Sorodna novica Van der Poelu bretonski zid in rumena majica, Pogačar drugi, Roglič tretji

Ognjevit začetek 108. Dirke po Franciji. Prvi dan je v velikem slogu slavil svetovni prvak, drugi dan pa vnuk najbolj priljubljenega francoskega kolesarja vseh časov, četudi so mu nadeli vzdevek "večno drugi". Nizozemec, ki je odrastel in živi v Belgiji, a je po mami Corinne Francoz. Prvi dan je bil odet v barvno repliko ekipe Mercier in zaradi neverjetne fizične podobnosti je bilo, kot da se je Raymond Poulidor vrnil na Tour de France. A na klancu v Landerneauju, ki je bil skrojen po njegovem kolesarskem okusu, ni šlo: Julian Alaphilippe je slavil, nekaj metrov stran pa je MvdP s sklonjeno glavo ždel na kolesu.

Prvič odmerjen napad, drugič na polno

Mûr-de-Bretagne je bila "edina in zadnja priložnost, da oblečem rumeno majico" in Mathieu van der Poel je preračunljivo napadel ob prvem vzponu in pobral 8 odbitnih sekund, čeprav je marsikdo mislil, da mu je spodletel njegov zaščitni znak ‒ solo napad od daleč. A tokrat se je MvdP oziral nazaj in točno odmeril svoj raketni pospešek, saj je potreboval še enega ‒ za ciljni vzpon, ki ga je spremenil v ciklokrosistični teren. In res je na Bretonskem zidu še enkrat poletel proti zmagi in prevzemu skupnega vodstva. Z 18 odbitnimi sekundami je izničil zaostanek za Alaphilippom, za katerega pa ni vedel, ali ni odnesel še kakšnih bonifikacij.

Večno drugi, a prvi v francoskih srcih

Med slavjem etapne zmage je van der Poelu šele Tadej Pogačar ob čestitki potrdil, da je res oblekel tako želeno rumeno majico. Dosežek, ki nikoli ni uspel dedku Raymondu Poulidorju, sijajnemu šampionu in zmagovalcu 70 dirk: Vuelta 1964, po dvakrat Dofineja in Pariz‒Nica, spomenik Milano‒Sanremo 1961 ...

Osemkrat na odru, dobil sedem etap Toura

A kaj ko je v 17-letno karieri (1960‒1977) živel v eri superšampionov, kot sta bila Jacques Anquetil in Eddy Merckx. Na Tourih je Poulidor dobil sedem etap, trikrat je končal kot drugi, kar petkrat skupno tretji, tudi na zadnjem leta 1976 pri 40 letih. A zato je po priljubljenosti zasenčil v Franciji vse in ravno iz popularnosti je izviral njegov vzdevek "PouPou". Ko je umrl 13. novembra 2019 pri 83 letih, je bil pokopan z državniškimi časmi in njegovi portreti ter spomini nanj so bile glavne novice dneva v francoskih medijih.

Oče pred 37 leti za en dan oblekel rumeno majico

Ob tem se ne sme pozabiti na Mathieujevega očeta Adrieja van der Poela, šampiona klasik iz 80. let, ki je leta 1984 za en dan nosil rumeno majico. Zdaj sta van der Poela postala prva naveza oče-sin v zgodovini Tour de France, ki sta prišla do majice vodilnega. Adrie je kasneje leta 1987 in 1988 dobil dve etapi Dirke po Franciji, kar bo najbrž sin presegel. Vendar najverjetneje ne že ob letošnjem debiju, saj je javna skrivnost, da ne bo vztrajal do Pariza, saj ga v Tokiu čaka velik osebni cilj ‒ zlata medalja v olimpijskem krosu z gorskim kolesom.

Bo tudi "van der poel" v slovarju kot je "poulidor"?

Nekoč so MvdP-ja vprašali, ali razume v Franciji nezavedno moč priimka Poulidor, ki je postal del francoskega besednjaka. "Sam mi je razložil," je odgovoril Mathieu in pojasnil, kaj mu je dejal dedek: "Povsod so Poulidorji. V vseh športih. Ko si drugi, si "poulidor". Vseeno to nekaj le pomeni. Kaj če bi osmislil "Van der Poel" in bi tudi to shranili v slovar? "Van der Poel“ bi bil nekdo, ki naredi, kar hoče, in mu to uspe."

Šahovska igra: Roglič preži na Pogačarja in obratno

Najbrž je van der Poel na odlični poti, da res vključi svoj priimek v slovar, a na takšni poti sta vsaj v kolesarskem svetu (in za v SSKJ?) tudi Tadej Pogačar in Primož Roglič. Če sta LouLou in MvdP poskrbela za dnevni ognjemet, pa sta slovenska šampiona odprla veliko šahovsko igro, v kateri za razliko od lani skrbno pazita drug na drugega, a hkrati že pridobivata proti tekmecem. Za razliko od lani se je Roglič namestil za kolesom Pogačarja.

Branilec lanske zmage je pobral 11 odbitnih sekund, vodilni kolesar UCI-lestvice pa skupaj 10 sekund. Posledično je zdaj 22-letni Komendčan sekundo pred 31-letnim Kisovčanom. Zato pa imata že vsaj 10 sekund pred vsemi ostalimi kandidati za končno rumeno majico.

Pog zadovoljen, kje je na tej točki dirke

"Nedelja se je dobro začela, saj so lahko štartali prav vsi moji sotekmovalci, vpleteni v sobotne padce, vključno z Marcom Hirschijem. Veseli smo, da si je Marc toliko opomogel," je bilo prvo olajšanje za Tadeja Pogačarja, ki se mu ponavlja lanska zgodba, ko je že prvi dan pošteno načel moč ekipe UAE Emirates.

"Težko je bilo zmagati. Na zadnjem vzponu nisem mogel kar preprosto napasti, saj je toliko kolesarjev sledilo mojim potezam in zato se je vse spremenilo v šahovsko igro," je v cilju Mûr-de-Bretagne razlagal gorenjski volk, ki je poudaril: "Na koncu sem bil drugi, s čimer sem zadovoljen. Vesel sem, da sem v beli majici in zadovoljen s svojo formo, kako se počutim in kje sem na tej točki dirke."

Zdravnik emiratov Jeroen Swart je za The Cycling Podcast dejal, da je navdušen nad Pogačarjevo formo in bi se lahko pomeril tudi za etapno zmago prvih dveh dni, a kaj ko je Pog v prvi vrsti osredotočen na starejšega rojaka.

Če bi se Nizozemec in Slovenca res odpeljali ...

"Rad bi sicer dobil etapo, a sem tudi vesel, da je zmagal Mathieu van der Poel. Tokrat je bil najboljši in vse presenetil tudi z napadom že ob prvem vzponu na Mur. Četudi se je pred štartom etape šalil, da bi mi trije (še Roglič) morali skupaj v napad," je Pogačar razkril vsebino pogovorov iz pelotona. A mogoče je bilo v šali MvdP-ja tudi zrnce resnice ‒ ne nazadnje so mu blizu divje in neortodoksne ideje, ki rušijo kolesarska pravila.

Slovenca sta delovala kot sposobna kakšnega dodatnega napada na zidu, ki bi še bolj oddaljil ostale kapetane, hkrati pa bi taktično zavezništvo imelo tudi smisel, saj so glavni izzivalci izgubljali stik. Vendar odpeljali sta se šele prvi dve od 21 etap, prva razlika je vseeno ustvarjena, hkrati pa je odgovornost in dolžnosti vodilnega na ramenih tretjega, ki v tem neizmerno uživa. Na sanjsko ubežno trojico van der Poel-Pogačar-Roglič bo torej treba še počakati, najverjetneje na kakšen drug Grand Tour.

"Še vedno bolečine, zlasti v nogi"

Primož Roglič je ne nazadnje v nedeljo zjutraj potrdil za RTV Slovenijo, da ga po sobotnem padcu pošteno boli po celotnem telesu. A kapetan Jumbo Visme je imel v tistem trenutku tudi veliko sreče in znanja, da je med pitjem iz bidona spretno obvozil nesrečno podrtega Tonyja Martina in po premetu pristal na hrbtu zunaj asfalta na robu s travo poraščene bankine. Še zdaleč ne nedolžen padec, ki ima posledice.

"Ni bilo samo malo boja za skupno. Šlo je na polno kot prvi dan. To smo tudi pričakovali. Zame je bil dober dan. Boljši kot sobota. Še vedno imam bolečine po vsem telesu, zlasti v nogi," je v nedeljo zvečer sporočil Roglič in razkril, da ga najbolj boli noga. "En dan manj, gremo naprej," je še ponovil zasavski orel svojo mantro na tritedenskih dirkah. Zdaj upa na dva mirnejša šprinterska dneva, preden pride v sredo prva ura resnice.

"Nisem bil presenečen. Smo že videli njegove silovite napade in tokrat mu je spet uspelo. Dobra poteza, zagotovo si je zaslužil, da vzame rumeno majico," je Roglič še pokomentiral etapni uspeh novega vodilnega van der Poela, s katerim doslej sicer ni ravno veliko dirkal.

Carapaz in Thomas izgubljala sekunde

Grenadirji medtem že tuhtajo in kujejo nove načrte, od načrtovanega napada z vilico in njenimi štirimi konicami, sta že prvi dan ostala le še dva glavna aduta, ki pa nista mogla držati vrtljajev slovenskih šampionov. Richard Carapaz za njima na 18. mestu zaostaja slabih 20 sekund, Geraint Thomas pa na 20. mestu skoraj pol minute. Po le dveh dneh in dveh kratkih ciljnih klančkih, ob tem da so Britanci z vlakom prevzeli nadzor nad glavnino med obema nedeljskima vzponoma na Bretonski zid, a na koncu skorajda izločili sami sebe.

Ali je za Ineos Grenadiers rešitev ofenziva ob morebitnem bočnem vetru na prihodnjih dveh predvidoma šprinterskih etapah v Bretanji? Ali raje še ne bodo paničarili in bodo umirjeno počakali na razplet sredne vožnje na čas v Lavalu, ko se bodo dokončno vzpostavila razmerja moči in razlike med kapetani, preden se zavije v Alpe.

Edini obakrat v zavetju Slovencev ‒ Kelderman

Med preostalimi kandidati za skupno zmago se je najbolj proslavil Wilco Kelderman, lani tretjeuvrščeni na Giru, ki je nato takratni Sunweb zamenjal za nemško Boro HansGrohe. Nizozemec je bil v Landerneauju peti, na Mur de Bretagni pa četrti, edini v zavetrju obeh Slovencev. Vsekakor nepričakovana izida 30-letnika, ki ima v karieri le štiri zmage, od tega zadnjo staro že šest let (DP Nizozemske v kronometru 2015). Za primerjavo: Pogačar ima samo letos osem zmag, Roglič pa pet.

Kaj pa ostali? Manj kot minuto za van der Poelom, katerega veliki cilj sezone je sicer zlata olimpijska medalja v Tokiu, a v gorskem kolesarstvu, je še 23 kolesarjev. Po reprezentančnem ključu so najbolj številčni Kolumbijci: Rigoberto Uran, Sergio Higuita (oba EP Education Nippo), Nairo Quintana (Arkea Samsic) in Esteban Chaves (BikeExchange).

Bahrain znova blizu vrha, tokrat s Haigom

Francoski veliki up ‒ če zanemarimo vprašanje, kaj so sploh prave ambicije svetovnega prvaka Alaphilippa ‒ David Gaudu (Groupama FDJ) ima družbo prerojenega Pierra Latourja (Totalenergies). Movistar je začel z običajnim konceptom treh sokapetanov, a že ostal le pri enem kolesarju, ki mora poskrbeti za vrhunsko uvrstitev. Enric Mas je bil sicer lani skupno peti.

Seveda se ne sme pozabiti na najbolj vročo ekipo zadnjih dveh mesecev Bahrain Victorious: Avstralec Jack Haig je ob Keldermanu najprijetnejše presenečenje, enak zaostanek 26 sekund pa ima tudi vsestranski Pello Bilbao. Tak zaostanek ima 11 kolesarjev, med njimi tudi še en Nizozemec Bauke Mollema (Treh Segafred), pa tudi Aleksej Lucenko (Astana), od katerega se je pričakoval napad raje na etapne zmage.

Kljub padcu Jumbo Visma v najboljšem položaju

Če se vrnemo h grenadirjem ‒ na papirju superekipa ‒, je ob prvem soočenju z najboljšo zasedbo Jumbo Visme že morala predati žezlo. Na 9. mestu je Rogličeva senca Jonas Vingegaard in Po Baskiji so emirati že okusili, kakšno izvrstno taktično drugo orožje v boju za skupno zmago je Danec. Ob tem je na 19. mestu časovno poravnan s Carapazom še Wout van Aert, ki se je oba dneva nesebično podredil in proslavil kot pravi superpomočnik. Vsi klepeti in šale na treningih kažejo, kako močna vez je med slovenskim in belgijskim šampionom.

Posledično Jumbo Visma tudi vodi v ekipni razvrstitvi (32 sekund pred Astano Premier Tech in 43 pred Bahrain Victorious), kar je po sobotnem padcu zaradi nespametne gledalke (išče jo francoska policija), ko je po tleh zgrmelo sedem od osmih čebel prav osupljiv podatek.

Spektakularen štart v Bretanji, ki prinaša zdaj dva šprinta, nato pa v sredo ura resnice.