Podkast Žoga je okrogla nadaljuje gostovanja pri slovenskih nogometnih reprezentantih. Tokrat sta se Boštjan Janežič in Marko Pangerc v Bolzanu, kjer trenutno igra, o evropskem prvenstvu, primerjavah različnih reprezentančnih generacij in življenju na Apeninskem polotoku pogovarjala z izkušenim vezistom Jasminom Kurtićem.

Jasmin, 35 let štejete, nogometno Italijo poznate od juga do severa, pred trinajstimi leti ste se iz Gorice preselili na Sicilijo v Palermo, so razlike v različnih delih Italije očitne?
So, seveda. Jug je po svoje divji. Tu, na Južnem Tirolskem je vse bolj mirno, organizirano, pripravljeno že dan prej. Kar se tiče tega, je razlika, če pa gledaš obiskanost tekem in kako ljudje spremljajo in gledajo nogomet, je na jugu pomembnejši kot tukaj.

Bili ste že v mladih letih v italijanskem nogometu ...
Da, takrat se je vse zgodilo na hitro. Igral sem v Beli krajini v drugi ligi in nekaj mesecev pozneje sem že bil v Palermu. Prišel sem v slačilnico, kjer so bili Miccoli, Liverani, trener Delio Rossi, pa Jojo in Bačo, ki sta prišla nekoliko prej. Vse je bilo zelo hitro zame, vendar je bila dobra in lepa izkušnja, ki je nikoli ne bom pozabil.

Podobno gre pri vas tudi pri reprezentanci. Bili ste na pragu uvrstitve na veliko tekmovanje kot mlad nogometaš, zdaj med najizkušenejšimi pa boste nastopili na Euru v Nemčiji. Kako razmišljate o tem, tudi v komunikaciji s soigralci?
Mislim, da se še ne zavedamo tega dosežka, dokler ne bomo stopili na igrišče in slišali slovenske himne. V teh letih, odkar sem jaz v reprezentanci, se je vedno govorilo o tej neki zlati generaciji. V nekaterih trenutkih nam je to odgovarjalo, v drugih pa ne. Glavni korak je naredil selektor, ki je iz ekipe naredil eno. Posamezniki več niso bili pomembni in začeli smo razmišljati kot eno. Potrebovali smo pet let, da smo naredili ta rezultat, v reprezentanci rezultata ne moreš narediti v enem letu. Naredili smo hierarhijo zunaj igrišča, da smo to prenesli na igrišče. Težave delamo tudi velikim reprezentancam. Zavedamo se, da nimamo več kvalitete od drugih, kvečjemu je imamo manj, vendar vemo, kaj imamo in to na najboljši način izkoriščamo.

Kaj imate v mislih, ko govorite o hierarhiji?
Mislim, da mora vsak v slačilnici imeti komunikacijo z vsemi soigralci. Ne glede na starost in položaj v ekipi lahko dvigne roko, pove, kaj misli v danem trenutku. Vsak se mora počutiti pomembnega v reprezentanci, da ni razmišljanja o tem, zakaj kdo igra več, nekdo drug pa manj.

V Nemčiji boste igrali proti znanim tekmecev, proti Danski, Srbiji in Angliji.
Igral sem proti vsem trem reprezentancam in vem, da je drugače igrati kvalifikacijsko tekmo doma ali na tujem. Tu bo nevtralen teren, nevtralna država, evropsko prvenstvo, ogromno navijačev obeh ekip na vsaki tekmi in ta izkušnja bo nova za vse nas. Veliko je mešanih občutkov in mislim, da bo imel največ možnosti tisti, ki bo najbolje psihično pripravljen.

Ko ste se priključili reprezentanci, jo je vodila generacija, ki zdaj več ne nastopa. Zdaj ste vi vodja teh novih, mlajših nogometašev. Selektor Kek pravi, da gre za drugačne generacije. Kako gledate nazaj in primerjate obdobja, generacije?
Prej je bilo vse skupaj drugače. Danes se mi starejši trudimo, da se te razlike znotraj ekipe sploh ne čutijo. Raje imam, da mlajši nogometaši prevzamejo odgovornost, kaj povedo, me kaj naučijo. Mislim, da je to v tej reprezentanci zlata vredno. Smo ekipa, ki ima tudi v tem pogledu rep in glavo. Vemo, kdaj se lahko hecamo in vemo, kdaj je čas za resno delo.

Kako je z zabavami na potovanjih, treningih, v garderobi? Vemo, da ste sproščeni, skrbite tudi za zvočno kuliso, koliko imajo mlajši tu besede?
No, tu pa morajo mlajši, da se lahko povežejo na zvočnik, dobiti moje pooblastilo.

V prvem delu tokratne epizode nogometnega podkasta Vala 202 sta Jože Pepevnik in voditelj Aljaž Golčer govorila o aktualnem dogajanju v domačem prvenstvu, predvsem o zadnjem derbiju Maribora in Olimpije, naslovu Celja in bitki za obstanek.