Kolesarski svet je poleg zmagovalcev Dirke po Franciji vedno častil tudi šampione ljudskih src. Francosko občinstvo ni imelo najraje Jacquesa Anquetila in Bernarda Hinaulta, ki sta oba po petkrat zmagala na francoskem Touru, pač pa je bolj oboževalo Bernarda Theveneta, ki je zmagal le dvakrat, in Raymonda Poulidorja, ki je imel vzdevek večno drugi in najpomembnejše dirke ni nikoli dobil.
Róglič iz Zasavja
Tudi Slovenija ima svojega junaka ljudskih src. Navijači si močno želijo, da bi tudi Primož Roglič nekoč dobil dirko vse dirk.
Primož Roglič se je rodil 29. oktobra 1989 blizu skakalnice v Kisovcu pri Zagorju. V vasi, ki se je takrat imenovala Šemnik, vendar so jo lokalni prebivalci vedno imenovali Strahovlje, kakor se imenuje tudi danes. V Zasavju se njegov priimek izgovori Róglič, vendar se je zdaj vsepovsod že preveč uveljavila izgovarjava s širokim o-jem.
Skoki prva in dolga športna ljubezen
Vrabci na strehah že čivkajo, da je Primož Roglič športno pot začel kot smučar skakalec. Na domači skakalnici v Kisovcu pri Zagorju, je bil njegov prvi trener Zvone Pograjc.
Preden se človek pripelje v Strahovlje, ga na to opozorijo olimpijski krogi, pa poslikave na mostu z motivi španske Vuelte in rožnato kolo iz časov boja za italijanski Giro. Mimogrede, Strahovljam so okoliški prebivalci zaradi številnih športnikov, že veliko preden je Primož Roglič osvojil olimpijsko zlato v Tokiu, rekli olimpijska vas. Primož je vzdevek Rogla podedoval od strica Bojana, ki ga je včasih vozil na tekme, poleg tega pa mu je pomagal na treningih, ko je pred njim vozil motor in mu nudil zavetrje. Eden tistih, ki Primoža Rogliča najbolje poznajo, je vrstnik in sotekmovalec v skokih iz mladostnih dni Miran Zupančič.
Osebnostne značilnosti zasavskega kolesarskega fenomena je Miran Zupančič opisal takole: "V vrtcu sva bila skupaj v Kisovcu. Nato pa sva skupaj začela skakati. On, jaz in Jurij Tepeš smo bili trije največji tekmeci. Enkrat je eden zmagal, enkrat drugi. Ko pogledam za nazaj, je Primož kar individualist, samotar po domače. A zagotovo je tudi vodja, saj je kolesarstvo ekipni šport. In "leaderji" zmagujejo."
Dve celinski zmagi in mladinski svetovni prvak z ekipo
Ob dveh zmagah za kontinentalni pokal, na eni od njih je premagal celo Jerneja Damjana, Poljaka Pjotra Žilo, Norvežana Andersa Bardala, je Primožev največji skakalni dosežek naslov mladinskega svetovnega prvaka na ekipni tekmi leta 2007 na Trbižu. Takrat je bil v ekipi z Jurijem Tepešem, Mitjo Mežnarjem in trenutnim trenerjem slovenske A reprezentance v smučarskih skokih Robertom Hrgoto.
V športni javnosti velja, da je Primož Roglič kariero smučarja skakalca končal zaradi padca na velikanki v Planici, vendar se je to zgodilo leta 2007, skakalne smuči pa je v kot postavil šele štiri leta pozneje. V vmesnem času se je mučil na skakalnih smučeh, vendar ni zmogel odločilnega koraka navzgor. Niti enkrat v karieri ni nastopil na tekmi svetovnega pokala. Skakalni trener Zvone Pograjc nam je ovrgel mit, da je Primož skakalno kariero končal zaradi padca v Planici.
"Po tistem padcu ga ni bilo strah. Poskušal je vse, da bi bil najboljši. A na skakalnici je več dejavnikov. Bil je vedno vrhunsko pripravljen, vedno je imel najboljše teste na Fakulteti za šport, kar pa na skakalnici ni veljalo."
Od Rogle do Roga
Ko si je Primož Roglič v fitnes centrih v Zasavju krepil kolenske vezi na sobnih kolesih, so poročali o tem, da je enega ali dva popolnoma obrabil. Obenem pa je sledil samo še korak do tekmovalnega kolesarstva. Najprej je dobil nekaj amaterskih dirk, najbolj zanimivo se sliši, da je Rogla dobil vzpon na Roglo, nato pa se je leta 2012 resno lotil treninga. Prvi program kolesarskega treninga je Primožu Rogliču spisal kolesarski trener pri Rogu Marko Polanc.
"Primož je prek e-pošte stopil v stik s klubom Radenska Rog, pisal je Miru Miškolinu, ki pa se je obrnil name, da se je javil en fant za trening. Prvič sva se dobila v Tacnu, kjer sva predebatirala, kaj bi rad. Primož si je kupil kolo znamke Willier, vse drese, sprinterice. In smo ga vpisali v klub kot rekreativnega kolesarja, ne kot člana. Naredil sem tudi nekaj testov in se je videlo, da je v njem marsikaj."
Oprema je novopečenega člana kluba stala okrog 5000 evrov. Ker je imel Primož svoje prihranke v banki shranjene na tako imenovanih vezanih vlogah, si je moral denar sposoditi doma in ga je pozneje vračal. Vstop v kolesarstvo z elektronsko pošto je gotovo eden izmed bolj nenavadnih med največjimi svetovnimi zvezdami. Takratni manager pri Rogu, pozneje pa Rogličev reprezentančni selektor Andrej Hauptman.
"Nobeden ni verjel, da lahko pri 21, 22 letih tako hitro prideš v stik z najboljšimi, sploh v kolesarstvu, ki je globalen šport. A Primož je to nam pokazal: od tistega 'maila' do prvih kolesarjev sveta v petih, šestih letih."
Novomeščani ponudili prvo tekmovalno priložnost
V dresu Radenske Roga Roglič ni odpeljal nobene poklicne dirke. V letu 2012, ko se je uvajal, bi bil zadnjič lahko med mlajšimi člani. V Ljubljani so takrat imeli moštvo samo za mlade kolesarje, zato si je novo sredino naslednje leto našel v Novem mestu. Direktor novomeškega kluba Adria Mobil Bogdan Fink.
"Veliko je bilo klicev. Fant je odličen, fant je dober, dajte poskusit. Takrat je bil naš glavni športni direktor Milan Eržen, ki se je odločil: 'Poskusimo.' Sam sem to osebno predstavil na upravnem odboru. Imel je pogodbo z nami za šest mesecev. Nam je bilo hitro jasno, da je fant talent, a vseeno je vprašal: 'Ali sem še v ekipi ali nisem?'"
Noge so Rogliča od nekdaj dobro nesle v hrib, kot rečejo kolesarji, težave pa se mu od prvih kolesarskih dni naprej vlečejo pri obvladovanju kolesa.
V času ko je Primož Roglič vozil za Adrio Mobil, se je prav tako porodila marsikatera zanimiva dogodivščina. Ker Primož zaradi poznega vstopa v kolesarstvo ni tako dobro obvladal svojega kolesa, kot tisti, ki so se, kot rečemo, rodili na kolesu, so si ga klubski kolegi kot denimo Klemen Štimulak včasih malo privoščili, pripoveduje Zvone Pograjc.
Osvojil Azerbajdžan in Slovenijo
V dresu Adrie Mobila je Primož Roglič dosegel prvih 6 poklicnih zmag. V klubu je počasi, a vztrajno napredoval tri leta od 2013 do 2015. Njegova prva zmaga sega v letu 2014, ko je v slikovitem Bakuju prišel do etapne zmage na dirki po Azerbajdžanu. Med znanimi imeni je takrat ugnal tudi Baska Pella Bilbaa, Rusa Ilnurja Zaharina in Nemca Emmanuela Buchmanna.
Naslednje leto je na istem prizorišču vnovič dosegel etapno in nato tudi skupno zmago na dirki. Na dirki po Hrvaški 2015 je v tretji etapi visoko dvignil roke, misleč da se je dokopal do etapne zmage in skupnega vodstva, vendar ni imel informacij, da je en kolesar že v cilju pred njim. Takrat se je moral na koncu zadovoljiti z drugim mestom, morda pa je bil prav zato slaba dva meseca za tem še toliko bolj lačen uspeha na dirki po Sloveniji, na kateri je dobil kraljevsko etapo s ciljem na Svetih treh kraljih na Pohorju in tudi skupno zmago. To je Rogličeva prva zmaga, ki jo imamo zabeleženo tudi v arhivu Vala 202.
Selitev k Nizozemcem, s katerimi je zrasel v elito
Po zmagovitem letu 2015 se je iz moštva celinske ravni Adria Mobil preselil k nizozemski zasedbi Lotto Jumbo. O prestopu na najvišjo raven direktor novomeške zasedbe Bogdan Fink: "Po zmagi na Dirki po Sloveniji 2015 in prejšnji zmagi na Dirki po Azerbajdžanu smo videli, da je njegova prihodnost že drugje. Skupaj smo se odločili in bili zadovoljni, saj je takšnih talentov v Sloveniji malo, kar je bilo glavno merilo za to potezo."
Že v prvi sezoni v novi nizozemski sredini leta 2016 so Rogliča poslali na prvi tritedensko dirko – dirko po Italiji. Osupnil je kolesarski svet z zmago na vožnji na čas v deveti etapi Gira.
Rogličeva zmaga v kronometru je bila takšna senzacija, da se je nekaj francoskih in italijanskih novinarjev popolnoma posvetilo dokazovanju, da je novi as svetovnega kolesarstva zmagal s pomočjo skritega elektromotorja, vendar je bila razlaga vseeno bistveno bolj enostavna. Roglič je startal v suhem, mnogo drugih favoritov pa v dežju. V isti sezoni je Zasavec zmagal v vožnji na čas tudi na državnem prvenstvu in počasi se je začel oblikovati njegov profil specialista za vožnje na čas, ki je napredoval zaradi treninga te discipline in ne elektromotorja.
Ko Slovenec prvič osvoji etapo Toura
V naslednji sezoni 2017 je v dresu Jumba dobil prvo etapno dirko po Algarveju na jugu Portugalske, v vožnjah na čas pa je zmagoval v Baskiji in Romandiji. In tako pridemo do prvega vrhunca kariere – zmage v 17. etapi dirke po Franciji. S tem je uresničil svojo vročo željo in dolgoletne sanje slovenskih navijačev. Potem ko je odstopil kandidat za visoko skupno uvrstitev Novozelandec George Bennett je Roglič v moštvu dobil zeleno luč za napad na etapno zmago. Na začetku etape, ki je peljala prek slovitega prelaza Col du Galibier proti smučišču Serre Chevalier je sicer padel, a nato našel moč za priključitev ubežnikom in poznejšo zmago.
V letu 2017 je Roglič osvojil še srebrno medaljo na evropskem prvenstvu v vožnji na čas v Bergnu, naslednje leto pa začel serijsko zmagovati na etapnih dirkah in dokončno postal zvezda slovenskega in svetovnega kolesarstva. Dobil je dirko po Baskiji, po Romandiji, drugič je zmagal tudi po Sloveniji in prvič v karieri postal resen kandidat za zmagovalni oder dirke po Franciji. V letu 2018 mu to še ni uspelo – pristal je na četrtem mestu, vendar je vnovič dobil eno od najtežjih etap, tokrat v Pirenejih od romarskega Lurda do Larunsa.
Serija zmag na etapnih dirkah in travmatični Giro 2019
Vsako leto je bilo odslej prelomno. Leta 2019 je spet nizal zmago za zmago na etapnih dirkah – najprej po Združenih arabskih Emiratih, nato od Tirenskega do Jadranskega morja, pa vnovič po Romandiji, Jumbo Visma pa ga po osrednjo zmago sezone še ni poslala na dirko po Franciji, pač pa na dirko po Italiji. Giro 2019 je bil prvi teden povsem v njegovih rokah, v drugem tednu pa so se pojavile težave. Znamenita je etapa s spustom v Como, na kateri po okvari ni mogel menjati kolesa, ker se je njegov športni direktor ustavil na mali potrebi. S kolesom sotekmovalca je nato pristal v jekleni ograji ob cesti, si nalomil rebra in po tem dogodku se je do cilja v Veroni odvijala samo še kolesarska kalvarija. S skrajnimi silami je ob neverjetnem spodbujanju slovenskih navijačev, ki so popolnoma zasedli italijanske Dolomite, Primož Roglič rešil končno tretje mesto.
Da je Primož sploh prišel do cilja Gira 2019, je moral napeti vse svoje moči ter zaradi bolečin in težav s prehrano stiskati zobe v zadnjem tednu. Najbolje njegove lastnosti pozna in opiše žena Lora Roglič Klinc: "Trma je njegova močna lastnost. Kot sam reče, želi, da se ga spominjamo po borbi, kot zgolj po izidih. Bolj gre za vztrajnost, prepričanje, da se ne vda."
Prva zmaga na Grand Touru
Po rezervnem scenariju so Rogliča ob koncu poletja postavili za kapetana Jumba Visme na španski Vuelti. Želja po prvi skupni zmagi na tritedenski dirki je bila po smoli na Giru še bolj vroča kot spomladi. Na Vuelti se je oblikovala zgodba o naklonjenosti španskih cest do slovenskega zvezdnika, saj je zmagal kljub številnim padcem in zapletom na dirki. V Madridu je slavil in stal na zmagovalnem odru skupaj z vzhajajočim zvezdnikom Tadejem Pogačarjem.
Prvo mesto takrat 29-letnega Rogliča in tretje mesto šele 20-letnega Pogačarja je za naslednjo sezono pisalo nekoliko drugačen scenarij, kot se je potem uresničil. V koronskem letu 2020 je Roglič nastopil malokrat, vendar zmagoval. Na Krvavcu je pred Pogačarjem osvojil naslov državnega prvaka.
Serija padcev in La Planche des Belles Filles
Zaradi korone se je mednarodna sezona nadaljevala ali bolje rečeno šele dobro začela ob koncu poletja. Roglič je dobil malo znano pripravljalno dirko Tour de l'Ain in bil na pragu precej bolj znane preizkušnje po Dofineji. Toda presekal ga je padec v četrti etapi, nato odstop in ker se je kmalu za tem začel zgodovinski Tour de France z letnico 2020, je bilo veliko vprašanje, ali se bo sploh pojavil na startu v Nici.
Kljub številnim odrgninam je Primož Roglič začel Tour in kmalu so bile težave pozabljene, forma se ni porazgubila, dobil je že prvo pravo gorsko etapo. To je bila četrta etapa od Sisterona do smučišča Orcieres – Merlette.
V nadaljevanju dirke se je Roglič po pričakovanju dokopal do rumene majice vodilnega in jo nosil 11 dni. In potem je prišel na vrsto tisti usodni 19. september 2020, ki je najbolj zaznamoval kariero Primoža Rogliča. Že skoraj osvojena dirka po Franciji se je v enem dnevu razbila na koščke v vožnji na čas na La Planche des Belles Filles.
"Zagotovo sem razočaran nad izidom in nad seboj. A dal sem 110-odstotkov, kolikor sem lahko. A Tadej je bil zagotovo močnejši in si zasluži to zmago."
Primoževa žena Lora Roglič Klinc še danes zelo težko pomisli na tisti dan: "Življenje je takšno, da načrt A, načrt B, načrt C. Okolica je veliko bolj obremenjena s tem kot Primož sam. Če zmaga, zmaga, zagotovo pa ni obseden z zmago na Dirki po Franciji."
Ardenski spomenik in druga Vuelta
Življenje je šlo naprej in za vsaj malenkostno uteho je Roglič kmalu kot prvi Slovenec dobil enodnevni spomenik Liege Bastogne Liege. Zmaga je bila, nasmešek pa še vedni kisel.
V nadaljevanju čudne koronske sezone je prišla na vrsto še druga zmaga na dirki po Španiji. Tudi na tej se je zmaga majala na predzadnji etapi, toda Rogliču so španske ceste bistveno bolj naklonjene in še drugič zapored se je veselil v Madridu.
Leto 2020 je Roglič zaključil z zmagami na praktično vseh dirkah, na katerih je nastopil, z izjemo dirke vseh dirk in projekt Tour je ostal za nadaljevanje kariere.
Novi boleči padci v Franciji
Smola s padci se je slovenskemu nacionalnemu junaku nadaljevala tudi v letu 2021. Izgubil je že povsem dobljeno dirko Pariz–Nica in pojavile so se zgodbe o prekletstvu francoskih cest. Še zlasti zato, ker je v nadaljevanju sezone premagal Tadeja Pogačarja na dirki po Baskiji in nekako potrdil mit, da lahko zmaguje na španskih cestah, ne pa na francoskih. Kar 75 tednov je Primož Roglič kraljeval na prvem mestu lestvice mednarodne kolesarske zveze in s tem postavil rekord. Dirka po Franciji pa je bila tudi v letu 2021 zanj zakleta. Po hudem padcu v tretji etapi se je nekaj dni še mučil, potem pa odstopil.
Zlati kronometer v Tokiu
Spet so po hudem razočaranju na Touru prišli v ospredje rezervni scenariji. Po počitku in okrevanju po padcu je prišel izjemno motiviran na za leto dni preložene olimpijske igre v Tokiu. Na cestni dirki mu ni šlo je, imel je krče na poškodovanem predelu. Morala mu je padla na ničlo in pred olimpijsko vožnjo na čas je želel odpotovati domov.
Selektor Andrej Hauptman: "Primož se ni počutil dobro in je imel pomisleke. A po kratkem pogovoru si je premislil. Imel sem ga priložnost videti na nekaj treningih, vseskozi sem imel dober občutek, da bo kronometer odpeljal vrhunsko – in točno tako je bilo."
Toda kakšno spremembo lahko prinese en sam dan. Že na prvem treningu za olimpijski kronometer je bil Zasavec izjemno razpoložen in začela se je kovati olimpijska medalja. Kaj medalja? Primož Roglič je razveselil Slovenijo z naslovom olimpijskega prvaka.
Samoumevno – že tretja Vuelta
Po olimpijskih igrah je nova, tretja zmaga na španski Vuelti prišla že kot skoraj samoumevna. Tretjič in najbolj prepričljivo doslej je ugnal konkurenco na zadnji tritedenski dirki sezone.
Letos prvi v Nici in Po Dofineji
In že smo v letu 2022. Primož Roglič ima vso svojo pozornost usmerjeno v dirko po Franciji. Čeprav se v zvezi z dirko vseh dirk letos rad pošali in razbremeni pritiska.
Primož Roglič v kolesarstvu ni zaradi denarja, pač pa zaradi neizpolnjenih ciljev. Lahko bi za boljšo plačo prestopil v marsikatero moštvo, ampak ostaja zvest sredini, ki ga je popeljala do trenutne točke. Na svetovni lestvici je drugi kolesar, po podatkih številnih medijev pa je po plači morda šele deseti ali petnajsti kolesar na svetu.
Njegov agent Švicar Mattia Galli položaj opisuje takole: "To je stvar novinarjev in stvar določenih revij, ki ta ugibanja objavljajo. Eno so zgodbe, ki polnijo časopisne stolpce, nekaj drugega pa njegov resnični status. Številke, ki so objavljene, so bile vržene v javnost kot govorice."
Kljub temu, da ga je vse od marca pestila poškodba narastišča mišice za kolenom, je prvič v karieri dobil dirko od Pariza do Nice. Predzadnji dan je zablestel na vzponu na Turini, zadnji dan je dirko osvojil z izdatno pomočjo moštvenega kolega v Jumbu Vismi Wouta Van Aerta.
"Zadnja leta sva večino programa dirk tekmovala skupaj, in to zelo uspešno. Je izjemno močen in v veselje mi je delati zanj na etapah. Za opravljeno delo je vedno zelo hvaležen in zato je zadovoljstvo obojestransko. Zunaj tekmovalnega terena je zelo sproščen. Sicer deluje, kot da ga kolesarstvo ne bi tako zanimalo, ampak ko ga malo bolje spoznaš, vidiš, da se ukvarja z vsemi mogočimi podrobnostmi. Tako da zunanji videz pri njem nekoliko vara. Po karakterju je miren, kadar je to potrebno, po drugi strani pa tudi zelo zagrizen. To ga dela šampiona, kakršen je."
Francija ni več zakleta za "skakalca"
V nadaljevanju sezone je Primož Roglič dobil še eno dirko na francoskih tleh, ki se mu je doslej izmikala – Dirko po Dofineji. Letos francoske ceste zanj niso zaklete.
"Res je. Na srečo sem zdaj zamenjal Španijo za Francijo in zdaj bolj kot ne popravljam že začeta dela v Franciji."
Avtor oddaje: Igor Tominec, sodelovali so: Luka Dolar, Matic Božič, Dare Rupar in Matej Hrastar. Bral Igor Velše.
Dokumentarni portret Tadeja Pogačarja ste lahko prebrali oziroma poslušali konec lanskega leta. Vabljeni k branju in poslušanju spodaj!
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje