot se je to zgodilo v 2. svetovni vojni zaradi revolucije, ki je Slovenijo razdelila. To, kar smo takrat naredili, je bilo ne samo domoljubno, ampak tudi povezovalno, saj nas je vojna za Slovenijo poenotila.

Skupen nastop strank pred plebiscitom je pomenil odgovornost in visoko politično kulturo, predvsem pa politično enotnost. Žal mi je, da so se pozneje pojavile razpoke in razlike v praznovanju. Danes je Slovenija bolj polarizirana kot kadar koli, in kaže, da nekateri praznujejo kontinuiteto iz leta '45, drugi pa praznujemo prelom iz leta '91. Tu vidim sodobno nesrečo Slovenije, ki ne diši po domoljubju, ker razločuje, deli, polarizira in jemlje energije za nepotrebne boje. Mislim, da smo prav zaradi tega kot nacija slabo pripravljeni na izzive, ki prihajajo od zunaj.

Domoljublje je pogosto videno kot nekaj negativnega, zakaj?
Nacionalna ideja v času komunizma, ko je prevladoval internacionalni vidik, ni bila kaj dosti pomembna. Spomnim se, ko smo se pripravljali na razglasitev samostojnosti. Na visoki politični ravni smo imeli v razširjenem predsedstvu pogovor, kako to proslaviti. Ljudje, ki jih zdaj ne bom imenoval, so nas svarili, naj ne bo preveč "domačijsko", "čustveno", naj bo raje bolj "komorno". Odločili smo se tudi, da ne bo preveč govorov, soglašal sem, da govori samo predsednik države. Vseeno je na proslavi šlo za manifestacijo domoljubja, ljudje so, kljub pomirjujočim tonom, kljub izključitvi elektrike, ko je govoril nadškof Alojzij Šuštar, tisti večer praznovali. Tudi jaz sem praznoval, dokler mi niso prišli povedat, da so tanki na poti.

Prevladujoče politične sile, ki so večino let vodile samostojno Slovenijo, so poskrbele, da mladini ni bil dostopen pouk, ne informacija ali vzgoja o osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije. Mladi rod ne ve, kaj se je zgodilo in zakaj se je zgodilo, kar naenkrat smo v svobodi, demokraciji in Evropi, to je, kaže, danes samoumevno. V srednji šoli tega skoraj ne slišijo, saj pride sodobna slovenska zgodovina na vrsto na koncu četrtega letnika, ko se že pripravljajo na maturo, po navadi zmanjka časa, da bi to sploh obravnavali. Sprašujem mlade ljudi in odgovarjajo, "še nismo slišali".
V šoli največjega dosežka slovenske politike ne predstavijo na način, da bi to vzbujalo domoljubje in odnos do države kot vrednote, pa tudi odgovornost do tega, kar smo dosegli. Upam, da nam tega ne bo treba kdaj ponavljat, da tega, kar smo dosegli, ne bomo izgubili. To je zame kulturni kriminal.
Minister za šolstvo Milan Zver je nekaj poskušal v tej smeri.
Minister Zver je začel delati na kurikulumu, kar je vedno dolgotrajen proces, zadeve je pripravil, ampak potem zaradi nasprotovanja ni uspel. Generacija, ki se je rodila pozneje, ki ne ve, zakaj smo se odločili za spremembe, nima zavesti o slovenski državi. Bližnja Hrvaška je vesela, da ima državo, pri nas pa smo imeli proslave, s katerih sem odšel žalosten, ker ni bilo na njih nič veselega, ker sem gledal cinizem in tehniko. Sem za avantgardo, sem za modernizem, a na državni proslavi moraš doživeti pozitivni zanos.

Kako ste doživljali grožnje osamosvojitvi?
Zanimivo je to, da vojne napovedi ni dobil predsednik predsedstva Milan Kučan, ki je bil vrhovni poveljnik vojske, ampak sem jo dobil jaz kot predsednik vlade. Mogoče zato, ker sem jaz govoril v Kočevski Reki 17. decembra, kjer sem rekel, da mi je prvič zadišalo po slovenski vojski. Tisto napoved sem dobil, jo prav razumel, prav pa so jo razumeli tudi vsi drugi v vladi, še posebej za obrambo in varnost odgovorna Janez Janša in Igor Bavčar.

Kljub 95-odstotni zmagi na plebiscitu za samostojnost, kar je pomenilo 88,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, smo doživljali velike grožnje naši odločitvi za osamosvojitev. Februarja smo nato doživeli Deklaracijo za mir, ki jo je podpisal tudi predsednik države, in razen Ivana Omana tudi vsi drugi člani predsedstva. Šlo je za klic po razorožitvi, a mi smo se morali oborožiti. Marsikdo je iz mirovniške zavesti, ne da bi posebej premišljeval, to tudi podpisal, celo nekateri v vladi. Šlo je za udarec v hrbet, ki z vlado ni bil dogovorjen. Namreč, ni bilo dogovora, ko bi se taktično zmenili, eni bodo malo igrali to igro, drugi pa drugo igro, na koncu bomo pa dobro skozi prišli.
Kot predsednik vlade nisem doživljal takšne enotnosti politike, o kateri se govori danes. Enotnost je bila med ljudmi, velika je bila v času plebiscita, to, kar se je dogajalo ob napadu na Slovenijo, je bil domoljubni odziv ljudi. Politika pa je kmalu začela razmišljati, kako vlado oziroma Peterleta dol spraviti.
Katere vaše najbolj ključne odločitve bi izpostavili?
Odločitev, da gremo v obrambne priprave, pa tudi odločitev za tiskanje denarja še pred plebiscitom, je bila v prvi fazi sprejeta kar v moji kuhinji, ker je bilo treba marsikaj početi zelo tajno. Odločitev, da nakupimo bencina, olja, moke, sladkorja ... itd. za pol leta vnaprej, pa odločitev o tem, kako bomo prevzeli oblast na mejah. Ko smo bili napadeni, je bila potrebna odločitev, da se uporabi "ogenj" oziroma strelno orožje.
Kaj pa bi bila največja napaka prvega predsednika vlade?
Ničesar ni, kar bi lahko razglasil za veliko napako, skupaj sem zbral dobro vladno ekipo, ki je opravila svoj posel. Drugo vprašanje je seveda razpadanje Demosa, ko sem mogoče preveč zaupal "prijateljem", če bi se ukvarjal samo s tem, kaj mi ti ali oni pripravljajo, to se je začelo takoj po vojni, bi se ukvarjal s svojo usodo, ne pa z usodo Slovenije. Posvetil sem se projektu osamosvojitve, tega ne obžalujem, vsak pa zdaj stoji s svojim obrazom in dejanji pred slovensko javnostjo, ki bo razsodila.

Od česa je bila odvisna naklonjenost slovenski osamosvojitvi v tujini?
Začel bi z vstopom Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) v Evropsko zvezo krščanskih demokratov (EUCD), saj smo kot zmagovita stranka koalicije Demos, zaradi česar je mandatarstvo padlo name, bili prvi v neki mednarodni internacionali. Po tej zaslugi sem lahko, kadar smo imeli »partijske« sestanke, enakopravno sedel za mizo s Helmutom Kohlom, Giuliom Andreottijem in številnimi drugimi premierji držav članic Evropske zveze. Z njimi sem lahko debatiral ena na ena, 1. julija 1990 sem se tako lahko na Madžarskem v okviru kongresa EUCD-ja na štiri oči pogovarjal s Kohlom. Zame je bilo pomembno, da je Kohl dejal, da če so Nemci uporabili pravico samoodločbe pri ponovnem združevanju, ne morejo tega odrekati Slovencem, ki spadajo v evropski kulturni krog. Dejal je še, da razume slovenske politične cilje, ga pa skrbi dogajanje drugod po Jugoslaviji. Odgovoril sem mu, da tudi nas skrbi, a naša želja po demokraciji, svobodi in Evropi, ne ogroža nikogar, mi želimo samo to, kar drugi že imajo. Kohlovo stališče me je zelo opogumilo.

En mesec po Brionski deklaraciji, v kateri smo se z mediacijo takratne Evropske zveze zavezali k ustavitvi osamosvojitvenih dejavnosti za tri mesece, sva se s Kohlom dobila na njegovem vikendu v Avstriji in natančno obdelala proces mednarodnega priznavanja Slovenije. Z res majhnimi razlikami se je potem do januarja vse točno tako, kot sva se pogovarjala, tudi odvilo. Ko sem to na predsedstvu razložil, sem dejal, da je mednarodno priznanje Slovenije zrelo kot hruška, samo nihče ga noče odtrgat. Kohl mi je rekel, da razume, da se nam mudi, samo ne zahtevajte jutri, ker moramo rešiti kontekst, Slovenija ni problem. Sveti sedež nas je priznal 13. januarja, dva dni pozneje pa tudi Evropska skupnost, potem je pa vse skupaj steklo.
Je bil Kohl eden največjih slovenskih podpornikov?
Kohl je bil ključen za finale mednarodnega priznavanja, on je prepričal Francoisa Mitterranda, na koncu pa tudi Britance. Drugi velik slovenski podpornik je bil avstrijski zunanji minister Alois Mock, tretja takšna oseba pa je bil papež Janez Pavel II.
Ali je Slovenija v zadnjih 25 letih plula v pravo smer?
Mi smo v prvih dveh letih izvedli številne reforme, slovensko gospodarstvo pa je pokazalo izredno sposobnost prilagoditve, denar smo namenili javnim projektom, kot je bila gradnja cest, ter podprli mala in srednja podjetja. Gradbeništvo ter mala in srednja podjetja so nato zagotovila največ nove rasti, ki je trajala skoraj do leta 2008, ko je prišla t. i. kriza.
Ko so se začele vladne koalicije z večino iz nepomladnih strank, se je s tem začela počasi dogajati restavracija starih modelov, vedenja in konceptov ...

Mislite obdobje po Janezu Drnovšku?
Deloma mislim tudi na Drnovška, ker on na nekatere stvari ni bil pozoren. Držal se je neke generalne linije - smer Evropa, ampak okrog njega so se pa začele dogajati zadeve, zlasti v odnosu do državne lastnine, ki so pozneje spodkopale stabilnost Slovenije, pripeljale v milijardne izgube, začenši na bančnem področju. Drnovšek ni bil dovolj pozoren na visok delež državnega imetja, s katerim Slovenija še vedno izstopa in ki je vir korupcije.

Demos je na začetku dal dobro spodbudo, a vlade, ki so sledile, je niso izkoristile za dokončanje tranzicije. Zato imamo zdaj mešanico evropskih standardov in prakse dogovorne ekonomije. Zaradi vmešavanja politike v gospodarstvo je prišlo do nepravičnih socialnih razlik, nismo odpravili nekaterih monopolov in svetovna finančna kriza je odkrila naše notranje razloge za krizo.

Podobno kot pri Grčiji?
Zelo podobno, le da je tam potenca večja. Doživeli smo čas neodgovornega vedenja vodilnih struktur, ki so pozabile na nadzorno vlogo, s skupnim premoženjem pa se je ravnalo v škodo davkoplačevalcev. Vmes pa se je zgodilo še nespametno zadolževanje, ki ni bilo produktivno uporabljeno. Na Zahodu ne morejo razumeti, da se podjetje zakreditira in dobi pomoč, pa vseeno propade. Govoril sem z nekdanjim poljskim predsednikom vlade Jerzyjem Buzkom, kjer so Slovenijo imeli za zgled uspešne tranzicije, ki me je vprašal: "Lojze, kaj se je zgodilo s Slovenijo?"
Kakšno težo imajo poslanci iz majhnih držav, kot je Slovenija?
Moja izkušnja trikrat izvoljenega evroposlanca ali pa dvakrat izvoljenega podpredsednika Evropske ljudske stranke (EPP) govori, da ni tako pomembno, iz kako velike države si, ampak kako dobro pobudo imaš in kako si sposoben najti večino za tisto, kar predlagaš. Še nisem doživel, da bi nekdo iz Nemčije ali Francije rekel: "Lojze, počakaj, jaz sem iz velike države, zdaj bom jaz govoril pol ure, potem boš pa še ti dve minuti." Seveda na koncu glasujemo, z Balti sicer super sodelujemo, a njih vseh skupaj ni toliko kot nemških poslancev, če hočem nekaj za Slovenijo doseči, grem najprej k Nemcem, ko jih prepričam, pa še k Francozom in rečem: Nemci so za, nima smisla,da ste proti ... itd.

Zdi se, da t. i. evropska enotnost izpuhti takoj ob prvi težavi. Najprej je to pokazala gospodarska kriza, zdaj še prebežniška, sočasno je v vzponu tako levi kot desni populizem ...
Prepričan sem, da je EU v veliki nevarnosti, da gre za preživetje. Govorim podobno, kot smo govorili za Slovenijo ob razpadanju Jugoslavije, ki je niso pokončali demokrati, ampak komunisti, ki se niso mogli zmeniti kako naprej. Trdnost neke zveze se vedno pokaže v času krize, Evropska zveza pa je za nekaj desetletij pozabila na krize. Gospodarstvo je šlo navzgor, ukinili so carine, podrli meje, širili smo se na Vzhod, potem pa je finančna kriza razkrila težave v nekaterih državah, sledila je prebežniška kriza, skratka kriza na krizo. S psihološkega vidika je zelo enostavno, ko začne goreti, vsak najprej pri sebi pogleda, ali je vse v redu.
Problem je, da se šibi politični center, tako na desni demokrščanski kot na levi socialistični strani, ki se je zmenil za takšno Evropo, seveda zraven štejem tudi liberalce pa še koga. Populisti nimajo rešitev, so pa zelo glasni. Takšna gonja je bila proti varčevanju, a Portugalska, Španija, Irska in Ciper se pobirajo, če preveč trošiš, moraš tudi varčevati, to ve vsaka gospodinja. Pred Evropo je vprašanje, ali bomo prišli k pameti brez dodatnih katastrof, stopili skupaj in začeli delati drugače ali pa bomo potrebovali takšno katastrofo, da bo vse skupaj treba začeti znova.
Kje vidite Slovenijo čez 25 let, ko bo naša država praznovala abrahama?
Upam, da bo navdih slovenske pomladi nagovoril mlade generacije in tiste, ki se čutijo zavezane k domoljubnemu, demokratičnemu in evropskemu duhu, da bodo skupaj spravili program in skupne imenovalce, brez katerih država ne more naprej. Da bodo končali tranzicijo, izkoristili svoj prostor v Evropi ter poskrbeli za novo rast, da tisočim mladih ljudi ne bo treba na silo iskati službe po Evropi in svetu "s trebuhom za kruhom". Ivan Oman je nekoč dejal, da bi imeli Švico, če bi delali tako kot Švicarji. Stvar je preprosta, Švice ne more pripeljati en politik sam, jo pa lahko naredimo, če se zmenimo, kako bomo živeli skupaj, in prav to v Sloveniji ni mogoče. Še vedno imamo kulturni boj, revolucionarno govorico itd. Zame slovenska pomlad ni stvar nostalgije ali ideologije, tisto, kar smo takrat delali, je bilo za vse, Sloveniji moramo vrniti smisel za skupnost, za javno dobro, ne pa, da si razne skupine in lobiji privatizirajo državo za svoje interese.