Tisti Rok Petrovič, ki ga je Stenmark označeval za najbolj popolnega, tisti Rok Petrovič, ki je na novo spisal slalomsko tehniko, ki je v otroški kategoriji premagoval Alberta Tombo s 17 sekundami in ki se je še kot najstnik zavihtel naravnost v vrh alpskega smučanja. Isti Rok, ki je kot otrok bral Kanta, ki je namesto kondicijskih priprav vztrajal pri jogi in plavanju, in tisti Rok, ki je bil rojen za zmagovalca, a ne za sistem. Ni lahko biti urbani intelektualec na področju, kjer se nagrajujeta moč in hitrost, še težje je biti individualist v športu, ki so mu vedno vladale uravnilovke.

Leta 1985 je Petrovič prvič zmagal na tekmi za svetovni pokal, tri leta pozneje se je po treh sezonah brez kakršnihkoli vidnejših rezultatov upokojil, leta 1993 pa je mnogo prezgodaj sklenil življenjsko pot, ko je zaspal v globinah Jadranskega morja pri Korčuli – star je bil 27 let.

Demistifikacija mita
Človeško plat Roka, serijskega zmagovalca, Roka, jugoslovanskega junaka belih strmin, pa tudi Roka, svojega idola, je začel raziskovati Boštjan Videmšek, ki je za potrebe odrske postavitve mita Roka Petroviča za nekaj časa vojna žarišča zamenjal za na trenutke nič manj mučno in boleče popotovanje po psihi do danes enega največjih posebnežev v belem cirkusu. In pri tem odkril, da so notranji boji genija lahko prav tako (samo)uničujoči kot tisti na frontah.

"Gladiatorji belih poljan, menjamo življenje za stotinke in nekateri v tem iščemo umetnost.
Požiramo kilometre ceste smrti, deset let skupaj, še vedno tujci, vsak po svoje se priklanjamo svobodi." Avtor: Rok Petrovič, poet – in upornik proti sistemu, ki ga je tako zelo dušil.

Zgodba o slovenski smučarski pravljici – in njenem koncu
Rokova modrina, zgodba o Roku Petroviču, je zgodba o slovenski smučarski pravljici in njenem propadu, o smučarski generaciji, z vsemi prezgodnjimi smrtmi prekleti, o propadu države, o sistemu, ki žre vse, ki se mu nočejo prilagoditi – in podrediti, o posamezniku, razpetem med lastnimi predstavami uspeha na progi in pričakovanji rezultatsko lačne množice. "Po mojem mnenju ni pomembno, ali tekmo končaš, meni osebno je dosti laže, če sem popolno vozil pol teka in potem odletel s proge. Popolnost ima prednost pred rezultatom," je odgovoril v intervjuju za Yugopapir leta 1987.

Petrovič je s svojim iskanjem perfekcionizma na progi, z iskanjem popolnega zavoja in popolne vožnje, pri kateri je bi ostal zvest samo samemu sebi, zvenel neverjetno podobno mantri Bodeja Millerja, le da je Rok zmagoval 15 let pred Američanom. Pri 10 letih je svoje trenerje, velika imena smučarskih trenerskih vrst, kot so Janez Šmitek, Tone Vogrinec in Filip Gartner, že učil o najbolj optimalnem zavoju, ki bi dal največ hitrosti. "Vem, da vrhunskemu športniku trener ne more veliko pomagati," je bil ob tem prepričan Petrovič. "Kadar koli sem poslušal druge in delal po njihovo, čeprav se mi je upiralo, se je zame slabo izšlo."

Intelektualni pristop k športu
Mislec ni bil samo, ko je doma prebiral literaturo, za katero je bil po vseh merilih najmanj 15 let premlad, ampak se je intelektualno loteval tudi svojega športa. Radikalno je skrajšal zavoje, po formulah preučil optimalni kot za "napad" na luknje na progi, prvi je začel uporabljati ščitnike prek kombinezona, palice je odrival v obe smeri in bil pri tem vedno korak pred drugimi. Bil je smučarski inovator, kot balerina je odplesal postavitev med količki, pionir slaloma, kot ga poznamo danes.

Dober slalom je bil zanj blizu umetniški stvaritvi. "Mogoče bi lahko rekli, da se tako po svoje borim za ohranjanje lepote v športu," je odgovarjal medijem. Ko je slalom dejansko optimiziral, ga popeljal na današnjo raven in osvojil mali kristali globus povsem po svojih principih, ni imel več kaj dosti dokazovati na tem področju. Na denar se je požvižgal, pozornost mu je bila vedno odveč, parazitsko sesanje krvi vseh, ki so se lepili na njegove uspehe, ga je izčrpavalo.

"Vem, da sem v nekakšni mašineriji, da sem hočeš noče tudi v poslu, vem, da k temu, da dobivam denar, sodijo tudi tiste vrste obveznosti, ki me motijo. Obstaja nevarnost, da se bo moja športna filozofija umazala ... Vse to me teži ... Zdi se mi, da sem za zdaj našel določeno ravnotežje ... Ne vem pa, kakšna je cena teh kompromisov. Se bova o tem pogovarjala čez nekaj let," je leta 1987 že nakazal, da smučanje zanj ne bo tek na dolge proge. Tudi v pesmi o gladiatorjih belih poljan, ki jo sklene z zloveščimi besedami: "Saj ni važno, svet brez nekaterih še vedno stoji, če tebe več ni, to teh ljudi ne skrbi, padlih gladiatorjev besed v zgodovini ni."

V globino
Prvo različico scenarija, ki jo je Videmšek napisal in je nanjo močno vplivala javna podoba Roka, je strgal, ko se mu je ob raziskovanju "pravega" Roka in njegovih "izgubljenih" let, ko se je popolnoma umaknil od oči javnosti, razkrila malce manj idealizirana podoba, z malce več ostrine, temačnosti in nemirnega notranjega sveta fanta, ki nikdar ni zares želel biti javna domena.

A Rok Petrovič, kot vsi zvezdniki, še zlasti tisti, ki jim radi dodamo predznak kultnega, je javna domena. Je pa res, da je tisto, kar javnost misli, da ve o pokojnem smučarju, le vrh ledene gore. Podobno kot morje, ki ga predstava Slovenskega mladinskega gledališča uporablja v naslovu, morje, v katerem je Rok sklenil svoje kratko življenje, se je pod površjem genialnega športnika dogajalo več, kot je razkrival njegov flegmatični nastop.
O pravem Roku, o idolih in sesuvanjih le-teh smo se pred premiero Rokove modrine pogovarjali z avtorjem besedila, Boštjanom Videmškom.

Za dokumentarec Od kamna do kristala (2012) naj bi nekateri športniki rekli, da je preveč sentimentalen. Tudi Rokova modrina, kot jo napovedujete, ne bo dejanski prikaz Rokove poti, ampak bolj "poezija", kot se je bralo v napovednikih ...
Pa, ne vem. Scenarij sem ustvarjal na trdnih dejstvih. Lotil sem se ga z vsemi žurnalističnimi orodji. Drugače ne znam. Zgodba taka, kot je, v okviru scenarija, je narejena na pripovedih njegovih najbližjih, ki so ga preživeli – od mame do prijateljev, od trenerjev do sosmučarjev in serviserjev, vrste ljudi, ki so mu bili blizu, tudi zunaj športnega sveta, iz sveta glasbe, kjer je bil Rok zelo doma. Močno dvomim, da bo to preveč poetično. So pa poetični dobesedni trenutki, ker so del navdiha, ubeseditve scenarija in glasbe, ki sta jo napisala duo Silence, Rokove pesmi. To je ta poetični del. In teh pesmi ni videlo veliko ljudi, ker niso nikoli izšle. Rokova mama jih je hranila v posebni škatli in mi jih je po nekaj obiskih zaupala v branje in potem dala dovoljenje, da jih lahko uporabim v scenariju.

Te pesmi so veliko odkritje – Rok je vedno veljal za človeka, ki je bil zelo ekspresiven, zelo intenziven, zelo prisoten. V teh pesmih pa je vse od njegovega 16. leta dalje, ko začne tekmovati v svetovnem pokalu, čutiti radikalen, skoraj agresiven eskapizem, totalno bolečino. Nekakšen skoraj neoromantični smučarski Werther. In glede na to, da sem hotel narediti to, kar mi je blizu – smučarsko-športno zgodbo, sem se potem srečal s poetičnim "reality checkom". Tam je šlo za izjemno veliko bolečine, patine, samoiskanja in jasnega govora o tem, kaj je narobe. In to je bila točka obrata pri pisanju scenarija oz. razmisleka o Roku. Treba je bilo narediti veliko bolj kompleksnega Roka, kot smo ga poznali. To je dobeseden poetični del. Sicer je pa to zelo prozna zgodba.

Kako pa pričakuješ, da bodo predstavo sprejeli športniki? Ali ti je verjetno pomembneje, kako jo bo sprejela Rokova mama Zdenka Steiner?
Veliko bolj ali pa celo najpomembneje mi je, kako jo bo sprejela njegova mama. Pa predvsem ljudje, ki so mu bili blizu. To ni igra, ki je pisana za kogar koli. Predvsem pa ni pisana za športnike. Seveda so v igri tudi upodobljeni ljudje, ki so ga obdajali, vključno z velikimi imeni slovenskega smučanja, imeni, ki so zaznamovali tisti čas in ki so tudi odločilno tako v stabilnem kot v destabilizacijskem smislu vplivala na Rokovo življenje in kariero. Ampak ključno sporočilo pa je, kako in zakaj je Rok bil, kako in zakaj je Rok odšel.

Lahko koga (morda od vključenih imen) kaj zmoti v tej predstavi?
Absolutno. Jebeš predstave, kjer so vsi pomirjeni.

Matjaž Pograjc, ki te je pritegnil k pisanju scenarija, je rekel, da je izbral prav tebe, ker te je bilo – strah, kar si priznal tudi sam; da si imel strah pred veličino, si rekel. Scenaristika je zate nekaj popolnoma novega. Kako se kot novinar, še posebej precej specializirani novinar, lotiš nečesa tako drugačnega?
Strah me je bilo Roka. Strah me je bilo (u)Roka, če greva še dalje. Z Rokom sem zrasel in mi je bil, seveda, eden izmed dveh Petrovičev, ki sta me v tistem času navdihovala. Ampak tudi oba sta odšla. In oba v zelo nenavadnih okoliščinah. V praktično istem času in praktično enake starosti. In od tod moja skoraj patološka navezanost na njiju. V tako nežnih letih sta odšla. In o njiju sem v preteklosti kar nekaj pisal, predvsem Rok mi nikakor ni bil neznanka. Poznal sem ogromno zgodb – o Roku iz moje generacije in generacije pred mano praktično vsak nekaj ve. Ogromno je pa polinformacij, skoraj mitologije, zelo veliko mitologije v resnici – konstruktov kot o nekih velikih rockzvezdnikih, ki so odšli pri 27 letih. In iz tega je bilo treba napisati zgodbo. In takrat sem se res "usral". Kaj narediti? Kako to narediti? Najmanjšo težavo v življenju imam z belim listom papirja – vedno je hitro poln, če ne drugega, z rutino. Ampak tukaj sem pa veliko časa samo strmel in se čudil. Ampak potem sem začel in zelo hitro, v dveh, treh mesecih naredil ogromno pogovorov z njemu bližnjimi ljudmi, ki so mi odprli svetove, za katere se mi sanjalo ni, da so obstajali, in potem se je zgodba napisala sama od sebe. Njegova mama ima tako rekoč dialoški spomin in vrsta zgodb, primerov je zelo neposrednih.

Ampak spomin je selektiven …
Res je. Spomin je selektiven, vodi svojo pot in ga v resnici ne moreš nadzirati, ko si čustveno ranjen, ampak tukaj pa je prišlo - kar sva oba z Matjažem sprejela -, do meje, ko nefikcija lahko vstopi v fikcijo. Ko življenje lahko postane gledališče. To mi je bilo zelo težko, ker tega nisem vajen. Sam sem zaradi novinarskega posla precejšen purist, ko pa sem si moral nekatere stvari začeti izmišljevati oz. jih prirejati, sem postal precej neroden. In upam, da ta nerodnost na odru ne bo preveč očitna. Je bilo pa to krasno potovanje, ker … to bo zdaj zvenelo strašno ošabno, ampak neverjetno sem se prepoznal v nekaterih stvareh. V poeziji, v knjigah, ki jih je bral, načinu razmišljanja o športu, svetu, politiki, ljudeh okoli sebe, načinu njegovega čustvovanja … Potem pa je prišel trenutek, ko sem dojel, da ga ves čas razumemo vsi kot odraslega človeka, kot nekoga, ki je skoraj nekakšen monolit, pri katerem si ne dovoljuješ napak in odstopanj, vsi ga pa v resnici poznamo izključno kot mulca, kot otroka, poznega najstnika. Ko je zmagoval, je bil star 19, 20 let, neverjetno mlad. Čisti otrok. Ne pričakuješ od 19-letnika, da ti tako neposredno, iskrivo in čisto reflektira svet, kot ga je Rok.

Pograjc še pravi, da Rokova modrina ni predstava, ki bi želela kogar koli križati ali reševati slovensko alpsko smučanje, ampak gre bolj za razgrnitev abstraktnih misli. Pa vseeno, težko je iti mimo obeh omenjenih stvari – pri Roku se veliko govori o tem, kako je bil nerazumljen, kako ga je sistem utesnjeval … Hkrati pa je tema krize slovenskega smučanja danes zelo pereča …
Že dolgo je ta tema zelo pereča, tukaj se z režiserjem ne ujameva in se ne strinjam z njim, da gre za abstrakcijo, to tudi približno ni bil moj namen.

Predstava se torej ne skuša ogniti tem temam?
Absolutno ne. Nasprotno – oprijema jih, se z njimi sooča in jasno izpostavlja, kaj je šlo narobe, kdo je kriv, da je šlo narobe, zakaj je šlo narobe in kam je šlo narobe. Ne bi si želel lotiti te predstave, če ne bi bila to tudi zgodba o tem. To je zgodba o vseh uravnilovkah in ena izmed njih je močno vladala tudi znotraj smučarske reprezentance ...

… in še vedno vlada …
Mislim, zdaj smo zelo duhoviti, če še sploh govorimo o smučarski reprezentanci, medtem ko dekleta iščejo denar za fizioterapevta prek spletne kampanje. Po Tini je samo še propad. Tina je vse nas vzdrževala z umetnim dihanjem. In že kar nekaj časa je tako. Večina smučarjev, ki je imela sem ter tja še kak rezultat, so bolj ali manj na starih valovih. Slovenska smučarska šola je bolj ali manj samo še rekreativna. Ne samo zato, ker ni denarja. In tukaj ima Tone Vogrinec prav – po letu 1990 smo kar naenkrat želeli biti uspešni v 20, 25, 30 športih, medtem ko je bilo prej vse skoncentrirano v enega ali dva. In talenti so se razporedili.

Vsa refleksija na to temo s predstavo verjetno ne bo spremenila ničesar, se lahko kdo še zamisli ob tem?
Ne, zamisliti se glede smučanja in smučarskega sistema v Sloveniji je že davno prepozno. S Tinino upokojitvijo se je (bo) ta zgodba končala. Ampak Tina je tudi poslednja velika osebnost slovenskega smučanja, ki je šla neposredno skozi to mašinerijo niča in uravnilovk, v kateri nihče ne sme biti preveč dober oz. ne sme biti boljši od izbrano dobrega. V slovenski smučariji je že dolga leta, tako kot v družbi, popolnost sovražnik odličnega in vedno se je odmikalo ljudi, ki so odstopali. Tina je plačala enormno ceno, rešil pa jo je Andrea (Massi) oz. je spoznala, da se lahko reši tudi sama z zunanjo pomočjo. Sicer bi šla predčasno v pokoj in bi doživela usodo Mateje Svet. Mateja Svet, ki je na neki način tudi v tej igri in je bila ves čas v mojih mislih – skoraj toliko kot Rok.

Roku in Mateji je skupno tudi to, da pri noben od njiju nismo nikdar dobili prave razlage, zakaj sta šla. Svetova vse do danes še vedno ne želi govoriti o tem, pri Roku gre uradna zgodba, da je imel težave s hrbtenico, neuradna, da mu je sprememba v trenerskih vodah prinesla može, ki niso imeli posluha za njegove alternativnejše pristope k treningu ...
No, ampak Rok je dejansko hotel nehati. Že na vrhuncu zmagovanj v sezoni 1985/86 ga je samo tekmovanje tako utrujalo in ljudje, ki so se mrhovinarsko prilepili nanj in mu kradli energijo, življenjsko slo in sok, vse to ga je tako utrujalo, da je hotel biti sam, da se je hotel smučati po celcu in ga je bolel k***. Poleg tega se je vmes tako globoko spuščal v jogo, meditiral in odkrival nove svetove. Medtem, ko so drugi trenirali s trdimi kondicijskimi vajami, je on z monoplavutko plaval v bazenu. Medtem ko so drugi "drkali" kole, je on vozil po celcu.

Rok se torej v nobenem primeru, ne glede na posluh trenerskega osebja in šume okolice, ki ga je obdajala, ne bi upokojil kot smučarski veteran pri 33 letih?
Ni šlo samo za vse tisto, kar ga je obdajalo. On je smučanje razumel kot neki eksperiment. Ko je začel študirati, ga je tisto, kar je študiral, v resnici začelo bolj zanimati od smučanja. Ampak se je tega loteval na podoben način – blazno intenzivno, totalno raziskovalno, z vso strastjo. Tako metafizično kot fizično. In smučanje v bistvu ni bilo več na prvem mestu, ampak samo še neka vrsta komunikacije. In tiste dve, tri sezone so bile praktično prazne. Razlogov, zakaj je šla kariera navzdol, je mnogo, tudi tehnični. Rok je bil prvi, ki je smučal na način, kot smučajo še danes – z boksanjem količkov in – do neke mere - s karvanjem. Na tistih starih smučeh je imel neverjeten nagib, za kar je bila potrebna tudi neverjetna fizična moč. Ko gledaš njegove posnetke, si sploh predstavljati ne moreš, da lahko na tistih dilcah tako stojiš.

Eden ključnih ljudi, ki mi je pomagal razumeti Roka kot smučarja, je bil seveda njegov dolgoletni trener Filip Gartner, ki se spominja neverjetnih podrobnosti. In tudi Filip je videl, da v Roku sle po tekmovanju ni bilo več. Sebi je dokazal, da je s svojim pristopom lahko najboljši, blizu neki popolnosti, potem pa ga je hitro zanimalo nekaj drugega. Mogoče je imel preprosto problem z ohranjanjem pozornosti.

Veliko govoriš o "zajedavcih", ki se pojavijo, ko ustvarjaš predstavo o nekom takem, kot je bil Rok. Boštjan, ti običajno pišeš zgodbe o ljudeh z obrobja, malih ljudeh, za javnost brezimnih ljudeh. Pri Roku Petroviču se z njegovim mitskim statusom stvari obrnejo za 180 stopinj ...
Problem je bil samo na začetku, ko imaš ustvarjeno neko umetno identiteto človeka. Ko imaš neki lik, s katerim nimaš neposrednega stika. Ko pa se to izbriše in začneš ustvarjati neki lik od začetka, in to temelji na popolnoma realnem uvidu, pa je zgodba popolnoma enaka – tudi ugotoviš, da je bil na neki način žrtev, da je bil tako človeški kot vsi mi, da je imel veliko osebnostnih primanjkljajev, da je imel globoke frustracije, da so ga pestile družinske težave – navsezadnje mu je zelo mlademu na skrajno nesrečen način umrla tudi sestra, starši so se ločili, bil je nenehno pod pritiskom … V bistvu nikjer ni več legende, nikjer več veličine, nikjer več strukturirane umetne identitete, samo še človek. To pa je popolnoma isti princip kot pogovarjati se s komer koli kjer koli. To pa je tudi edina tehnologija, ki jo kjer koli uporabljam – z ljudmi se preprosto pogovarjam. Res pa je, da se z Rokom nisem mogel. Žal.

Si pa se pogovarjal z veliko ljudmi, ki so ga poznali. Tudi s tistimi, ki so nekako obravnavani kot krivi za njegove manj prijetne trenutke v smučarskem svetu. Je kdo skušal vplivati na besedilo predstave?
Ne. Jih pa je bilo veliko presenečenih, da sem se jaz tega lotil. Je pa bila to primerjalna prednost, ker so me malo gledali kot novinarja, hkrati z neko skepso, malo pokroviteljsko, češ da njemu že lahko prodamo neko svojo zgodbo, meni je pa v resnici ta zgodba bližje kot vse, kar sem v življenju delal. Ker me v življenju ni nič bolj zanimalo kot ravno to. Nič nisem bolj intenzivno doživljal kot slovensko smučarsko pravljico. In še vedno znam na pamet vse rezultate iz 80. let – praktično vseh tekem. Tako kot prek cele novinarski poti – najmočnejši si in tvoje največje orožje je takrat, ko te ljudje podcenjujejo.

Rok Petrovič ni bil le ena največjih slovenskih smučarskih legend, bil je urbani intelektualec v hribovskem športu, individualist, kjer individualizem ni vedno najbolje sprejet, senzibilnež v športu, kjer je pomembnejša tekmovalnost in krvoločnost. Bi ga lahko nekako tako kategorizirali?
Pika. To je bil. (Smeh) Kaj naj dodam? Lahko zlahka copy-pastaš (smeh). Ne smemo tudi pozabiti, da je bil otrok. Eden izmed delovnih naslovov scenarija je bil (ot)Rok. Res nikoli ni bil odrasel človek. Mi Roka, njegove zgodbe na ravni nekega splošnega interesa in razgledanosti poznamo nekje do olimpijskih iger v Calgaryju leta 1988 in njegovega ponesrečenega nastopa, potem kariero počasi konča in potem je v zgodovini dolga prazna niša do odhoda leta 1993. Vmes pa nič.

Ti si zdaj spoznal ta njegova "izgubljena" leta?
Seveda. Ne upam si reči, ali je bil takrat drugačna oseba, ker bi ga moral za to spoznati v živo, ampak mislim, da je ostal zelo konsistenten tudi v svoji nekonsistentnosti. Ker je zelo nihal iz skrajnosti v skrajnost, hkrati pa je imel močan osebnostni kredo, ki pa se ga seveda ni ves čas držal. Se mu je pa poskušal približevati. Vrednote je imel jasno zapisane. In kot rečeno – bil je mlad. Ljudje začnejo zoreti pri 30. letu, on pa se mu niti približal ni. Res pa je, da se je popolnoma umaknil iz smučanja. Nekaj časa je preživel v ašramih v Indiji, ogromno se je potapljal, zelo hitro je prišel do doktorata … Živel je podobno intenzivno kot prej, samo na nekih drugih ravneh. In neskončno si je želel končati svoj doktorski študij v Ameriki, kar mu na žalost ni uspelo.

Rokova mama mi je pred časom v intervjuju rekla, da se je Rok vsega, česar se je lotil, lotil študiozno. Je bil to tudi vaš pristop do scenarija ali ste šli bolj na instinkt?
Prva faza je bila zelo študiozna, ker nisem hotel izpustiti ničesar, za kar ne bi niti vedel, da je relevantno. Hotel sem dobiti ogromno informacij in jih prereflektirati, še preden bi sploh delal selekcijo med relevantnim in irelevantnim. To je bil prvi del. Drugi, pisanje, pa je temeljilo na čistem instinktu, ker se mi je prvič v življenju odprl neki kanal. Prišlo je do zelo nežne poosebitve in v tistem trenutku je zgodba tudi zame postala zelo osebna. To ni bila več samo zgodba o Roku, ampak razširjena zgodba o generaciji, o času, približevanju razpada Jugoslavije, o lomljenju sistemov – takih ali drugačnih -, tudi zgodba o rokenrolu, zgodba o zelo intenzivnem življenju tistega časa, ki sem ga kot pozen otrok spremljal z velikim zanimanjem, vse ključne kulturne in družbene reference nam prihajajo točno iz tistega časa. Zato mi je bilo to morda še toliko bližje – od Podarim-dobim do Pankrtov.

Je torej Rokova modrina bolj enkraten podvig ali se vidiš, da bi lahko še ponovil svoj izlet v scenaristiko?
Vsekakor bi rad, da je enkratno, ampak ne edinkrat (smeh). Veliko več užitka ti daje to kot žurnalistični prispevki. Ko vidiš, da tvoje besede oživijo, to je nekaj posebnega. Zato sem se tega tudi s strahom lotil, ker se nisem upal predstavljati. In potem ko sem gledal prvo celo vajo, sem bil ganjen, kot ne vem kdaj. Tako lepo. Tako ponižna izkušnja. Običajno imam težave z gledališkimi predstavami, ker pač poznam ljudi osebno ali pa prek reklam in dobiš tak malomeščanski provincialni občutek, tu pa so se vsi ti občutki izključili in je ostala samo še zgodba, ki je oživela, in to je prelepo.

Rok je še danes ikona, legenda slovenskega smučanja, ti mu praviš edini slovenski mitološki junak …
… mitološki junak, ki je dejansko živel!

Ampak Roka so mnogi njegovi vrstniki, sotekmovalci, imeli za posebneža in čudaka, kot priznava tudi njegova mama …
… Celo za bebčka!

Ja, raje je tičal v knjigah kot na zabavah. Pri 15 letih je bral zen budizem in Kanta, zaprisežen je bil jogi. Bi bil v današnji dobi superzvezdnikov in markantnih upornikov tipa Bode Miller (čigar pristop do smučanja je sicer še najbližje Rokovemu, to je treba priznati) Rok Petrovič lahko zvezdnik v pop smislu tega pomena?
Kako lepo se sliši, ko to govoriš. Razen Bodeja v vseh teh letih ni bilo opaziti nobenega drugega smučarja, ki bi kakor koli spominjal na Roka. Razen, seveda, Rudija Nierlicha. Ki pa je tudi tragično umrl in je tudi smučarski sin Filipa Gartnerja. Rudija Nierlicha, ki mu je bil Rok vzornik in je res smučal tako kot Rok. In je imel tudi samo dve sezoni zares top. Potem so pa drugi videli, kako se smuča. Mislim, da v današnjem času ni prostora za Roka, ker je bilo takrat toliko manj izbire. Smučanje se je odpiralo kot ena od dveh, mogoče treh opcij, danes bi bil Rok soočen s 50 opcijami, z neskončnimi šumi in dvomim, da bi bilo smučanje njegova prva izbira. Njega je na smučke postavila mama, oče je bil tako ali tako "veliko lice" DIF-a in nekdanji prvak Jugoslavije v potapljanju na dah in v športnem ribolovu – ta korčulski, dalmatinski pridah je pri Rokovem značaju zelo pomemben – Rok res ni maral trenirati.

Pa če so ga tako močno motili že šumi takrat, si lahko predstavljamo, da v današnji dobi Twitterja in spletnih komentarjev verjetno nikdar ne bi preživel na smučeh niti pol sezone.
To sem hotel poudariti. In njegov razpon pozornosti res ni bil najdaljši. Metalo ga je. Ampak šele 19 let je bil star! Koga ne meče takrat? Ne vidim ga kot superheroja, športnega ali popkulturnega v današnjem smislu. Navsezadnje bi Bode zelo drugače deloval v kakšnih drugih športih, se mi zdi. On je iz vesolja padel. Iz hipijevske družine, kjer so odraščali brez elektrike in tekoče vode, je padel v svetovni vrh. In se nikdar ni prilagodil. Ljubim Bodeja Millerja. Res. Če bi bil ženska, bi ga zalezoval po vseh vukojebinah. On je zame najboljši smučar vseh časov.

Se ločijo zvezdniki/zvezdništvo 80. let in zvezdniki danes?
Zvezdnike 80. let je večinoma ugrabila politika. Ker politiki takrat niso bili zvezdniki, je politika potrebovala obraze, da prek njih s subtilnimi, podtalnimi sporočili komunicira z javnostjo. To je zgodba slovenske smučarske pravljice. Slovenska smučarska zgodba je zgodba o osamosvajanju Slovenije. Hkrati tudi zgodba prehoda iz komunizma v kapitalizem. Zelo hitro je slovensko smučanje začelo delovati kot resno podjetje.

Bi bil Rok lahko "mitološki junak", če ne bi umrl v cvetu mladosti? Prezgodnje smrti rade ustvarjajo mite.
Si že odgovorila na vprašanje. Rok je že zelo zgodaj sprejel odločitev, da bo na tak ali drugačen način odšel. Zato tudi njegov najbližji krog tega ni nujno doživel kot smrt. Kar nekaj ljudi sem spoznal, ki niso bili niti najmanj presenečeni, ko Roka ni bilo več.

Ti praviš, da si bil v mladosti obseden z Rokom, da si se identificiral z njim, da si hotel biti kot on …
S pomočjo njegove poezije in z raziskovanjem sem si lahko dovolil, da se identificiram z njim. Prej je bilo občudovanje. Gledal sem ga od spodaj navzgor, potem pa sva se lahko malo soočila. Ampak to je območje udobja. Ko sem si Roka začel krojiti po svoji podobi, nisem začel krojiti sebe po njegovi podobi, kot bi delal kot otrok. Ampak je bilo popolnoma drugače – spogledala sva se kot odrasla. Prek te zgodbe sem tudi z otrokom v samem sebi obračunal. Torej tudi Rokom.

Si si z leti našel drugačne vzornike ali Rok Petrovič ostaja pri tebi še na posebej visokem piedestalu?
Ne vem, ali lahko otroške junake kar koli zamenja. Še vedno sta Rok in Dražen tista. Kar pa ne pomeni, da nisem z vsem srcem in živalsko navijal tudi za Bojana. V Sestrieru leta 1985, ko je Rok prvič zmagal, sem gladko navijal za Bojana.

Kakšna možnost, da se iz predstave razvije še kak dokumentarni ali igrani film?
To bi bil že pleonazem. Veliko pomembnejša bi se mi zdela knjiga, v kateri se da povedati nekatere stvari, ki se jih drugje ne da.

Torej zdaj razmišljaš o knjigi?
Ja, ampak bo treba prej še dve drugi napisati. Klonirati bi se moral.
Kaja Sajovic