Ima tudi dve zlati olimpijski medalji (ena iz kombinacije, druga iz veleslaloma), 22 zmag v svetovnem pokalu, štiri male veleslalomske globuse in je v tej disciplini tako dominanten, da tekmece neredko deklasira za več kot sekundo.
A "gospodu veleslalomu", ki je prve uspehe v svetovnem pokalu dosegel s slalomom, se največja nagrada, veliki kristalni globus, še kar izmika. Svetlolasi Ligety, ki bo letos dopolnil 30 let, je nedvomno eden najmanj domišljavih in najmanj nadutih superzvezdnikov in rekorderjev v belem cirkusu.
Trdo delo se izplača
V nasprotju z nekaterimi svojimi sotekmovalci v svetovni pokal ni vstopil kot veliki up mladinskih tekmovanj, ampak kot fant, ki se je predvsem zelo trudil, da je prišel do točke, na kateri je zdaj. Pri tem pa mu vse skupaj ni bilo niti za hip odveč.
Ligetyja v teh za slovensko smučarstvo kriznih časih dajejo poznavalci radi za zgled, saj je fantu smuka v resničen užitek – celo v tako velik, da jo po koncu sezone ne mahne na kak tropski otok na oddih, ampak na prosto smuko na Grenlandijo ali pa na Aljasko.
Borec proti FIS-u
Hkrati pa ni smučarski stroj – je hiperaktiven, zanima ga cela vrsta stvari, v prostem času v sklopu svojega podjetja Shred oblikuje čelade in očala ali pa se druži s starimi prijatelji v rodnem Park Cityju.
Je uglajen in redko zavrne pogovore s sedmo silo, čeprav so mu malce odveč (zlasti, ko že šesto leto dobiva vprašanja na temo njegove ljubezenske zveze z Vitrancem), obenem pa se ne boji javno in glasno okrcati vsemogočne smučarske zveze, kadar je prepričan, da dela napako, kot je to po njegovem storila z novimi pravili v veleslalomu. Pa čeprav se je na nova pravila prav sam daleč najbolje prilagodil.
Z Ligetyjem smo se pogovarjali po njegovi zmagi na Vitrancu, teden pred finalom v Lenzerheideju, kamor odhaja Američan, ki je letos ob štirih zmagah in enem tretjem mestu zabeležil dve ničli, s 50 točkami zaostanka za Marcelom Hirscherjem. "Veleslomski globus na tej točki ni več moj veliki cilj. Da ga osvojim, bi moral zmagati, Marcel pa ga polomiti. To ni ravno najboljša strategija," zelo športno razmišlja Ligety.

Čestitke za olimpijsko zlato, ampak, čisto iskreno, ste po lanskem neverjetnem uspehu na svetovnem prvenstvu v Schladmingu pričakovali kakšno medaljo več?
Vedel sem, da je veleslalom moj veliki cilj, in nedvomno sem bil razočaran nad svojim smučanjem v kombinaciji, tako da je bilo to zelo frustrirajoče, a sem v superveleslalomu smučal odlično. Sem pa storil veliko napako, ampak to je pač del smučarskih tekem in zaradi tega se ne smeš preveč razburjati. Seveda bi raje osvojil več medalj, a sem istočasno povsem zadovoljen z zlato medaljo. To je tekmovalno smučanje, v katerem favoriti pač ne zmagajo vedno. In lahko vprašate kar nekaj fantov, ki so verjetno po Sočiju precej bolj frustrirani od mene (smeh).

Ste kje občutili kako bistveno razliko med Schladmingom in Sočijem? Vremenski pogoji, priprava terena, vaša forma …?
No, razlik je seveda veliko, kot prvo povsem drugo geografsko področje, drugačne snežne razmere, popolnoma drugačna strmina … ampak tako je pri vseh smučarskih tekmovanjih. Najboljši ne zmaga vedno, sicer bi vedno že vnaprej vedeli, kdo bo zmagal. Razmere v Sočiju so bile sicer precej dobre, ampak bolj pomladanske, moja smučarska forma pa se mi je zdela dobra.
Med olimpijskimi igrami ameriška javnost precej bolj pozorno spremlja alpsko smučanje kot sicer, ko ga praktično sploh ne. Vi ste posneli oglasno kampanjo za žitarice, bili ste gost pogovornega šova Davida Lettermana … vam take obveznosti ugajajo ali na njih gledate bolj kot na nujno zlo?
Hm … Mislim, da je smučanje najbolj zabaven del mojega posla, in moj glavni cilj je, da sem zunaj in smučam – to mi je v velik užitek. Tudi te postranske zadeve so sicer povsem "fajn" in dajo neko novo perspektivo, kul je predstaviti smučanje širši publiki, še posebej med olimpijskimi igrami, tudi s tako reklamo. Ampak raje bi smučal (smeh).
V tem času smo v ameriških medijih brali tudi veliko člankov o vaši zgodbi o uspehu, kako ste trdo delali, da ste prišli do te točke, in kako niste nikdar obupali, ampak vedno delali dvakrat več od reprezentančnih kolegov, ki so imeli sprva več uspehov od vas. Kakšen bi bil vaš nasvet mladim nadobudnim smučarjem, ki si utirajo pot v svetovni pokal?
Mislim, da je ključno, da se zabavaš. Če se zabavaš, ni težko najti motivacije za trdo delo. Da si dober v čemer koli, moraš delati trdo, ampak lažje je biti motiviran, če se pri tem zabavaš.
Naj se ob tem navežem na naslednje vprašanje. Slovenska moška reprezentanca je letos dosegla dno. Kot zunanji opazovalec, kaj bi rekli, da je njen največja težava?
Težko je reči. Edini, ki ga res poznam, je Mitja Valenčič, ostali fantje so mlajši in jih ne poznam dobro …
Vaš trener pravi, da vidi težavo v prepogostem menjavanju trenerjev …
Hja, sam nisem poučen o celotni trenerski politiki … Mislim, da, seveda, vse izhaja iz smučanja, je pa nedvomno težko, če ni neke stalnosti trenerjev. Sam bi težko podal točno analizo.
Ena od težav je prehod iz mladinskih vrst, kjer naši posamezniki neredko blestijo, a jim ne uspe predor v svetovnem pokalu. Kako ameriška smučarska zveza goji in vodi svoje mlade talente?
Mislim, da imamo dober sistem, ampak nam iz Severne Amerike je že na sploh precej težje prodreti v svetovni pokal kot nekomu iz osrednje Evrope. Že samo zato, ker je treba dolgo potovati in leteti na tekmo in te že sama pot utrudi - tako fizično kot psihično, saj smo precej dlje ločeni od svojih družin in doma kot vi - veliko ljudi že na tej točki pogori. Imamo pa vsaj velik bazen tekmovalcev, iz katerih lahko črpamo.
Imate tudi kar nekaj upokojenih smučarjev, ki zdaj delajo kot trenerji - TJ Lanning in Erik Schlopy, denimo. Imate tudi vi kake trenerske ambicije po koncu kariere?
Haha, ne, nimam nobenega namena iti v trenerske vode. Ne razumite me narobe, izjemno spoštujem, kar počnejo ti fantje, in krasno je, da so to fantje, s katerimi sem odraščal ali pa sem dober prijatelj z njimi. Dobro je imeti za trenerja nekoga, ki se res spozna na smučanje, pa tudi nekoga, s katerim si prijatelj, ker to res olajša mentalne napore potovanj.
Še zadnje vprašanje, potem pa vas res spustim na kosilo. Ko že govorite o prijateljstvu med tekmovalci. Pred časom sem govorila z ameriškim novinarjem Brianom Pinellijem, ki pokriva smučanje, in mi je rekel, da so rivalstva na ženski strani svetovnega pokala precej bolj izrazita, medtem ko je na moški strani več kolegialnosti. Bi se strinjali s to oceno?
Na ženski strani rivalstev ne poznam tako dobro, ampak na moški strani pa mislim, da smo vsi precej dobri prijatelji. Toliko časa preživimo skupaj, cel dan, pa med teki in v prostem času, tako da smo se precej spoprijateljili. Fantje so dobri v tekmovalnosti, ampak tudi v tem, da se te tekmovalnosti kasneje otresejo. Tako da sem osebno zelo dober prijatelj z nekaterimi svojimi največjimi tekmeci.