Šlo je za Mercedesov oglas iz edinega leta, ko sta bila Fernando Alonso in Lewis Hamilton del iste ekipe, med obema je bilo veliko trenja, s čimer so se v izdelku še šalili, v resnici pa je bilo še burneje, zato je bilo sodelovanja v resnici konec že po koncu sezone 2007.

No, to je bila moja asociacija ob kolesarskih dogodkih v zadnjih dneh. Zgolj asociacija seveda. Najprej je Primož Roglič z odliko opravil generalko na Dirki po Dofineji, teden dni pozneje je morda s še bolj prepričljivo mero odgovoril Tadej Pogačar na Dirki po Sloveniji.

Primerjave se s tem končajo. Za začetek, Roglič in Pogačar nista del iste ekipe, res pa je, da sta to na neki način v očeh precejšnjega dela Slovencev, ki imajo zgodovinsko in unikatno priložnost, da še tretjič zapored na dirki vseh dirk stiskajo pesti za oba. Pogled na zastavo pač pravi, da sta del iste ekipe oziroma države. No, vsaj za nekatere.

Kolesarstvo je ekipni šport in naslednja primerjava se skriva v izjemno kakovostnih ekipah, ki ju za francosko pentljo pripravljajo tako pri Jumbo Vismi kot UAE Emiratih, obe ekipi sta na generalkah v skupni uvrstitvi osvojili tudi drugo mesto. Jonas Vingegaard je na ciljnem vzponu na Solaison deloval bolj prepričljivo in sveže, a kapetana svoje ekipe seveda ni ogrožal. Pri Rogliču sem sicer imel občutek, da vrhunec forme pili predvsem za drugo polovico Toura, kar morda ni veljalo za prejšnje izvedbe te dirke.

Še bolj dominantna sta bila Pogačar in Rafal Majka na slovenskih cestah, saj sta na celjskem gradu in Veliki planini uprizorila dvojno zmago, tako v uvodni kot zadnji etapi pa sta zasedla prvo in tretje mesto, s čimer sta zaokrožila totalno premoč na petdnevni dirki. Seveda je šlo glede na udeležence manj kakovostno dirko, ki pa je bila očitno več kot primerna, da se UAE neposredno po višinskih pripravah malo testira. Zastrašujoče so bile besede Pogačarja o vsaj petminutni vožnji na polno.

Oba velikana sta položila odlične temelje za največji preizkus sezone, ki pa bo sila pester in zanimiv, saj poleg klasičnih gora (neskončno sem vesel ponovne vrnitve na Alpe d'Huez!) ponuja tudi druge ovire (danski most, kockasti izziv največje enodnevne klasike), ki naj bi dale odgovor, kdo je trenutno najboljši kolesar na svetu. Stavnice so enotne − prvi startni položaj pripada dvakratnemu zmagovalcu Pogačarju, takoj za njim pa sta Roglič in Vingegaard, ki sta kot dvoglava pošast, ki lahko s skupnimi močmi in izmenjujočimi napadi utrudita gorenjskega volka in uresničita sanje Jumba Visme. Po dveh drugih mestih naj bi zdaj vendarle prišel čas za rumene sanje.

Sorodna novica Čebele razkrile podporno zasedbo za Rogliča, Vingegaarda in van Aerta

V tem pogledu sta prav gotovo dovolj sposobna, a pri čebelah imam vseeno še vedno pomisleke zaradi dvojnega lova tudi na zeleno majico, po kateri hrepeni Wout van Aert. Belgijec je najbrž najbolj vsestranski (cestni) kolesar na svetu, enostavno predober je, da ekipa ne bi prisluhnila tudi njegovim ambicijam. Letošnja trasa mu je v primerjavi z lansko precej bolj pisana na kožo, da te sanje tudi udejanji. Vložek Jumba se zdi večji, dvojna nagrada je zgodovinska, hkrati pa tudi večja nevarnost, da morda ostane brez vsega.

Mercedesov oglas se konča šaljivo, saj morata oba petelina v savni priznati premoč (takrat že upokojenemu in še enemu McLarnovemu vozniku) Miki Häkkinenu. Tour je dolg in skriva ogromno pasti, sploh v podobi padcev in koronavirusa, ki zadnje dni spet grozi in opozarja na svojo nevarnost.