Da ne bo pomote − sem velik pristaš vetrne izravnave, ki je ena najzanimivejših zamisli v zimskih športih. Matematični izračun, ki pri končni oceni skakalcev skuša čim bolj objektivno upoštevati spremembe (nalet) in (ne)srečna naključja (veter), je brez dvoma metoda, ki pomaga pri ločevanju in razvrščanju med dobrimi, boljšimi in najboljšimi. Pozitivne učinke pa uživajo tudi organizatorji, gledalci in lastniki TV-pravic, saj omogoča veliko bolj tekočo izvedbo tekem.
Tekma na srednji napravi v Trondheimu pa me je spet opomnila, da ima metoda svoje omejitve. Pri statistiki pogosto slišim očitke, da laže. Prepričan sem, da statistika ne laže, iz podatkov, ki jih ima na voljo, pač daje rezultate, najpogosteje je kriv človek, ki se (hote ali nehote) moti pri svoji uporabi (interpretaciji). Popolnoma enako sem prepričan za vetrno izravnavo. Model je dober, zelo dober, a v ekstremnih pogojih pač terja malo prilagoditve, ki pa je v osrčju Norveške tokrat nismo videli.
Se še spomnite osnovne šole, kjer smo pri fiziki spoznavali Hookov zakon? Ta podaja raztezek (ali skrček) prožnega telesa pri deformaciji (se pravi raztezanju ali stiskanju) z dano silo. Na vzmet smo pripenjali različno težke uteži in nato preverjali, koliko se je vzmet raztegnila. Če malo poenostavim, kaj hitro je bilo jasno, da gre za linearno razmerje med težo in raztezkom. Na primer: utež 200 g je povzročila raztezek 1 centimeter, 400 g 2 centimetra, en kilogram pa 5 centimetrov in tako naprej. A morda še pomembnejša poanta je bila, da se to razmerje enkrat poruši in ne velja več (ko prečka tako imenovano mejo elastičnosti).
Vsa leta, ko spremljam smučarske skoke in delovanje vetrne izravnave, se spomnim prav Hookovega zakona. Matematični korektiv deluje odlično v primerih, ko spremembe (naletov in/ali vetra) niso izrazito velike. Ko pa presežejo neko mejo (v prej opisanem fizikalnem primeru meje elastičnosti), njena uporaba ni več smiselna, saj naleti na neko naravno omejitev.
V konkretnem primeru seveda govorim o velikosti naprave. Marius Lindvik je v prvi seriji skočil 108 metrov, kar je bil nov rekord naprave. Skočil je na sam rob zmogljivosti skakalnice. Za njim je nastopilo še 11 skakalcev, ki pa bi morali večinoma zaradi še boljšega vetra krepko premagati Lindvikovo mejo. Matematični izračun je recimo pri Anžetu Lanišku (na prvi sliki) pokazal, da mora za vodstvo skočiti 110 metrov, pri nekaterih skakalcih je številka skočila kar na 112 metrov, česar ni bilo prikazano v televizijskem prenosu (je bilo pa zapisano v FIS-ovi aplikaciji), kjer tudi niso izrisali zelene črte.
To je torej redek in ekstremen primer, ko je bila prečakana "meja elastičnosti" in sistem ni deloval najbolj smiselno. Jasno je, da je na tej napravi nemogoče s telemarkom skočiti 112 metrov. Rešitvi na prvo žogo sta se ponujali sami: počakati, da bi se veter vsaj malo umiril ali pa preprosto znižati nalet, kar bi tekmovalcem prineslo 3,5 točke (oziroma slaba dva metra). Organizatorji se niso odločili za nobeno od teh možnosti. Zanimivo, nekaj podobnega smo videli že na zadnjem prvenstvu v Planici, ko sta bila med nesrečniki tudi Anže Lanišek in Timi Zajc, ki bi zgolj za prevzem vodstva v drugi seriji morala krepko popraviti rekord naprave (čeprav sta v izhodišču imela prednost pred vodilnim Piotrom Žylo!). Tudi pred dvema letoma se ni počakalo na primerljivejše vetrne pogoje.
Velika večina moških tekem za svetovni pokal poteka na velikih napravah, kjer vetrna izravnava deluje zelo dobro. Nekatere svoje slabosti pa pokaže tudi, ko gremo v drugo skrajnost − na letalnice, a vseeno se zdi, da je sistem najbolj občutljiv prav na srednjih napravah (ki so najmanjše v članski konkurenci).
Razlogov je več, še največji pa se najbrž skriva v dejstvu, da je konkurenca med moškimi relativno velika. Razlike med najboljšimi pa se še zmanjšajo, ko se karavana preseli na najmanjše naprave. Ko nekomu uspe popoln skok (100 odstotkov), pridemo do scenarija, ko sistem za zmago zahteva skok, ki bi bil še boljši od popolnega. Ker pa je 100 odstotkov zgornja meja, to seveda v resnici ni mogoče.
Teza o konkurenci se zdi še oprijemljivejša, ko analiziramo ženske tekme, ki so še vedno zelo pogosto izpeljane prav na srednjih napravah, a tam se skoraj nikoli nismo spraševali o smiselnosti izravnave. Razlika v kakovosti tekmovalk je namreč precej večja, zato se nalet občutno bolj spreminja, v eni seriji tudi do pet mest (kot je bil primer na tem prvenstvu), pa še to se včasih zdi premalo − marsikatera tekmovalka na začetku startne liste ne premaga niti 80 metrov. Nika Prevc je tako dominantna, ker je sposobna najboljših daljav tudi z nižjega naleta, predvsem pa jo krasi telemark, v tej prvini je v tej sezoni razred zase.
Seveda niti slučajno ne želim zaključiti, da je bil razplet nedeljske tekme nepošten, da so bili Slovenci ogoljufani ali da je bila zmaga podarjena domačinu. Nikakor, Lindvikov skok je bil v danih pogojih res izjemen, tudi v finalu je zdržal pritisk in spet poletel proti dnu naprave. Želim le podčrtati, da tudi odličen sistem, kot vetrna izravnava brez dvoma je, pri izvedbi v ekstremnih pogojih pač potrebuje malo potrpežljivosti in prilagajanja. Sploh, ko se delijo medalje na svetovnih prvenstvih ali olimpijskih igrah.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje