Vezist Slovenije, ki je odigral vse minute v minulih kvalifikacijah za Evropsko prvenstvo, se je spomnil svojih začetkov, ko ga je pot vodila iz rodne Idrije v nogometni svet. O Bravu, Domžalah, neprijetni izkušnji v Nemčiji in lepi na Reki pa tudi o strasti navijačev njegovega trenutnega kluba Panathinaikosa.

V prvem delu tokratne epizode sta Cirman in voditelj Aljaž Golčer prečesala aktualno dogajanje v domačem prvenstvu.

Adam, pogovarjamo se pri vas doma, v Atenah, govorili bomo o začetku vaše kariere, kako ste iz male Idrije odšli v veliki svet in postali eden ključnih igralcev slovenske nogometne reprezentance. Začnimo na začetku, v Idriji, znana je po športu, ampak znana je po kolesarstvu, znana je po košarki, ni pa najbolj znana po nogometu, zakaj ste začeli igrati nogomet?
Idrija je vedno veljala za športno mesto, tudi vsakemu, ki vpraša po Idriji, vedno povem, da je iz Idrije veliko dobrih športnikov, čeprav jih marsikdo ne pozna oz. še ni slišal zanje. Ampak kolikor je Idrija majhna, premore veliko talenta. Košarkarska ekipa se je prebila v drugo slovensko ligo, kar je lep uspeh, čeprav je včasih že bila prvoligaš, to so bili lepi časi v Modri dvorani. Drugače nas je pa kar veliko športnikov, kar je po svoje fenomen, ker infrastruktura, roko na srce, ni nek presežek. Sam recimo mogoče nisem imel vrhunskih pogojev za delo v mlajših selekcijah. Zaradi tega sem tudi šel v Bravo s svojimi desetimi leti. So pa v Idriji res srčni ljudje, ki si prizadevajo, da bi šport dvignili na višjo raven, kar jim tudi uspeva, saj se v zadnjem času poznajo neke spremembe. Je pa res, da za nekaj več, kar je bila tudi moja odločitev, pa moraš iz Idrije že kar kmalu. Mislim, da to ni nič slabega, normalno je, da nek mali kraj nima neke svetovne akademije, niti za košarko niti za nogomet niti za druge športe, ampak sem pa užival v svojem času v Idriji.

Koliko časa ste igrali in trenirali v Idriji?
Začel sem s svojimi štirimi, petimi leti, zelo zgodaj. Začel sem z akrobatiko, Modra dvorana pa je bila razporejena na več delov z zavesami, mi smo bili v enem delu, zraven so bili pa nogometaši. To mi je vedno bolj postajalo zanimivo, vsak trening sem gledal okoli te ograje, kaj se dogaja na drugi strani, kjer so bili nogometaši, in sem tudi staršem rekel, da bi rad poskusil z nogometom, da mi je akrobatika všeč, ampak da se bolj vidim v nogometu. Tako sem začel trenirati v dvorani pri nogometnem klubu Idrija. Boris Frelih je bil moj prvi trener, oče Žige Freliha, našega zelo dobrega vratarja. Tam se je vse skupaj začelo.

Vam je akrobatika, ki ste jo omenili, prišla kasneje prav? Recimo v mlajših kategorijah pri kakšnem padcu?
Da, definitivno, smo se večkrat pogovarjali tudi s starši po tem, da je bila to ena zelo pozitivna izkušnja, ker se tam naučiš veliko veščin, ki ti pridejo prav v nogometu, od samih padcev do nekih motoričnih vrlin, in tukaj sem zagotovo pridobil neke stvari, ki so mi prav prišle v nogometu.

Kdo vam je svetoval odhod v NK Bravo?
To je bila odločitev mojih staršev, jaz sem bil star devet, deset, nisem vedel veliko o nogometu, oni so prišli do te ideje. Bravo je takrat šele dobro začel, ustanovljen je leta 2006, to je bilo leta 2009/2010, ko so šele začenjali mladinsko šolo, prve ekipe sploh še ni bilo. Staršem se je to zdel dober projekt. Vedeli so, da so zraven strokovnjaki, ki vedo, za kaj gre, da je stvar dobro zastavljena, in danes vidimo, da Bravo dela dobro, tako v mlajših kategorijah kot tudi v članskem moštvu.

Zakaj ste se leta 2014 odločili oditi v Domžale?
Vedno, ko sem igral proti Domžalam, so nas vedno razbili. Zdelo se mi je, da tam igrajo zelo kakovostni igralci, ki igrajo zelo lep nogomet. Takšen, kot sem si ga želel igrati tudi sam. Mislim, da je bila njihova akademija v tistem trenutku najboljša v Sloveniji.

Trener Simon Rožman vas je na tekmi proti Freiburgu poleti leta 2017 poslal v igro pri vaših 18 letih.
Zamenjal sem že kar nekaj trenerjev, a Simon je bil in vedno bo najbolj pomemben trener v moji karieri. Tudi eden boljših. V nogometu je najtežji preskok iz mladincev v člane in ta preskok sem sam naredil pri Simonu. Res sem mu hvaležen za priložnost, ki sem jo tudi izkoristil. Proti Freiburgu sem vstopil nepričakovano, to je bil velik skok za fanta, ki je še pred enim tednom igral mladinsko ligo proti Radomljam, če karikiram.

Nürnberg ... prestop tja se je zdela dobra stopnica, a se žal ni izkazalo tako?
V nogometu ni garancije. Preden sem šel v Nemčijo, sem misli, da sem nemški tip človeka. Pa se spoznal, da to pravzaprav nisem. Bližje mi je mediteranski način življenja in dojemanja stvari. Spomnim se, da je v Nürnbergu kapetan pred vsakim treningom z okna opazoval, kdo je točen in kdo zamuja. Si vestno zapisoval in potem izstavljal kazni vsakemu zamudniku. Plačal si tudi v primeru zamude za 15 sekund. Na dan tekme je bila kazen 300 evrov, sicer 150.

Ste kdaj zamudili?
Da, nekajkrat sem. Tu v Grčiji ti nihče ne gleda pod prste, če zamudiš pet minut, vsi razumejo. Promet v Atenah je res gost, v Nemčiji pa sem bil velikokrat nervozen v avtu, če mi bo uspelo priti pravi čas na trening. V Atenah sem bolj sproščen. Ko pomislim za nazaj, sem se bolj našel v Grčiji. A to ne pomeni, da ne upoštevam pravil ali da nisem delaven. Odprtost in prijaznost ljudi je tu na drugi ravni kot v Nemčiji.

Poraz proti Arisu vam je precej zmanjšal možnosti za osvojitev naslova državnega prvaka. Videli smo, kako po prihodu iz garderobe stopite naravnost na ulico, kjer so vas čakali besni navijači. Kako sprejemate to navijaško kulturo?
Neprijetno je, ko stojiš v tunelu stadiona pred izhodom in je okoli tebe približno 20 policijskih specialcev v oklepih, plinskih maskah in ščitih, ki ti govorijo, da ne moremo ven, ker je zunaj množica razjarjenih navijačev. Zagotovo ti ni vseeno, a sem to že sprejel. Takšne stvari se tu pač dogajajo, sploh če ne dosežeš rezultata in razočaraš navijače. A sem miren, ker dam vedno vse od sebe, zato me navijači spoštujejo.

Ste pomemben člen slovenske reprezentance. Kako se vi počutite v tej vlogi?
Za mano je že kar dolga pot v reprezentanci. Vesel in ponosen smo dosegli to raven. Prebudili smo nogometno Slovenijo. Stopili smo iz sence košarkarjev, odbojkarjev, rokometašev, smučarskih skakalcev in vseh ostalih tekmovalcev v športih, ki so bili mogoče na lestvici celo pred nogometom. Kar seveda ni običajno in ne bi smelo biti tako. Ker nogomet je koncu koncev globalni šport številka ena in tako bi moralo biti v vsaki državi. Vesel sem, da je Slovenijo zajela evforija, a je bilo za to potrebnega veliko dela. Ni lahko narediti takšnega vzdušja v moštvu. Uživati moramo. Tako mi kot navijači.

Kako mora Sloveniji igrati v Nemčiji, da bo uspešna?
Proti Portugalcem smo pokazali, kako moramo igrati proti večjim ekipam. Zavedamo se, da nimamo kakovosti, kot jo imajo Portugalska, Anglija, Danska ... Ko stopimo skupaj, smo ekipa, proti kateri je zelo težko igrati. Na koncu vsaka ekipa izvrže posameznika. Ni pomembno, kdo doseže gol. Dober rezultat dosežemo, če igramo drug za drugega in se "mečemo na zobe".