Dirka po Španiji oziroma Vuelta Ciclista a Espana je najmlajša izmed tritedenskih dirk, ki kot Grand Touri zavzemajo posebno mesto v cestnem kolesarstvu. V soboto, 24. avgusta, se bo v solinah Torrevieja na beli obali začela 74. izvedba španskega kroga. Že na uvodnem ekipnem kronometru naj bi svojo moč pokazala zasedba Jumbo Visme, kjer so vlogo prvega kapetana zaupali najboljšemu slovenskemu kolesarju.

Roglič favorit za rdečo, Pogačar za belo
Primož Roglič je šel na letošnjo Dirko po Italiji kot prvi favorit in končal kot skupno tretji. Tudi pred začetkom Vuelte 2019 ga stavničarji vidijo na samem vrhu, ne nazadnje bo vsaj na papirju imel neprimerno močnejšo podporno zasedbo v nizozemskem moštvu. Ob desetletnici rdeče majice – La Roja – se zasavski orel na svojo krstno Dirko po Španiji že odpravlja kot favorit za končno zmagoslavje.

V letu, ko mladost v elitnem kolesarstvu podira vse moderne mejnike z Eganom Bernalom in Remcem Evanepoelom, je prvi mladi adut za velike stvari v Španiji prav tako Slovenec – Tadej Pogačar (UAE Emirates), najmlajši zmagovalec večetapne dirke elitnega razreda World Toura. In kot rečeno, zdaj tudi Vuelta uradno uvaja majico za najboljšega mladega kolesarja, ki bo tradicionalno bela. Pred tem je bila bela majica v Španiji priznanje za kombinacijo vseh treh standardnih majic: za skupno, gorsko in šprintersko razvrstitev.

Kopija francoske pentlje tik pred izbruhom vojn
Vse do cilja v Madridu, v nedeljo, 15. septembra, tako ne bo manjkalo kolesarskih novic z Iberskega polotoka, zaradi česar si velja vzeti čas, da se bolje spozna Dirko po Španiji.

Dirka po Kataloniji (Volta a Catalunya) in Dirka po Baskiji (Itzulia) sta najstarejši večdnevni dirki v Španiji, katalonska bo drugo leto izvedena celo že stotič, a primat pripada vsedržavni La Vuelti. Po zgledu Tour de France in Giro d'Italia je tudi špansko različico najprej organiziral časopis – zdaj že pokojni večernik Informaciones. Spomladi 1935 se je prvih 50 kolesarjev odpravilo na tritedensko potovanje od Madrida prek Asturije, Baskije, Katalonije, Andaluzije in Kastilje nazaj v špansko prestolnico. 3.425 km v 14 etapah. Slavil je Belgijec Gustaaf Deloor, ki je zmago ubranil tudi naslednjega maja, četudi je bila ta kar tisoč kilometrov daljša in je imela že 21 etap.

Francov režim zaupal dirko Baskom
Vendar pa so izbruh španske državljanske vojne (1936-1939) in kasnejša druga svetovna vojna ter povojna španska izolacija Špancem preprečili, da bi lahko redno in vsako leto pripravili dirko na najvišji mednarodni ravni. Do leta 1955 so tako v 20 letih izvedli le 9 Vuelt, ko so vajeti prevzeli Baski oz. časopis El Correo Espanol - El Pueblo Vasco. Ob izdatni podpori režima Francisca Franca, ki si je vneto prizadeval za podporo v kolesarstvo zaljubljenih Baskov, se je Vuelta razvila in izvedla vsako leto, kot je bilo predvideno. Ob tem se je datumsko ustalila v drugi polovici aprila in začetku maja, torej tik pred Girom. Kar je bil nato dolgo problem vse do sredine 90. let.

Brajkovič nosil tako zlato kot rdečo majico
Najmlajša tritedenska dirka je bila 40 let tudi prvi Grand Tour sezone, zdaj pa je zadnji. Tako zaradi oddaljenosti kot svojih posebnosti je slovenska javnost ni kaj pretirano podrobno spremljala vse do prvih podvigov Slovencev, ki so se med veliko trojico zgodili ravno v Španiji. Jani Brajkovič je leta 2006 kot član Discovery Channela nosil zlato majico vodilnega po 7. in 8. etapi. Sedem let pozneje je kot član Astane prvi prevozil ciljno črto 1. etape na moštvenem kronometru in za en dan oblekel zdaj že rdečo majico vodilnega. Vmes se je zgodila Vuelta 2009 in šprinterska 6. etapa v Xativi, kjer je bil najmočnejši v finišu Borut Božič (takrat Vacansoleil), ki je poskrbel za sploh prvo etapno zmago Slovenca na Grand Tourih. Leta 2017 mu je z etapno zmago na 7. etapi sledil Matej Mohorič.

Najboljša Španca brez domače krone
Vrnimo se v 50. leta, ko so baskovski prireditelji znali v Španijo zvabiti Francoze, Italijane in Belgijce. Močan mednarodni priokus je hitro dvigal sloves dirke, zmagovale so legende, kot so Jacques Anquetil (1963), nedavno preminuli Felice Gimondi (1968), Eddy Merckx (1973), Bernard Hinault (1978 in 1983). Tudi španskih zmag ni primanjkovalo, skupaj jih je kar 31, a je imela Vuelta pomembno lepotno napako. Zgodovinsko najboljša španska kolesarja za večetapne dirke Federico Bahamontes in Miguel Indurain nikoli nista osvojila domačega kroga.

Prvi se je leta 1959 vpisal v zgodovino kot prvi Španec, ki je osvojil Tour de France, a dve leti prej je bil žrtev domače politike. Na Vuelti 1957 je imel ogromno prednost in bil na poti k veliki zmagi, a nato je prišel telegram iz same pisarne diktatorja Franca. Zmago je moral prepustiti Jesusu Loronu, katerega primerjalna prednost za režim je bila, da je bil Bask, katerim se je, kot rečeno, Franco skušal dobrikati prek kolesarstva. Tri desetletja pozneje je svetovnemu kolesarstvu vladal drugi Bask, Miguel Indurain. Petkratni zmagovalec Dirke po Franciji se je raje kot na španskem na Tour pripravljal na italijanskem krogu.

Kar 33 let brez etap po Baskiji
Španske prireditelje je to zelo bolelo, tudi tukaj je bila delno vpletena politika. Vuelta namreč od leta 1978 ni več vodila po cestah Baskije, saj je tega leta prišlo do protestov za neodvisnost med samo dirko. Zaradi cestne blokade je bila prekinjena predzadnja etapa, zadnjo etapo – kronometer v San Sebastianu/Donostii – so morali razveljaviti zaradi kaosa na progi. Časopis El Correo Espanol - El Pueblo Vasco, ki so ga za neodvisnost boreči Baski videli kot kolaborantskega, se je odpovedal organizaciji Vuelte. Stvari je v svoje roke prevzela Unipublic, ki je še zdaj nominalno prireditelj dirke, četudi je bila dirka leta 2008 v polovični lasti ASO-ja, prirediteljev Dirke po Franciji, od leta 2014 pa je Amaury Sport Organisation (ASO) stoodstotni lastnik prirediteljev Vuelte. Ravno vpliv Francozov in sočasna politična pomiritev ter enostranska razorožitev baskovske teroristične skupine ETA so pripomogle, da se je španski krog po 33 letih, torej leta 2011, le vrnil v Baskijo.

Veliki Bask sestopil za vedno v TV-prenosu
A vse daleč prepozno za še zdaj enega najbolj znanih Baskov na svetu. Kot rečeno, Indurain je kot kopica najboljših kolesarjev v 90. letih šel spomladi raje v Italijo kot v Španijo. Na Iberskem polotoku so prebrskali zgodovino Vuelte in se odločili, da se za jubilejno 50. izvedbo dirke preselijo na konec poletja. Zadetek v polno, četudi ne takojšnji. Pod pritiskom španskih pokroviteljev je bil Miguel Indurain napovedan za Vuelto 1996, četudi je pred tem po petih zaporednih zmagah doživel poraz na Touru. 13. etapa je prinesla peklenski vzpon na Lagos de Cavadonga. Pred očmi TV kamer je veliki Indurain zaostal, se skregal s šefi Banesta in prejemal sočutne pozdrave tekmecev. Na samem repu se je še pol ure vzpenjal, nato pa pri hotelu Capitan, kjer je bila nastanjena njegova ekipa Banesto, preprosto odvil in odstopil. Nikoli več ni tekmovalno stopil na kolo, čez tri mesece pa se je v Pamploni uradno športno upokojil.

Krajše, eksplozivne etape s kopico strmih vzponov
Sčasoma se je Vuelta zavedla, da mora biti drugačna od Gira in Toura ter začela na novo oblikovati pojem tritedenske dirke. Opustili so maratonske 200 kilometrov in več dolge etape (letos samo ena etapa – 17. z 219,6 km – presega omenjeni mejnik). Zapodili so se v iskanje novih strmih vzponov, ki jih po razgibani Španiji ne manjka, prvi so se vrnili na makadamske odseke. Zdaj je Vuelta sinonim za kratke, eksplozivne etape, kjer mrgoli strmih vzponov, ob katerih zapečejo noge že ob pogledu nanje.

Rekordne štiri zmage na La Vuelti ima Roberto Heras (2000, 2003, 2004 in 2005), dolgoletni superpomočnik Lanca Armstronga, kar jasno meče močan temen madež na dosežke. Pred desetletjem je svoj edini Grand Tour doma osvojil Alejandro Valverde, trikrat je slavil Alberto Contador, ki je tudi zadnji španski zmagovalec z letom 2014. Ob Valverdeju bosta letos na štartu še dva nekdanja zmagovalca Italije Fabio Aru (prvak 2015) in Nairo Quintana (prvak 2016), še zadnjič v dresu Movistarja, ki bo kot elitno profesionalno moštvo iz Pamplone že 40. nastopilo na Vuelti.

Ko je tretji teden na videz še najbolj prizanesljiv
Letos je najbolj brutalen vzpon bržkone zaključni klanec v 13. etapi na Alto de Los Machucos, kar bi lahko prevedli kot vrh zmečkanih ali strtih. Prebivalci Kantabrije mu preprosto pravijo nečloveški vzpon, kjer se na eni točki izmeri kar 28-odstotni naklon. Ključna značilnost so ciljni vzponi, ki jih je letos samo osem. Lani se je kar 9 od 21 etap zaključilo navkreber! Pri tem je pomembno, da ni mirnega prvega tedna, temveč je v vsakem tednu nekaj ključnih etap za končno razvrstitev, letos celo deluje, da bo najbolj mirno v zadnjem, tretjem, tednu, ko sta na papirju samo dve zahtevni gorski etapi.

Obetajo se novi trije tedni vrhunske kolesarske drame, kjer ključno mesto v boju za rdečo majico pripada enemu Slovencu, drugemu pa lov na belo majico. Vsekakor idealna priložnost, da slovenski ljubitelji kolesarstva dokončno posvojijo tudi Vuelto.