Nekoč je imela Slovenija na položaju štiri izjemno konkurenco. Ko je prvič prišla v izločilne boje evropskega prvenstva in potem tudi debitirala na svetovno prvenstvo, je lahko izbirala med Erazmom Lorbkom, Matjažem Smodišem, Goranom Jurakom … Vsi igralci iz Evrolige, kjer je igral tudi Marko Tušek, ki ga je selektor takrat že prečrtal. Tudi odsotnosti oziroma odpovedi so bile hitro pokrite. Marko Milić in Boštjan Nachbar, ki sta se ob koncu kariere vse bolj bližala košu, sta tedaj igrala še na krilu.

Sorodna novica Kar je Bine Prepelič sanjal kot otrok, se zdaj uresničuje

Vse to je imela nekoč Slovenija, ki pa tedaj tako želene medalje ni dobila. Uspelo ji je leta 2017, ko je bil prvi krilni center Anthony Randolph, popolnoma blizu pa je bila tudi leta 2021 na olimpijskih igrah v Tokiu, kjer sta na štirici že bila Čančar in Murić, ki je bil tudi v vlogi kapetana. Če so bile nekoč odpovedi stalnica v reprezentanci, pa se v zadnjih letih igralci vsi po vrsti odzovejo selektorjevemu vabilu, kar je ob zmanjšanem izboru kakovostnih posameznikov ključno. Toda letos so za selekcijo poskrbele poškodbe. In to na položaju, kjer je ta izbor precej ožji kot na katerem drugem. V zadnjih letih je imela v tem pogledu izbrana vrsta veliko sreče. Leta 2017, ko je manjkal Zoran Dragić, je zadnjič zaradi poškodbe ostala brez nosilca igre.

Znova na prvenstvo le štirje visoki igralci

Lani se je Slovenija na EuroBasket podala le s štirimi visokimi igralci. Ob dveh centrih torej še Murić in Čančar. Podhranjenost pod obročem je skušala nadomestiti s hitro igro potentne zunanje linije, kar se ji ni izšlo po načrtih, kot se je recimo ob olimpijski zgodbi. Tedaj sta Murić in Čančar odlično funkcionirala tudi v t. i. "small ballu", ko je eden od njiju igral celo na položaju pet. Iz rakete sta v Kaunasu na kvalifikacijskem turnirju izrinila litovska orjaka Jonasa Valančiunasa in Domantasa Sabonisa. Nepozaben bo ostal tudi Murićev boj s francoskimi visokimi centri lani na evropskem prvenstvu v Kölnu.

Neprecenljiva je Edova prisotnost v garderobi, sicer pa je 31-letni Ljubljančan eden tistih, katerih statistika ne pokaže njegove dejanske vrednosti za ekipo. Na drugi strani je Čančar aktualni prvak Lige NBA z Denverjem. Za Nuggetse sicer ni veliko igral, bi pa zdaj moral biti 26-letni Koprčan drugi igralec te reprezentance. Vedno je bil dober v obrambi, na zadnjih velikih tekmovanjih pa je prevzemal tudi vse večje napadalno breme in bil s svojimi predstavami učinkovit ter konstanten.

Prepelič in Čebašek menjavi za Murića in Čančarja

Sorodna novica Čebaška letos čakajo naloge, kakršne je do zdaj imel Murić

Kot je odkrito dejal selektor Aleksander Sekulić, je Slovenija brez njiju slabša ekipa, ne morejo ju zamenjati, lahko pa skušajo najti rešitev, da zapolnijo vrzel, kolikor se da. Izbrana vrsta gre tudi na svetovno prvenstvo le s štirimi visokimi igralci. Njuni mesti bosta zasedla Bine Prepelič in Jakob Čebašek. Obema primanjkuje izkušenj igranja na tako visoki ravni. Bine, ki je letos dopolnil 22 let in si kruh služi v Belgiji, je debitant na velikem tekmovanju. Dober vtis je na pripravljalnih tekmah pustil z borbenostjo, s čimer je zakril kakšno svojo pomanjkljivost. Dokazal je, da lahko zadene tudi z razdalje.

Čeprav je bil že del olimpijske ekipe, pa Čebašek dosti več izkušenj s tako ravnjo nima. Glavno orožje 32-letnega Ljubljančana, ki ima za sabo sezono v Romuniji, je met z razdalje. Tako kot Binetu tudi njemu manjka kakšen centimeter, ima pa več težav s pokrivanjem fizično močnejših in agresivnejših tekmecev. Zadnjega je Sekulić črtal Aljaža Kunca, popolnega novinca v reprezentanci, ki je zaključil epizodo v Ligi NCAA in bo zdaj prvič izkusil profesionalno evropsko košarko. Zanj je selektor dejal, da ga prijetno preseneča in je vse bolj koristen v reprezentanci. Toda preskok na reprezentančno raven je zelo velik in na koncu sta prva dva dobila prednost. Na pripravah je bil še Saša Ciani, najobetavnejši slovenski visoki košarkar, ki je še pred dvema letoma pri Iliriji igral celo na krilu, potem pa se je vse bolj bližal košu in bil nazadnje pri zagrebški Cedeviti ves čas le center. Na tem položaju je prednost pripadla izkušenejšemu, višjemu in fizično močnejšemu Žigi Dimcu.

Če bo treba, bo Dončić tudi center

Selektor ima še enega asa iz rokava. Luka Dončić, kapetan in najboljši slovenski igralec, je najboljši in najkoristnejši v izbrani vrsti seveda takrat, ko ima žogo v rokah. Toda po potrebi bo lahko pomagal tudi na štirici. Ne bo seveda klasičen krilni center, toda Luka lahko krije igralce tega položaja, s taktično domislico pa improvizirano odigra tudi ofenzivno na tem položaju. A le začasno, jasno je, da je njegova primarna naloga kreacija igre. Kot je prvi zvezdnik svetovnega prvenstva dejal, sta s Sekulićem že govorila o tej temi. Nima težav, kot sam pravi, če je treba, bo za Slovenijo igral tudi na petici.

"Ena izmed idej, ki se izpostavlja sama, je "small ball". Imamo pa to prednost, da Luka s svojim telesom, višino in močjo lahko pokrije štiri položaje tako v napadu kot v obrambi. Mogoče bomo iskali tudi to rešitev. Ne smemo zapostaviti ostalih igralcev, ki bodo dobili priložnost, da se izkažejo. Težava je le, da nimajo dovolj izkušenj s teh tekmovanj in igranja proti takim igralcem. Vendarle na svetovnem prvenstvu igramo proti najboljšim košarkarjem na vseh položajih," je povedal Sekulić.