Simpatični "Gauchito" in belo-modra simfonija sta se na SP-ju 1978 bleščali navzven na turnirju v Argentini, ki je postal eden najspornejših v zgodovini.
Odločitev, da bo Argentina kot nogometna velesila končno gostila svetovno prvenstvo v nogometu, je padla že leta 1966, ko je bila že dobro prepoznavna spirala nazadovanja v tej do tedaj razviti državi. 12 let pozneje je bilo stanje v južnoameriški državi veliko slabše in predvsem hujše. Vojaška hunta ("Proceso"), ki je pod vodstvom Jorgeja Videle dve leti prej strmoglavila Isabelo Peron, je okrepila "umazano vojno" (Guerra Sucia) proti levičarskim gibanjem in je ravno do začetka nogometnega turnirja zlomila gverilska gibanja.
Levičar prečrtal "malega zelenega"
Režim je želel vojaški uspeh nadgraditi z uspešnim svetovnim prvenstvom, ki je postal podoben propagandni projekt kot olimpijske igre leta 1936 v Berlinu ali SP 1934 v Italiji. Cilj domače vrste je bil jasen - prvi naslov svetovnega prvaka. V skladu s tem so generali na čelu reprezentance pustili Luisa Menottija, ki je bil sicer opredeljen levičar in je ob udaru ponudil odstop z mesta selektorja. Tik pred začetkom turnirja je Menotti kot zadnjega iz reprezentance odslovil izjemno nadarjenega, a takrat komaj 17-letnega Diega Maradono.
Rojstni Rosario prebudi El Matadorja
Nacionalna mobilizacija v prvem delu ni najbolj pomagala gostiteljem, ki je v prvem delu doživela poraz z Italijo, zaradi česar so se "gavči" iz Buenos Airesa preselili v Rosario. Rojstno mesto je prebudilo prvega napadalca "albicelestov" Maria Kempesa, ki je do konca na 4 tekmah zabil šest golov. Velika pričakovanja pred srečanjem z Brazilijo niso obrodila sadov. V živčni in grobi tekmi sta obe moštvi pazili predvsem, da ne bi prejeli gola, ki bi jim izničil možnosti za finale.
Argentinski vratar pomagal "gavčem"?
V zadnjem krogu je "selecao" s 3:1 premagal Poljsko, zaradi česar so Argentinci potrebovali zmago š štirimi goli razlike nad Perujem. V vratih slednjih pa je branil Argentinec po rodu Ramon Quiroga, ki je nato prejel kar šest zadetkov. Brazilci niso mogli nič dokazati in v veliki finale se je uvrstila Argentina, ki ji je nasproti stala Nizozemska, poraženka finala pred štirimi leti.
Tudi brez Cruyffa do finala
"Oranje" je tako kot "gavči" pokazalo lep napadalen nogomet, ki pa se ni vedno obrestoval z zadetki. Največji primanjkljaj Nizozemcev je bila odsotnost velemojstra Johana Cruyffa, ki se je konec leta 1977 odločil za reprezentančno upokojitev. Ta poteza se je takrat in pozneje razlagala s Cruyffovim nasprotovanjem diktaturi v Argentini. Šele leta 2008 je v "posvojeni sin Katalonije" le razkril pravo ozadje umika iz reprezentance.
| V obdobju med leti 1974 in 1983 je v obojestranskem nasilju "izginilo" najmanj devet tisoč ljudi, večina novejših raziskav omenja številko 30 tisoč. Simbol groze, ki je vrhunec doživela v letih pred prvenstvom, je bila ESMA, mornariška tehnična šola, kjer so zapirali, mučili in na polete smrti nad Atlantik odvažali politične zapornike. Po pričevanju preživelih se je bučno slavje ob zmagi 25. junija s kilometer oddaljenega stadiona Monumental dobro slišalo tudi v zaporih ESME. |
Ne bojkot, temveč strah po ugrabitvi
Po uvrstitvi na mundial je bil superzvezdnik Barcelone ugrabljen na svojem domu v Kataloniji. "Puško sem imel uperjeno v glavo. Zvezana sva bila jaz in moja žena, otroci so bili zaprti v drugi sobi," je o ugrabitvi spregovoril Cruyf, najboljši nogometaš 70. let. "Za svetovno prvenstvo moraš biti 200-odstoten, včasih pa so trenutki, ko ti največ na svetu pomeni samo živeti," je še umik obrazložil eden najboljših nogometašev v zgodovini "lepe igre".
Če Rensenbrinka ne bi ustavila vratnica ...
Finale na prepolnem stadionu Monumental, kjer sicer domuje River Plate, je postregel z izjemno nogometno predstavo in zvrhano mero drame. Dolgolasi Kempes je kot prvi zvezdnik v 38. minuti popeljal Argentino v vodstvo. Nizozemska je svoj totalni nogomet kronala v 82. minuti, ko je po imenitni akciji z glavo zadel Dick Nanninga, nato pa je zadnjih sekundah rednega dela sledila najpomembnejša vratnica v zgodovini prvenstev. Razigrani Rob Rensenbrink je s strelom z razdalje stresel le vratnico!
Nogomet združil in osrečil Argentino
Ob koncu 1. podaljška je "El Matador" lahkotno preigral dva branilca, za nameček se prvi dokopal do ubranjene žoge po prvem poskusu, v drugem pa je zadel za 2:1. Premoč gostiteljev je v 2. podaljšku kronal še Daniel Bertoni in Argentina je eksplodirala. Užaloščeni Nizozemci po drugem zaporednem porazu na zadnji stopnički so zavrnili medalje iz rok hunte in niso prisostvovali slavju naroda, ki ga je le združila in osrečila največja argentinska ljubezen - nogomet.
<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->
Iskrice 11. svetovnega prvenstva:
- Argentina, Nizozemska in Brazilija oz. prva, druga in tretja reprezentanca prvenstva so v uvodnem skupinskem delu zasedle samo drugo mesto;
- Ernie Brandts je z avtogolom povedel Italijo v vodstvo, nato pa je na drugi strani zadel za zmago Nizozemske z 2:1;
- pri zaostanku z 0:1 proti Poljski je vratar Peruja Ramon Quiroga za prekršek na nasprotni polovici igrišča (!) prejel le rumeni karton;
- Maroko je v prvem delu s 3:1 ugnal Mehiko, kar je bila prva zmaga na SP-jih za Afriko;
- Archie Gemill je ob usodnem porazu Škotske z Nizozemsko (2:3), po katerem je "oranje" napredoval zaradi boljše gol razlike, dosegel enega najlepših golov na turnirjih, potem ko je s pravim slalomom osmešil tri Nizozemce;
- pri prvakih je številko ena nosil napadalni vezist Norberto Alonso, saj so si Argentinci številke razdelili po abecednem vrstnem redu, in ne po položajih.
