Adama Gnezdo Čerina boste slišali prihodnji teden, naprej pa pogovor z Andražem Šporarjem in Benjaminom Verbičem. 30-letnika sta v zadnjih letih postala ne samo soigralca, temveč tudi zelo dobra prijatelja.

Slovenska reprezentanta smo ujeli po domačem prvenstvenem porazu proti solunskemu Arisu, po katerem je Panathinaikos izgubil praktično vse možnosti, da bi osvojil svoj prvi naslov grškega prvaka po 14 letih. Po tekmi je bilo vroče pred stadionom Apostolos Nikolaidis. Ko ga igralci zapustijo, pridejo neposredno na ulico, kjer jih pričakajo veseli in prijazni navijači, po nedeljski tekmi pa jih je bilo veliko razjarjenih.

V pogovoru z Luko Petričem in Markom Cirmanom Verbič in Šporar povesta, da sta se že po prvem krogu slovenskega prvenstva stavila, kdo bo prvak, večerjo pa bo moral po nedeljski zmagi Celja plačati Šporar. V tokratni epizodi tudi več o trenutkih, ko je v Ukrajini izbruhnila vojna, in seveda o reprezentanci, ki jo čez dober mesec dni čaka nastop na Euru 2024 v Nemčiji.

Domače prvenstvo je odločeno. Bolj zadovoljni ste vi, Benjamin. Že od začetka prvenstva ste verjeli, da bo Celje prvak, poleg tega ste dobili stavo z Andražem, ki je rekel, da bo prvak Olimpija ...

Verbič: Celje je že v prvem krogu nakazalo, da bo tako nadaljevalo. Takrat sva se pogovarjala z Andražem, in sem mu rekel, da bo Celje 100-odstotno prvak. Kot velikokrat je tudi tokrat Andraž, menil drugače. Padla je stava, vse drugo pa je zgodovina.

Sta gledala tekmo?

Šporar: V hotelu pred našo tekmo sva si skupaj ogledala dvoboj Celja in Olimpije. Zasluženo je prvenstvo osvojilo Celje. Ni bilo videti, da je imela Olimpija premoč ali da je bila boljša. Dvomim, da bi Celje zapravilo takšno prednosti, ki si jo je nabralo pred zadnjimi štirimi krogi.

Kaj je letos zmanjkalo Olimpiji?

Šporar: Težko rečem, saj sem jo, zaradi tega, ker nisem ujel veliko tekem, spremljal premalo. Zanesljivo ni imela kontinuitete. Zaostajati za Celjem toliko točk, se skorajda ne spodobi za Olimpijo. Vajeni smo, da sta bila kot po pravilu prva Olimpija in Maribor. Čestitam Celju in upam, da bodo dobro predstavljali slovenski nogomet v Evropi.

Zakaj je bilo Celje boljše od drugih?

Verbič: Celje je dokazalo v zadnjih dveh, treh letih, da tu nista samo Olimpija in Maribor. Večna tekmeca imata zdaj tretjega resnega konkurenta za naslov. Sploh letos so dokazali, da so korak pred vsemi. Imajo res kakovostne igralce, med njimi stalnega reprezentanta Žana Karničnika, ki je tisti jeziček na tehtnici, kjer koli igra.

Šporar: A ne igra Žan na krilu? Meni se zdi, da je on krilni igralec. (smeh)

Verbič: Pri Keku se ne vključuje toliko v napad.

Šporar: Treba se je tudi proti Portugalcem vključiti v napad. (smeh) Žan je legenda, vsa čast. Res mu privoščim, saj je dečko res na mestu.

Benjamin, pred slabimi desetimi leti ste igrali za Celje, takrat, ko je bil klub še najbližje naslovu, preden ga je prvič tudi osvojil. Andraž, vi ste bili najboljši strelec lige, kljub temu da ste bili član Olimpije le pol sezone. Takrat sta že bila med najboljšimi igralci v prvi ligi. Kdaj se je ustvaril ta vajin odnos? Kdaj sta postala dobra prijatelja?

Šporar: V tistem času, ki ste ga omenili, zanesljivo ne. Pravzaprav se nisva mogla niti videti. Vsak je hotel za svoje moštvo najboljše. Oba sva bila mlada, divja, lahko bi rekli tudi arogantna, zato takrat nisva imela odnosa. Nato pa smo se v reprezentanci ujeli jaz, Benjamin in Petar Stojanović. Od takrat naprej sva izredno dobra prijatelja.

Sta pa ista generacija ...

Šporar: Dobro, jaz sem malo mlajši. Star sem 30, nisem pa še 31 ...

Verbič: Tri mesece si mlajši, kaj zdaj govoriš?

Šporar: Jaz sem letnik 1994, Benjamin pa 1993.

Verbič: Ponavljam. Tri mesece si mlajši od mene ...

Šporar: A zdaj pa samo tri mesece? Ves čas mu govorim, da sploh ni toliko starejši od mene ...

Verbič: Seveda, da sem starejši, sploh takrat, ko je treba na treningu v krogu loviti žogo. Seveda, da gredo v krog mlajši nogometaši. (smeh)

Šporar: Druga letnica je, to sem hotel povedati.

Je pa res opaziti to kemijo med vama ...

Šporar: Da, res se dobro razumeva. Tudi z Adamom Gnezdo Čerinom. To je res velika sreča, da smo v takem klubu na kupu trije Slovenci. Lažje je, sploh zdaj, ko nam ne gre tako dobro. Po neuspehu lahko greš s prijateljem na večerjo, če si sam, je to precej težje. Spoznaš sicer nove prijatelje, soigralce in tako naprej, a ni isto, če poznaš nekoga eno leto, drugega pa recimo osem let.

Sta rojaka pomagala pri prestopih v Panathinaikos? Ste bili takrat na zvezi vsi trije, preden ste postali soigralci v tem klubu?

Verbič: Da, bili smo na zvezi ...
Šporar: Imamo tudi istega agenta ...
Verbič: Moj prestop je bil prava agonija, trajal je kar en mesec. Ko je na koncu podpisal za klub Andraž, mi je bilo precej lažje ...

Zakaj je bil prestop agonija?

Verbič: Ko sem se vrnil h kijevskemu Dinamu in vsemu temu menjavanju klubov, glava niti ni bila na pravem mestu. Težko je bilo sprejeti takšno odločitev, saj sem imel takrat še majhnega sina. Položaj v Kijevu ni bil dober, a na koncu je izpadlo vse odlično.

Kako tisto preteklo stanje še vpliva na vas, Benjamin? V Ukrajini še vedno divja vojna, s to državo imate še vedno vezi ...

Verbič: Velikokrat se vprašam, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo vojne. Najbrž bi ostal v Dinamu, tam je bilo res lepo. V Kijevu sem preživel lepa leta svojega življenja. Sicer imam nekaj manj stika z nekdanjimi soigralci, sem pa pred kratkim na družbenih omrežjih zasledil, da so zaradi siren oziroma raketnih napadov spet morali prekiniti tekmo. Vsekakor je to težko gledati, po drugi strani pa upam, da se bo to čim prej končalo.

Kar težko si predstavljamo, pa vendarle vas moramo vprašati ... Kako je, ko človeka zbudi alarm, ki opozarja, da se je začela vojna?

Verbič: Še vedno me stisne. Zbudil sem se zaradi pokanja. Nisem vedel, za kaj gre. Sprva sem pomislil, da gre za ognjemet. V roke sem vzel telefon in v eni od aplikacij, kjer smo bili zbrani s soigralci, videl, da se je začelo. Takoj sem vstal, pogledal skozi okno ... zvok sirene ... Nisem vedel, kako reagirati. Na začetku vsega nisem niti jemal tako resno, dokler nisem odšel na sprehod s psom. Zaslišal sem raketo, močno je zabobnelo. Mislil sem, da je počilo pri sosedih, a je bilo to približno 20 kilometrov stran. Pognal sem se hitro domov, vzel otroka in skupaj smo odšli v podzemno garažo, dokler nas niso obvestili, da lahko zapustimo zaklonišče.

Kijevski Dinamo in Panathinaikos sta velika kluba. Kako bi ju primerjali?

Verbič: Težko je odgovoriti na to vprašanje. Oba kluba ima zelo veliko bazo navijačev in oba imata tudi uspehe v Evropi. Ponosen sem, da sem zastopal oba kluba.

Veliko težav sta imela oba v svojih karierah. Kje sta se, če od tu odstranimo Slovenijo, počutila najbolj domače?

Verbič: Težko bi se odločil med Köbenhavnom in Kijevom. Tudi v Atenah mi je zelo lepo. A to so tri med seboj zelo različne države in tri različne izkušnje. Iz vsakega kluba imam nekaj lepih spominov, nekaj tudi slabih. V Köbenhavnu mi recimo ni nič manjkalo. Je zelo urejen klub, ki igra v urejeni državi. Malo so mi nagajale kazni zaradi napačnega parkiranja oziroma zamud pri podaljševanju časa za parkiranje, saj so Danci glede tega zelo natančni. Niti 5 minut ne moreš avta pustiti dlje od plačanih minut, že pridejo redarji in ti izstavijo kazen. Ta znaša približno 500 danskih kron, kar je 80 evrov. In ni polovičke. (smeh) Včasih, ko sem opazil, da sem prejel kazen, sem listek preprosto pustil na vetrobranskem steklu. A smo mi pozneje izstavili še eno kazen in pričakali sta me dve.

Šporar: Tu v Grčiji je popolnoma drugače. Tu ni kazni ...

Verbič: Tu ti vzamejo registrsko tablico, a samo če parkiraš na mestu za invalide ali na prehodu za pešce. Tu se parkira prosto po Prešernu.

V Grčiji ni parkirnih avtomatov?

Šporar: Avtomat je mislim, da samo na letališču, ne bi rekel, da še kje drugje. Tu te pričaka oseba, ki ji podaš ključe avtomobila, ona pa ti parkira svoj avtomobil. Malo bolj "stara šola".

Verbič: Včasih me je bilo kar malce strah. Tudi pred manjšimi restavracijami te pričaka neki moški, ki ti vzame ključe in ti odpelje avto, ne da bi vedel, kam ga je odpeljal. Spomnim sem, da sem bil šele po tem, ko sem videl tega človeka, da se je vrnil s ključi mojega avtomobila, malce bolj pomirjen.

Šporar: To je pač tukaj tako. Grška različica ...

Andraž, tudi vi ste zamenjali veliko okolij: Portugalska, Anglija, Slovaška, Grčija ...

Šporar: Glede na to, da sem na Portugalskem kupil hišo, je zanesljivo zame ena najljubših držav. Tudi po karieri nameravam vsako leto tja hoditi na počitnice. Tam je najlepše tudi moji ženi. Anglija je bila čudovita. Živel sem pet minut stran od Durhama, kjer so snemali tudi Harryja Potterja. Angleško podeželje je pravi raj. Dobesedno so bili moji sosedje konji. Se pravi, konj je lahko dal glavo čez ograjo na mojo parcelo. Tudi na Slovaškem je bilo lepo, predvsem, kar se tiče nogometa. Ko sem igral v Švici, sem bil zelo mlad. Dejmo reči "mladost je norost", bil sem še v puberteti. Če bi se moral odločiti, pa bi rekel Portugalska, tja se mislim vračati po karieri, tudi letos nameravam v Lizbono na počitnice.

Ravno prejšnji teden sem bil na Slovaškem in sem se pogovarjal z natakarjem v bližnji restavraciji. Ko sem mu povedal, da sem iz Slovenije, je bil navdušen prav zaradi spominov na vas, Andraž. Tudi mediji se vas imajo tam v lepem spominu.

Šporar: Uf, tudi jaz imam na vse ljudi tam lepe spomine. Na Slovaškem sem oživil svojo kariero, predtem sem imel težave s poškodbo, saj ko sem igral za Basel, glava ni bila na pravem mestu. Vzporedno s Slovanom sem rasel. Takrat smo tudi zamenjali stadion in rasli skupaj v vseh pogledih. Ne vem, ali sem v Slovanu v letu in pol izgubil štiri tekme. Igrali smo tudi v Evropi, pa takrat sploh še ni bilo Konferenčne lige. Res lepi spomini.

Zdi se, kot bi si vas želeli nazaj. V slovaškem športnem časopisu smo lahko pred Slovanovo odločilno tekmo za naslov prvaka prebrali intervju z vami. Poklicali so vas v Grčijo.

Šporar: Res je. Tu in tam na ta način treniram slovaščino. Ne bi je rad pozabil.

Kaj pa grščina?

Šporar: Uf, težek jezik ... Res bi moral imeti veliko učnih ur.

S katerimi jeziki sta bolj na "ti"?

Verbič: Danščino sem znal kar dobro, a mi je veliko tega jezika preprosto ušlo iz glave. Znam se sporazumevati v ruščini in ukrajinščini.
Šporar: Sam sem se naučil portugalščine. Imel sem to srečo v nesreči, da sem s Sportingom podpisal pogodbo tik pred izbruhom pandemije covida-19 in ni bilo treningov. Zato sem ta čas izkoristil za učenje jezika. Zelo sem vesel, da mi je uspelo, saj v kateri koli klub grem, so tam Brazilci. Posledično dobro razumem tudi Špance.

Kakšen je uradni jezik sporazumevanja pri Panathinaikosu?

Šporar: Angleščina. Pravzaprav bi lahko rekli, da je zelo močan srbski jezik, saj nas je veliko s področja nekdanje Jugoslavije. Sicer pa poleg srbskega jezika tu prevladujeta še angleščina in španščina. Grki so v manjšini.

Podkast Žoga je okrogla najdete na spletni strani Vala 202, na portalu RTV365 in pri vašem priljubljenem ponudniku podkastov.