Nemci so si desetletja zaman prizadevali gostiti SP v nogometu. Ko so se politične razmere pomirile, so leta 1974 dočakali veliki trenutek, ki so ga okronali z naslovom svetovnega prvaka.

Kandidatura je bila vložena leta 1964, dokončna odločitev pa je padla dve leti pozneje. (Zahodni) Nemci in Španci so se potegovali za organizacijo tako svetovnega prvenstva 1974 kot 1982. Nemci so se najprej odpovedali organizaciji leta 1982, Španci so se džentelmensko umaknili iz boja za SP 1974, kar je pomenilo, da je prvo tekmovanje pripadlo Zahodni Nemčiji, drugo pa Španiji. Za vmesno svetovno prvenstvo leta 1978 so se potegovali Argentinci in Mehičani, ti so se kandidaturi hitro odrekli, saj so predtem že dobili prvenstvo leta 1970.

Prvič Avstralija in Zaire, brez Anglije, Francije ...
V kvalifikacije se je prijavilo 99 držav, devet manj jih je pozneje tudi dejanjsko igralo. Štirim reprezentancam se je prvič uspelo prebiti na zaključno tekmovanje: Vzhodni Nemčiji, Haitiju, Avstraliji (prva ekipa iz Oceanije) ter Zairu (prva ekipa iz podsaharske Afrike). Prvič po drugi svetovni vojni sta se kvalificirali Nizozemska in Poljska. Brez vstopnice pa je ostalo nekaj eminentnih imen: za Anglijo je bila usodna Poljska, za Francijo je bila previsoka ovira Sovjetska zveza, za Španijo pa Jugoslavija.

Jugoslavija prek Španije na SP spet po 12 letih
Modrim se je po 12 letih tako spet uspelo uvrstili na svetovno prvenstvo, pri čemer so imeli ogromno dela. V kvalifikacijski skupini so s Španci dvakrat remizirali (2:2, 0:0). Pred zadnjo tekmo v Atenah proti Grčiji, edini preostali članici kvalifikacijske skupine 7, so potrebovali zmago z dvema zadetkoma razlike, da se s Španci izenačijo v razliki v zadetkih na +3. V zadnji minuti tekme je Stanislav Karasi zadel za končni izid 4:2 in s tem izsilil dodatno tekmo s Španci. Ta je bila odigrana v Frankfurtu, za edini zadetek je poskrbel Josip Katalinski.

Nov pokal za naslov svetovnega prvaka
Svetovna nogometna organizacija je morala pred začetkom tekmovanja razrešiti še eno težavo. Brazilci so leta 1970 s tretjim naslovom namreč v trajno last dobili pokala Julesa Rimeta. Fifa je izdelala natečaj za nov pokal, prispelo je 53 ponudb, izbran pa je bil izdelek italijanskega kiparja Silivia Gazzanige. Fifa je lastnica pokala, zmagovalec vsakega prvenstva pa odtlej v trajno last dobi pozlačeno repliko. Zanimivo je, da je na njegovem podstavku dovolj prostora za izpis vseh zmagovalcev "le" do leta 2038. Prestižni pokal je konec marca obiskal tudi Slovenijo.

Namesto četrtfinala dve novi skupini
Rahlo spremembo je doživel tudi tekmovalni sistem, saj sta se prvi dve ekipi iz vsake od štirih predtekmovalnih skupin namesto v četrtfinale uvrstili v eno od dveh novih štiričlanskih skupin, kjer je vsaka ekipa igrala z vsako, zmagovalki teh dveh skupin pa sta se pomerili za naslov svetovnega prvaka, drugouvrščeni pa za končno tretje mesto.

Izjemen prvi del, drugi povsem medel
Jugoslovanska nogometna reprezentanca je v Nemčiji odigrala šest tekem, saj se je prebila v drugi del tekmovanja. V začetni postavi je bil zabetoniran Brane Oblak, ki se ponaša s tem, da je prvi slovenski nogometaš, ki je zaigral na največjem nogometnem odru. Oblak je v Nemčiji odigral pet tekem. Najbolj je zablestel na uvodni tekmi prvenstva, na kateri sta se Jugoslavija in Brazilija razšli brez zadetka. Oblak je na sredini igrišča povsem zaustavil Rivelina. V naslednji tekmi so se modri z 9:0 poigrali z Zairom, kar je še danes sorekord najvišje zmage v zgodovini tekmovanja. Na tej tekmi je Oblak s prostega strela dosegel tudi prvi slovenski gol na svetovnih nogometnih prvenstvih. V zadnji tekmi prvega dela se je Jugoslavija še z drugim remijem (proti Škotski 1:1) prebila v drugi del tekmovanja, kjer pa je igrala sila slabo. V ekipi je že dolgo časa vladala nejevolja, saj jih zveza ni plačevala. Ko so sredi prvenstva končno dobili denar, nogomet naj ne bi bil več v ospredju, saj so večino zanimanja namenili trgovinam ter dogovarjanjem s številnimi menedžerji, ki so nogometašem pomagali najti številne nove klube. V drugem delu so Jugoslovani tako izgubili vse tri tekme (proti Zahodni Nemčiji, Poljski in Švedski) ter tako osvojili osmo mesto.

Italijani spet doživeli "Korejo"
Za negativno presenečenje so poskrbeli Italijani, ki so se morali posloviti že po treh tekmah. Po uvodni zmagi proti Haitiju in remiju z Argentino so v zadnji tekmi proti Poljski potrebovali le točko, a so igrišče po porazu z 1:2 zapustili sklonjenih glav. Jezni italijanski navijači so obkolili avtobus in jezno kričali: "Koreja, Koreja!". Spomin na sramoto iz leta 1966 je spet oživel.

Müller na odločilni tekmi izločil Poljake
Gostitelji (Zahodni) Nemci so v drugem delu prvenstva premagali vse nasprotnike in se uvrstili v finale. Po zmagah proti Jugoslaviji (2:0) in Švedski (4:2) so na odločilni tekmi premagali presenečenje turnirja Poljsko z 1:0. Za edini zadetek je poskrbel golgeter Gerd Müller.

Nizozemci predstavili "totalni nogomet"
V drugi skupini so kraljevali Nizozemci, ki so v nogometne leksikone uvedli nov pojem "totalni nogomet", ki je bil pravno nasprotje italijanskemu načinu obrambe "catenaccio". Totalni nogomet je pomenil izjemno gibljivo igro, kjer so nogometaši spreminjali svoj položaj, njegovi soigralci pa so pokrivali izpraznjeno mesto. Ta izjemno dinamični način igre je ustrezal hitrim in iznajdljivim nizozemskim igralcem tipa Johan Cruyff, Johan Neeskens in Johnny Rep, ki so se kalili pri Ajaxu. V drugem delu so tako padle Argentina (4:0), Vzhodna Nemčija (2:0) in za češnjo na torti še Brazilija (2:0), ki po eri Peleja niso bila več ista "igrajajoča se" ekipa.

Müller zadnjič udaril prav na največjem odru
Veliki finale je bil na neki način ponovitev finala svetovnega prvenstva 1954, ko so Nemci po zaostanku premagali velike favorite Madžare, ki so takrat igrali najboljši nogomet na svetu (in v svoji zgodovini). Tudi na olimpijskem stadionu v Münchnu so hitro povedli favoriti, saj je Neeskens v drugi minuti zadel z bele točke in tulipane povedel v vodstvo, ne da bi se gostitelji sploh dotaknili žoge! Nemci so izenačili še v prvem polčasu, ko je prav tako z enajstih metrov zadel Paul Breitner. Tik pred koncem prvega polčasa je Gerd Müller dosegel odločilni zadetek, kar je bil sploh njegov zadnji v dresu elfa, saj se je po prvenstvu reprezentančno upokojil.

Iskrice 10. svetovnega prvenstva:
- Nekaj dni pred začetkom prvenstva je bil Brazilec Joao Havelange izvoljen na mesto predsednika Fife. Na prestižno mesto se je povzpel kot prvi Neevropejec.
- Italija je na prvi tekmi premagala Haiti 3:1. Na samem začetku drugega polčasa je za Haiti edini zadetek dosegel Emmanuel Sanon in s tem prekinil niz 1.142 minut, v katerih italijanski vratar Dino Zoff na reprezentančnih tekmah ni prejel zadetka.
- Po tej tekmi uradne statistike beležijo tudi prvi pozitivni dopinški test. Haitijec Ernst Jean Joseph je bil zato suspendiran do konca tekmovanja.
- Čilenec Carlos Caszely je postal prvi nogometaš, ki je na svetovnem prvenstvu prejel rdeči karton. To se je zgodilo na tekmi proti gostiteljem turnirja, ki so slavili z 1:0.
- Na tekmovanju je bila le ena neporažena ekipa - Škotska, a Otočani so kljub zmagi in dveh remijih Nemčijo morali zapustiti že po prvem delu. V skupini 2 so tako kot Jugoslavija in Brazilija osvojili štiri točke, a zaradi slabše razlike v zadetkih osvojili tretje mesto.
- Eno tekmo je odigral tudi drugi Slovenec na prvenstvu Danilo Popivoda.
- Edinkrat v zgodovini je aktualni evropski prvak postal tudi svetovni. Zahodni Nemci so leta 1972 v Bruslju s 3:0 povozili Sovjete. To lahko letos ponovijo Španci. Obe lovoriki hkrati so imeli še Francozi, le da so galski petelini najprej postali svetovni (1998), nato pa še evropski prvaki (2000).