Ena najbolj neverjetnih slovenskih športnih zgodb se začenja v Kisovcu, kjer je bila smučarska skakalnica kriva, da se je Primož Roglič začel športno udejstvovati prav v tem športu. Vrhunec je doživel leta 2007, ko je v bližnjem Trbižu z ekipo postal svetovni mladinski prvak, na posamični tekmi pa je skočil na peto mesto. Le nekaj dni pozneje je v Planici na letalnici utrpel famozni padec, ki je bil dolgo prva asociacija na njegovo ime.

V grozljivem padcu je utrpel pretres možganov in si zlomil nos. Pozneje je priznal, da se je letalnice enostavno lotil s premalo spoštovanja. Padec v zibelki smučarskih poletov ni bil kriv, da se je poslovil od zimskega športa, temveč nekaj zaporednih zim, v katerih se mu ni uspelo prebiti na tekme svetovnega pokala, kaj šele postati najboljši tekmovalec v tem atraktivnem športu.

A želja biti najboljši ni usahnila, temveč je v njem s še večjo močjo tlela naprej. Tako je pristal na kolesu. Če bi se zgodba ustavila na tem mestu, bi njegove prve korake v svet kolesarstva lahko razumeli skoraj donkihotovsko. Prek spleta je iskal slovenske kolesarske ekipe, se jim predstavljal in iskal morebitnega delodajalca, prek Roga ga je našel v Adrii.

Kljub pomanjkanju odraščanja s kolesom se je ves čas učil in s trojnimi koraki nadomeščal zamujena leta. Sledile so prve zmage, odhod na Nizozemsko, lani prva slovenska etapna zmaga na Touru in srebro na svetovnem prvenstvu v kronometru. Divja rast uspehov se je letos nadaljevala s kar tremi večjimi zmagami (Baskija, Romandija in Slovenija) ter s fantastičnim četrtim mestom na dirki vseh dirk. Letošnja etapna zmaga na Touru (spet na kraljevski etapi) je brez dvoma vredna več kot lanska. Ko kolesar v skupni razvrstitvi ni več v igri za najvišja mesta, ga najboljši veliko prej spustijo, da poskuša s samostojnim napadom. Ko si enkrat v igri za rumeno majico, so ti pobegi skoraj onemogočeni. To je letos dobro občutil Roglič, ko je v Pirenejih precej poskušal, a je bil končni zmagovalec Geraint Thomas kot po pravilu vedno pripravljen na vsak napad. Tako je Rogličev spust v 19. etapi, s katerim si je zagotovil zmago, zato še toliko bolj spoštovanja vreden.

Kisovčan je zmagovalni oder izgubil predzadnji dan na posamičnem kronometru, a ta ne spreminja končne ocene – Roglič je potrdil, da ima potencial za skupno zmago na Dirki po Franciji in jo lahko v prihodnjih letih napada brez lažne skromnosti. Letos je skupno zmago zgrešil za 202 sekundi. In kje jih je izgubil?

Opomba: Razlika je podana v sekundah.

Thomas je skoraj dve tretjini prednosti (več kot dve minuti) pridobil samo na dveh kronometrih. Prva ura resnice je bila ekipna in ta je pokazala pravzaprav največjo razliko med zmagovalcem in najboljšim Slovencem – ekipa. Ni skrivnost, da je Sky nesporni kolesarski dominator. Ekipa je nastala ob prelomu desetletja z namenom, da v petih letih Britanec dobi francosko pentljo. Načrt jim je uspelo uresničiti že v tretjem letu, ko je slavil Bradley Wiggins. V sedmih letih je ekipa dobila kar šest dirk (štiri Chris Froome, zadnjo letošnjo pa Thomas). Strategija izjemnega dela je vidna v novem predvidenem serijskem zmagovalcu – to je komaj 21-letni Egan Bernal, ki je letos predvsem v gorah fantastično opravljal vlogo pomočnika. Roglič je po osmem mestu na posamičnem kronometru priznal, da je bil to maksimum, s prstom pa pokazal tudi na kakovostno razliko v materialu. Skoraj neverjetni so rezultati kronometra, Skyjevci so zasedli mesta od 2 do 4, kar šest se jih je uvrstilo med najboljših 25. Ta neverjetna premoč le potrjuje, da ima Sky občutno prednost tudi pri materialu.

V gorah je bila razlika precej manjša, saj je Thomas pridobil 50 sekund, glavnino dela je opravil v Alpah, nato pa v Pirenejih zgolj nadzoroval svoje tekmece, Valižan je preostalo razliko proti Rogliču pridobil z bonifikacijami.

Tekmovalec za zmago potrebuje tako izjemne sposobnosti ter ogromno podporo v ekipi. Vsaj ta hip se zdi, da ima Roglič še precej rezerv v obeh kategorijah. Svoje sposobnosti ves čas izboljšuje in ni se bati, da tu ne bo še napredoval. Na drugem področju – ekipe – je v njegovih rokah precej manj asov. A v Lottu Jumbu ima precej zagovornikov, Nizozemci (vsaj govorijo tako) so prepričani, da lahko dobi tritedensko dirko, zdaj je čas, da v skladu s tem potegnejo naslednje poteze.

Kolesarstvo take zgodbe ni doživelo vse od časov Lancea Armstronga. Kdo ni bil navdušen nad zgodbo človeka, ki je premagal raka, nato pa kar sedemkrat v rumeni majici prikolesaril v Pariz? Mar ni bil to ultimativni dokaz upanja? No, vsaj dokler ni bila razkrita njegova sistemska goljufija. Kolesarstvo ima zdaj s Primožem Rogličem novo neverjetno zgodbo o upanju, močni želji, motivaciji in uspehu, ki je sprva mogoč le v glavi (ali filmskem scenariju).

Želja biti najboljši na svetu v Primožu vse bolj gori. Letošnji Tour je dokazal, da "biti najboljši" ni več le njegova pretirana želja ali plod domišljije, ampak uresničljiva želja.