Srdjan Živulović oz. Žiga, kot ga poznajo kolegi novinarji in fotografi, je širši javnosti postal bolj znan, ko je pred kratkim kot prvi Slovenec prejel Pulitzerjevo nagrado - za serijo fotografij z balkanske begunske poti je bila nagrajena celotna ekipa Reutersovih fotografov, ki je fotografirala dogajanje na poti od Grčije do Nemčije in del katere je Živulović že od leta 1991.

S fotografijo se je, se spominja, prvič srečal pri 13 letih, ko mu je oče za novoletno darilo kupil prvi fotoaparat "in od takrat ga ni izpustil iz rok". "Do konca so me pa zastrupili na Delu, kjer sem opravljal srednješolsko prakso," se spominja. Časopis Delo je nato kmalu postal tudi njegov delodajalec in zanj je delal, dokler ni po osamosvojitvi ustanovil svoje fotoagencije BoBo, sočasno pa začel sodelovati tudi z agencijo Reuters, prek katere svoje fotografije še danes pošilja v svet.

S štirimi kolegi iz tujine v 10 dneh večkrat prekrižaril Slovenijo
Za Delo je fotografiral tudi med osamosvajanjem, ko se je s kolegi fotoreporterji iz tujine "podil" po Sloveniji od ene vojašnice do druge, od mejnih prehodov do prizorišč spopadov. Danes se dogajanja večinoma spominja z nasmeškom in energično pripoveduje anekdote iz tistih desetih dni, kolikor je trajala vojna za slovensko osamosvojitev. "V avtomobilu sem imel fotoreporterja za agencije Reuters, AP in Sigmo ter fotografa Politike. Cele dni sem jih vozil okoli, po 500 kilometrov na dan smo naredili," se spominja. "Poznali smo se že od prej, še iz časa, ko sem fotografiral po Jugoslaviji. Na Kosovu na primer smo bili skupaj. Rekli so nam Jugoslovanska banda," razlaga.

Ker je od leta 1989 na Delu sam razporejal svoje delo, se je lahko kadar koli odpravil tja, kjer se je nekaj dogajalo, pojasnjuje. "Takrat še ni bilo mobitelov in vsega tega, kar imamo danes. Tako da bi se lahko že vse končalo do takrat, ko bi jaz prišel do službe ali dobil koga na telefon, zato je bilo v navadi, da sem se kar usedel v avtomobil in se odpeljal, kamor je bilo treba," pravi.

Tako ni bilo nič nenavadnega, da je sredi noči spakiral torbo in se odpeljal na Kosovo fotografirat nemire, v Romunijo, kjer je med drugim dokumentiral padec Ceausescuja, pozneje, med vojno, tudi na Hrvaško: "Ženi sem "ušel." Sem ji rekel, da grem le do Zagreba, ampak je vedno vedela, da se dogaja nekaj resnejšega." Včasih, se spominja v smehu, so z Dela klicali ženo in jo spraševali, kam se je spet odpravil, ona pa jim je začudeno govorila: "A ni povedal, da gre v Romunijo?"