Med asociacije na besedo otrok sodijo igra, zabava, druženje in seveda tudi risanke. Želja otrok po ogledu risank je neverjetna, včasih se zazdi, da jih povsem začarajo. Na podkastu Številke

Med asociacije na besedo otrok sodijo igra, zabava, druženje in seveda tudi risanke. Želja otrok po ogledu risank je neverjetna, včasih se zazdi, da jih povsem začarajo.

Na podkastu Številke zato v prazničnem mesecu pozornost posvečamo prav najmlajšim članom naše družbe in risankam. Rdečo nit četrte sezone tketa želja in strah, zato na risanke gledamo skozi to prizmo. Omenjena pojma se pojavita v naslednjih oblikah.

Zgodbo o risankah pripovedujejo ljudje, ki se z risankami srečujejo na svojih strokovnih področjih, posebno mesto pa imajo prvošolci z osnovne šole Rakek. Vabljeni, da jim prisluhnite (kliknite na spodnjo sliko).

Še več podrobnosti pa lahko preverite v spodnjih podrobnih člankih. Vse Številke lahko berete in poslušate v prenovljeni podobi.

Vabljeni k pošiljanju svojih odzivov in predlogov za naslednje zgodbe o želji in strahu. Iskrena hvala!

Za konec zgodbe o risankah in animiranih filmih se za kratko potopimo še v svet številk.

Spodaj vam prinašamo nekaj zanimivosti o Živ žavu in najbolj dobičkonosnih animiranih filmih.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

Potovanje v čarobni svet risank začnimo pri sami predstavitvi pojma. Številni strokovnjaki opozarjajo, da izraz risanka ni več najbolj primeren.

Igor Prassel je programski direktor Animateke, izjemno uspešnega mednarodnega festivala animiranega filma, ki ravno ta teden poteka v Ljubljani. "Risanka je izraz, ki se drži animiranega filma že od nekdaj. Risanka pomeni risani animirani film, a to je le ena od zvrsti. Pravilno je treba reči animirani film, ki vsebuje tudi stop motion lutke, pikselacijo (animirani film v sličicah) in druge tehnike. Animiramo lahko z nešteto stvarmi, s peskom, kavo, rezljankami … Izraza risanka se poskušamo izogniti, ker daje prizvok, da je ustvarjena le za otroke," razloži Prassel, ki je prepričan, da sta zadnji desetletji pokazali, da lahko celovečerni animirani filmi zadovoljijo tudi okus odraslih.

Znana upodobitev koze, ki skače
Film obstaja dobrih sto let, a želja po prikazu gibajočih se slik je v človeka vtkana precej dlje. Znana je 5.200 let stara vaza, ki je bila najdena v Šahri Suhti (mestu, ki leži v današnjem Iranu). Na njej so upodobljene podobe koze v različnih fazah skoka. Če jih predvajamo drugo za druge, dobimo podobo koze v skoku.

Čakati je bilo le na pravo tehnologijo
A kot opozarja Prassel, gre ta želja še precej dlje v preteklost. "Človek se je že od vsega začetka kulture izražal z umetnostjo. Znane so poslikave v jami Lascaux v Franciji, kjer so naslikane živali v premikanju. Sosledje prizorov je uporabljala tudi Cerkev s svojimi slikami. Morali so le počakati, da se je tehnika ustrezno razvila. Charles Emilie Reynaud je imel 28. oktobra 1892 v Parizu v muzeju Grevin prvo predstavo z animiranimi sličicami. V svojem optičnem gledališču je imel posebno napravo, praksinoskop, ki jo je sam izumil. Predvajal je tri, štiri filme, vsak je trajal približno minuto in pol. To je bilo izjemno revolucionarno."

Prvi pravi animirani film narejen s kredo
Eden prvih mejnikov ima letnico 1906, ko je James Stuart Blackton posnel Humorous Phases of Funny Faces, gre za dobre tri minute dolg film, v katerem avtor s kredo riše različne (obrazne) figure. Po mnenju številnih strokovnjakov gre za sploh prvi animirani film, ki je narejen po filmskih standardih. Namesto danes uveljavljenih 24 sličic na sekundo, je teh v osnovni časovni enoti 20.

Ljudje so bili začudeni ... hoteli so vedno več
"Takrat še niso poznali kinodvoran. V tem obdobju je bil eden od pomembnih avtorjev tudi Winsor McCay, ki je bil pionir stripa in animiranega filma v Ameriki. Takrat so risarji na sejmih delali portrete ljudi, risali so s kredo oziroma na papir. Razvoj kamere je omogočal, da se je lahko animiralo sličico po sličico. To je bil preprost in hiter način, s katerim se je lahko dosegel konkreten rezultat, ki je ljudi spravljal v začudenje. Končni izdelek jim je dal vedeti, da se je zgodilo nekaj čudovitega oziroma nadnaravnega. Ljudje so bili 'naivni', takrat še ni bilo radia ali televizije. Pripovedovalci so potovali po Evropi, običajno graščinah, kjer so to prikazovali. S pojavom kinematografa se je to demokratiziralo, ljudje so trumoma hodili v kinodvorane, plačali so minorno ceno, v današnji vrednosti desetih centov. Zahteve občinstva so bila vedno večje, zato se je razvila filmska industrija," razloži filmski poznavalec.

McCay ukazoval dinozavru
Eden od podobnih primerov je film Dinozaver Gertie. Ustvaril ga je McCay, ki je med predvajanjem filma dinozavru ukazoval, kaj naj naredi in mogočna žival (to je bil sploh prvi film, v katerem se pojavi nekdanji gospodar našega planeta) je McCaya ubogala. "Film je projiciral, kot bi bil v cirkusu. Na sceno je prišel z bičem in se pogovarjal z Gertiejem. Moji kolegi v Kanadi in ZDA delajo rekonstrukcijo tega vaudevillskega akta. Z restavrirano verzijo filma se bo zgodila ponovitev tega mejnika pri razvoju svetovnega animiranega filma."

Leta 1928 prvi zvočni film
Kmalu zatem se je zgodil Walt Disney, ki še danes velja za eno ključnih oseb animiranega filma. Prassel, ki med drugim na univerzi v Novi Gorici predava zgodovino in teorijo animiranega filma, o Disneyju nima ravno najboljšega mnenja: "Dotaknemo se ga šele v drugi polovici predavanj in še to samo za eno uro. Seveda je pomemben, saj je naredil revolucijo. Njegov film Parnik Willie iz leta 1928 je bil prvi zvočni animirani film. Kasneje je ustvaril prvi celovečerec Sneguljčica in sedem palčkov, ki je temeljno vplival na zelo veliko avtorjev. Miki Muster se je po ogledu tega filma odločil, da bo postal animator."

Obstaja tudi druga stran
Po Prasslovem mnenju pa obstaja tudi druga plat Walta Disneyja: "S tem, ko je vzpostavil to industrijo, je v bistvu dal prosto pot komercialnemu vplivu na animacijo. V velikih studiih dela ogromno ljudi, vprašanje pa je, koliko so plačani, nekateri nimajo nobenega moralnega zadoščenja. Nekateri njegovi sodelavci so naredili veliko, a niso bili nikjer podpisani (Carl Barks, Tex Avery). Postavil je osnovo industriji, ki danes več služi s prodajo igrač in stranskih produktov, kot pa s samimi filmi. Gre za štancanje ene zgodbe v nedogled, to je ta princip multinacionalke, ki negativno vpliva na celo področje animiranega filma. Ko analiziramo njegove filme, opazimo seksizem in rasizem."

Dušan Vukotić leta 1961 prejel oskarja
Disney je imel ogromen vpliv po celem svetu, med drugim tudi na področju nekdanje Jugoslavije. "Vsi so imeli Disneyja za referenco, saj takrat ni bilo šol ali učbenikov. Na srečo so ugotovili, da njihova animacija ni treba biti tako polna, realistična ali barvita. Skušali so z minimalistično animacijo in so dejansko uspeli. Dokaz za to je prvi oskar, ki je bil podeljen nekomu, ki ne sliši na ime Walt Disney. To je bil Dušan Vukotić, ki je leta 1961 posnel film Surogat. Po tej strani je Disneyjeva vloga pozitivna."

Danes animirani filmi kujejo milijone
Disney in kasneje Pixar sta serijsko začela ustvarjati filme, ki pritegnejo milijone otrok. Zaslužek resnično raste v višave, saj so za ustvarjalce danes idealni filmi, v katerih lahko uživajo tako otroci kot njihovi odrasli spremljevalci. Pogled na lestvico najbolj dobičkonosnih filmov iz lanskega leta pokaže, da so med prvimi šestimi filmi kar štirje animirani filmi. "Te tržne logike me niti ne zanimajo. Vsake toliko časa si ogledam komercialne animacije, a potem vidim, da nisem ničesar zamudil. Vse je isto, gre za iste vzorce in iste načine. 3D-animacija postaja vedno bolj zanimiva, a to že tako ali tako vidim v avtorski animaciji, ker se tam vse najprej zgodi. Trži se film, ki je namenjen družini. To pomeni najmanj dva človeka, običajno pa štiri ali več, da se lahko proda čim več kokic, napitkov in igrač. Kar zamerim, je to, da veliki distributerji v svoje filme vložijo v samo promocijo še enkrat toliko, kot jo v samo produkcijo. S tem je nemogoče, da bi se neki kakovostni avtorski izdelek prebil v redni spored," pravi Prassel, ki take filme ponuja ravno na Animateki.

Avtorski filmi stavijo na vsebino
Prassel je prepričan, da so avtorski animirani filmi v primerjavi z "blockbusterji" boljši predvsem v zgodbah, ki niso tako predvidljive: "V hollywoodskih filmih dejansko vemo, kaj se bo zgodilo. Tam je ogromno neke akcije samo zato, da je. Točno določeni vzorci se morajo ponoviti, da bo zadeva všečna, gledljiva in zanimiva. Avtorski naslovi pa prinašajo različne žanre, od hororja do avantur, ljubezenskih zgodb, zgodb o staranju in življenju samem. Letos na Animateki prikazujemo kitajski film Lep dan še naprej, ki je tudi odkupljen za distribucijo v Sloveniji. Prikazuje sodobno kitajsko družbo in pokaže, da tudi tam obstaja mafija, da je življenje zelo podobno kot na zahodu. To zelo težko vidimo v igranih kitajskih filmih, ker je večina podvržena veliki cenzuri. Temu filmu pa je uspelo, ker je animirani, ker so cenzorji nekako mislili, da je za otroke in se niso posvečali skritim pomenom."

Animateka našla uspešno formulo
Igor Prassel je letos pripravil že 14. Animateko. Idejo za festival je dobil v Švici, kjer je ob koncu prejšnjega stoletja predstavljal prvi slovenski animirani film Socializacija bika. Festival je v desetletju in pol lepo napredoval: "Našli smo uspešno formulo s filmi in programi. Imamo srečo, ker so Kinoteka, Kinodvor in zavod Bunker koproducenti, na razpolago nam dajo svoje prostore. Tuji festivali običajno plačujejo za najem kinodvoran, kar predstavlja ogromne stroške. Veliko svoje energije vlagam v tretjo dejavnost - animateka pro, ki je namenjena profesionalnemu občinstvu. S profesionalnim programom spajamo naši akademiji, študenti tako dobijo možnost dodatnega izobraževanja, ko lahko sodelujejo na festivalu. Tekmovalni program se od preostalih festivalov razlikuje, da v prvi plan postavlja vzhodno in srednjeevropsko produkcijo, to sem se odločil že prvo leto, ker se mi je zdelo, da filmi s tega področja ne dobijo dovolj promocije. Na prvem mestu so gosti, brez avtorjev ne bi imeli festivala. Ko pridejo sem, jih ne izkoriščamo, ampak so naši gosti, ponudimo jih vse, kar jim lahko."

Najmlajši imajo dovolj ponudbe
Eden od pomembnih elementov je želja po vzgoji otrok oziroma izboru kakovostnih animiranih filmov za najmlajše. Prassel je prepričan, da imajo najmlajši dovolj kakovostne ponudbe: "Poleg Animateke, društva Slon in ZVIKS-a, kjer se ukvarjamo z delavnicami animiranega filma, je treba omeniti še Kino Balon, to je program Kinodvora za najmanjše občinstvo, ki ga vodi Petra Slatinšek. Ona je leta 2004 začela festival Animateka in leto kasneje vzpostavila še otroški program. Ljubljana postaja neka referenca v evropskem merilu filmske vzgoje za najmlajše. Animirani film igra pomembno vlogo. Moje društvo 2 koluta je občasni distributer. Pred časom smo ponudili program kratkih filmov Lisička in ostale zgodbe za dveletne otroke. Filmi so se izkazali kot popolni hit. Delo, ki ga 15 let vlagamo, da ponujamo kakovostne vsebine, je obrodilo sadove."

Otroci imajo v kinodvoranah dovolj ponudbe, še precej več pa jo prinaša televizija. Če je bila pred desetletji večina risank zbrana v Živ žavu, imajo otroci danes na voljo številne specializirane programe, ki risanke vrtijo tako rekoč 24 ur na dan.

To je poglavitni vzrok, da se z risankami ukvarjajo tudi druge stroke, ena od teh je psihologija. Ljubica Marjanovič Umek s katedre za razvojno psihologijo na Univerzi v Ljubljani razloži: "S tem se ukvarjamo, odkar spremljamo njihov učinek oziroma vpliv na učenje otrok in njihov razvoj." Poseben premik na tem področju se je zgodil, ko so televizorji postali spremljevalec skorajda vsake družine, s tem so otroci dobili neposreden dostop do risank. "Preučevanje ima stalnico, predvsem se kaže z vidika ugotavljanja pozitivnih in morebitnih negativnih učinkov. V novih medijih vedno skušamo najti pozitivne stvari, šele ko jih ne najdemo in jih ne potrdimo, poskusimo opozoriti na možne negativne učinke."

Motivacija vpliva na razvoj otrok
Nekateri so prepričani, da gledanje risank ne prinaša nikakršnih koristi, s čimer pa se sogovornica ne strinja. Ena od ključnih prvin je namreč otrokova motivacija. Psihologinja je potegnila vzporednico z igro: "Dejavnost, v kateri ima otrok visoko motivacijo, ima zanesljivo drugačen učinek na razvoj otroka kot neka dejavnost, ki je zgolj posredovana, saj nima enakega učinka kot ta, kjer je otrok motiviran. Risanka na neki način otroka 'začara'. Otroci neverjetno radi gledajo risanke, ker sta v njih vgrajeni tako vizualizacija kot dinamika. Dogodki se nizajo drug za drugim, otrok s tem prepozna pripovedovalni lok. Razume, da se mora najprej nekaj zgoditi, da se kaj lahko zgodi po tem. Tega vsaj malček zgolj v opazovanju ilustracije ne more dobiti. Pripovedni lok je zelo pomemben element otrokovega govornega razvoja. Risanke na neki način vežejo otroka, da se tega uči, da to spremlja, zato se nam zdi učinek risanke izredno pozitiven. Seveda ob vseh ostalih čejih."

Malčke pritegnejo preproste vsebine
Eden od pomembnih mejnikov je otrokova starost. Otroci pri štirih letih začnejo dobro ločevati domišljijo od resničnosti. "Otroke do 3. leta starosti risanke potegnejo zaradi dinamike in dogajanja na ekranu, ki vzbudi njihovo pozornost zaznavanja. Pritegnejo jih zelo preproste zadeve, oni še ne razumejo vsebine. Razumejo, da je bila žoga najprej na vrhu hriba, potem pa se je prikotalila do dna hriba in njim je to zanimivo in smešno. Čeprav vsebine ne razumejo, jih sili, da lahko spremljajo dogajanje, ki ga pri drugih dejavnostih ne morejo, ker niso postavljene v časovno dimenzijo. Take risanke imajo vgrajene veliko specifičnosti, ki so pomembne za razvoj: veliko je ponavljanja, dogajanje je počasno, vzorci so ponavljajoči se in rutinski, hkrati pa like začnejo prepoznavati in jih med seboj razlikovati. Gledajo, kaj se z likom dogaja, določene stvari se začnejo ponavljati, kar jim je v veliko zadovoljstvo," pravi Marjanovič Umekova.

Meja za šolske otroke? Ura na dan.
Seveda se pojavi vprašanje, koliko časa je smiselno gledanje televizije. Psihologinja pravi, da je malček sicer sposoben dolgo sedeti pred zaslonom, a čas za zbrano in pozorno gledanje je precej kratek: "Pri otrocih do tretjega leta starosti je deset minut na dan več kot dovolj. Seveda lahko sedijo mnogo dlje, a ne bodo več tako sledili dogajanju. Pri otrocih med 3. in 6. letom je pol ure strnjenega gledanja dovolj, ker bo tudi pri njih potem pozornost padla in bodo samo pasivno gledali v slike, v ozadju se ne bodo več dogajali kognitivni in čustveni procesi. Pri šolskih otrocih pa mislim, da je zgornja meja ena ura na dan."

Tudi v šoli so pri pri miru, a hkrati aktivni
Bistven poudarek Marjanovičeva vidi v tem, da je otrok lahko aktiven, četudi je fizično popolnoma negiben, saj v njegovi glavi vseeno potekajo aktivni procesi: "Besedno zvezo aktivno učenje verjetno razumem drugače kot večina ljudi. To ni vezano na le gledanje risank, ampak širše. Otrok je v šoli aktiven tudi, kadar posluša. To je pomemben spoznavni proces, od katerega se otrok lahko ogromno nauči, če seveda posluša in je aktiven. Nekaj podobnega velja za gledanje televizije. Mi moramo po drugih znakih ugotoviti, kdaj je šla zadeva časovno preko in je pozornost začela padati, otrok pa samo še sedi in signali samo na pol vstopajo v njegovo glavo. Najbolj ključen je njegov kognitivni proces, ki poteka v ozadju. Tudi vse čustveno doživljanje poteka v ozadju."

Estetika, oblikovanje, zvok, spolni stereotipi
Sogovornica je v Številkah že razmišljala o dobrih in slabih igračah, ista pridevnika je uporabila tudi za oceno risank: "Igrače in risanke imajo posredni vpliv na razvoj in učenje otrok. Ključna je seveda otrokova starost, saj nimamo nekega univerzalnega opisa risank, ki bi bile primerne za malčka, starega dve leti, in hkrati za onega, starega šest let. Najprej mora biti primerna vsebina. Podobno kot igrače morajo biti estetske in lepo oblikovane. Pomemben je tudi zvočni okvir oziroma glasba. To je pri malčkih neverjetno pomembno, ker se naučijo razlikovati, kdaj se pripravljajo na neki prizor, ki ne bo prijeten in je morda nevaren, kdaj bo prizor umirjen ... Velja pa še eno načelo - ponujanje enakih risank deklicam in dečkom. To pomeni, da ne ponujamo vzorcev določenega vedenja, ki je značilno posebej za deklice in posebej za dečke. Iz teh risank bodo namreč začeli hitro posnemati vedenje. Risanke lahko naredijo veliko škode na tej ravni, saj povečujejo spolnostereotipno razmišljanje."

Princese, samorogi ...
Precej risank, ki jih spremljajo šolski otroci, pa je narejenih prav tako. Svet animiranih nizank za deklice soustvarjajo različne princese in samorogi, fantovske pa so običajno polne takšnih in drugačnih bojevanj. "To je posledica tega, kar se nam dogaja v družbenem okolju. Mediji so zelo pomembni soustvarjalci tega, kakšne vrednostne sisteme si bodo otroci oblikovali. Prepogosto se nam zdi, da je do vstopa v šolo nepomembno, kakšne igrače, slikanice ali risanke jim ponujamo, a so v resnici spolno značilne in na njih vplivajo zelo močno, ravno zaradi tega hkratnega vplivanja na spoznavni ravni, torej na mišljenje in čustva, zato je ta vpliv toliko večji."

Prisotnost staršev več kot priporočena
Psihologi priporočajo, da otroci risanke gledajo v družbi staršev ali odraslih spremljevalcev, a resničnost je pogosto drugačna. Ljubica Marjanavič Umek skupni ogled risank primerja s skupnim branjem: "Kjer že beseda pove, da je branje skupno, saj mlajši otroci ne znajo brati. Če hočemo priti skozi vsebino knjige, jo moramo otroku prebrati. Če beremo kakovostno, vidimo, koliko vprašanj imajo otroci, ko jim kdo bere. V Sloveniji smo naredili kar nekaj raziskav, ki so pokazale, da je kakovostno skupno branje najbolj ključnega pomena za pismenost in kasnejšo opismenjenost mladih ljudi. Tako kot ni dovolj, da slikanico samo kupimo, ni dovolj, da mi risanko izberemo, prižgemo televizor in otroka pustimo samega. Namerno vlečem vzporednice, ker je veliko enakih vsebin prikazanih v knjigah in risankah. Pri risanki je še toliko bolj pomembna prisotnost staršev. Pri knjigi so starši implicitno vključeni, ker bodo otroci hodili za staršem, jih prosili za branje in pogovor o vsebini. Pri risankah pa neposredna potrebe po njihovi prisotnosti ni."

Lahko je odlična vsebina, a ne bo imela vpliva
Starši čas, ki ga njihovi otroci namenijo ogledu risank, sami pogosto izrabijo za lastne opravke. "Zato se jim zdi idealna rešitev, da jih njihov otrok ne sprašuje in ne želi njihove vključitve. A v risankah se stvari dogajajo hitreje, tam ni ponovitev, v knjigi gremo lahko nazaj, lahko prosimo, da nam odrasli še enkrat preberejo. Pri branju se lahko ustavimo, ker je bralec pred nami, na televiziji tega ne moremo storiti, tam stvari tečejo. Če jim otrok ne sledi, potem še tako kakovostna risanka ne bo imela nobenega učinka na otroka. To je raven, kjer preprosto miselno ne morejo velikokrat sami iti z enakim tempom skozi vsebine, kot so šli avtorji risanke."

Odrasli prinaša občutek varnosti
Ena od perečih tem o risankah je vprašanje nasilja. Psihologinja sicer misli, da otrók ni treba skrivati v nekem varnem mehurčku: "Nikakor ne mislim, da bi moralo biti v risankah za otroke vse lepo, idealno, s samo pozitivnimi čustvi. So stvari, ki so neprijetne, kjer se doživlja strah in je identifikacija z osebo čustveno močno nabita. Ravno to, da se neprijetne stvari dogajajo junakom v risanki, prinaša možnost, da otrok predela določena negativna čustva in svoje travme, ki jih ima. A predelal jih bo samo, če bomo mi opazili, da ga je strah in mu bomo skušali določene zadeve razložiti, ali če bo med drugim lahko prijel odraslo osebo za roko, ko je najbolj napeto - in bo zadeva že rešena. Včasih gledam v Lutkovnem gledališču, ko se otroci (brez prisotnosti staršev) pri vsebinah z močnimi čustvenimi naboji primejo za rob stola. Eni to zmorejo, drugi pa potrebujejo odrasle osebe."

Otrok ve, ali smo bili prisotni
Ista risanka ima na otroke različen vpliv: "Morda na drugega otroka ne bo imela negativnega čustvenega vpliva, morda mu bo celo ponudila možnost, da bo predelal negativna čustva. Vsi jih imamo in moramo iskati ventile, kako jih razrešiti. Zato je prisotnost odrasle osebe tako pomembna. Odrasli opazuje in daje otroku možnost, da ima občutek varnosti in s tem možnost, da vmes zadevo predela ali pa po zaključku risanke pove, gre kaj odigrat, narisat, je jezen na tistega, ki je z drugim tako ravnal. Če nas ni zraven, otrok ve, da mi nismo gledali risanke in nima nobene možnosti, da bi tudi po zaključnem gledanju predelal svoja čustva in z njimi naredil kaj bolj smiselnega."

Deček: Sanjam o robotu, ki me hoče ubiti
Ob našem obisku prvošolcev je večina povedala, da v risankah ne marajo streljanja, vseeno pa ga večina gleda. Neki deček je tako priznal: "Med gledanjem risanke me je strah, če je v njej kakšen zloben robot. Ko grem spat, sanjam o tem zlobnem robotu, da je v moji sobi in me hoče ubiti."

Psihologinja: Posredovanje teh vsebin je nesmiselno
Raziskovalka je zato odločna, da nasilje v risanke ne sodi: "Če se otroci še tako trudijo, ne morejo najti razloga, zakaj nekdo želi neposredno škodovati drugi osebi. Jaz bi take risanke izločila. Risanke, ki so primarno napolnjene z neposrednim nasiljem, pri otrocih sprožajo bojazen, kaže se neposredno nasilno vedenje, ki ga oni kot vzorec prevzamejo in ga potem prakticirajo v svojem realnem življenju, da nekoga udarijo, pa sploh ne vedo, zakaj. Posredovanje takih vsebin je nesmiselno, ker je konfliktnih situacij, ko se je treba odzvati, da zaščitiš sebe, v naravnem življenju popolnoma dovolj. Ne potrebujemo jih posredovati še skozi medije, ker so otroci popolnoma nemočni, kako to rešiti. Sploh se ne čudim, če otroci tega niso mogli predelati. Odrasle osebe niso imeli zraven, če ta zadeva ostane v glavi, se jo začenjajo bati. Zakaj otroci to spet gledajo, če se tega bojijo? Zato, ker tega konflikta ne znajo rešiti. V teh nasilnih vsebinah se to dogaja prehitro, premočno, preintenzivno in za otroško glavo je vse skupaj preveč. Večina otrok od tega dobi samo to, da so nemočni in jih je strah. V takem primeru je treba televizor izklopiti."

Pravila upošteva tudi kot babica
Ljubica Marjanovič Umek je babica dvema predšolskima otrokoma. Ob koncih tedna z njima gleda risanke: "Poznam vse risanke v Živ žavu. Vidim, kako otrok ob gledanju iste vsebine razume vse več. Vidim razliko, če kaj vpraša, če kaj komentira zraven, kako ti liki ostajajo v njej, kako zna sama izbrati risanko, ki ji je všeč. To so risanke brez nasilja. Osebno verjamem, ne le skozi svojo stroko, ker sem to prakticirala pri svoji hčeri in zdaj pri vnukinji, da se skozi ta medijski svet dá pripeljati otroka, s tem da ima koristi od stvari, ki jih gleda, in ne škode. Samo treba si je vzeti malo časa in kaj prebrati ali pogledati."

Martina Peštaj je tista oseba na RTV Slovenija, ki si vzame veliko časa za branje, gledanje in izbiranje ustreznih risank.

Skoraj 20 let deluje v uredništvu otroškega in mladinskega programa. Ustvarila je precej oddaj, njena zadnja je bila Firbcologi. Po upokojitvi dolgoletne urednice risank Andreje Hafner je od nje prevzela skrb za risanke.

Humor je izjemno pomemben
Velika večina otrok v anketi je povedala, da jih pri ogledu risank privlačijo tiste, ki so smešne. Pomena humorja se Peštajeva dobro zaveda: "Ko razmišljamo o ustvarjanju za otroke, moramo zelo previdno delati s humorjem. To je nekaj, kar otroke najbolj pritegne. Vedno želimo ustvarjati oddaje, ki naj bi otroke pritegnile. Treba je poskrbeti, da je humor kakovosten in primeren njihovi starosti. Humor v otroštvu se namreč spreminja skoraj vsako leto. Vici, ki jih pripoveduje moj osemletnik, so smešni osemletnikom, desetletnikom pa ne več. Naše urednice imajo največji izziv v tem, da ujamejo humor, ki ga razumejo otroci ciljne publike, ki jih oddaja nagovarja."

Z otroki se je treba družiti
A kako ugotoviti, kaj je smešno določeni starostni skupini. Martina Peštaj ponuja preprost odgovor: "Tako, da se z njimi veliko družiš in ne sodiš po lastni pameti. Treba je izhajati iz njih, se z njimi družiti, spraševati, pogovarjati in hoditi po terenu. To so naše prednosti, saj zadnjih sedem let v vseh lastnih oddajah nastopajo otroci. Z njimi se nenehno družimo in od njih dobivamo ideje. Sem absolutni zagovornik teze Če delaš za otroke, moraš delati resnično za njih, od njih in moraš upoštevati njihove ideje."

Večina risank primerna za predšolske otroke
Tega pravila ne upošteva zgolj pri ustvarjanju oddaj, ampak tudi pri izbiranju risank: "Razlika je v tem, da je pri risankah še malo teže, ker je humor predšolskih otrok še toliko bolj specifičen. Naše risanke so večinoma namenjene mlajšim otrokom. Trenutno imamo dve izjemi - Mulčki je klasični Snoopy, ki je narejen na novo. Gre za odlično serijo, ki absolutno ni primerna za predšolske otroke, ampak za šolarje, saj vsebuje ogromno cinizma in sarkazma. Šestletniki tega ne razumejo in jim je risanka čisto brezzvezna, je pa zabavna za osem- in devetletnike. Enako velja za Govorečega Toma, ki ga mlajši sicer gledajo, ampak določenih štosov ne razumejo, jih pa razumejo starejši otroci in se jim res smejijo. Na srečo imam doma dva poskusna zajčka različnih starosti in vidim, kaj pri njiju deluje in kaj ne."

Osnovno merilo je kakovost
Pri izbiranju risank upošteva več meril, najpomembnejša je kakovost risanke in prilagojenost ciljnemu občinstvu: "Namenjena mora biti predšolskim otrokom, narejena premišljeno, imeti mora vsebino in vrednote, ki so ustrezne za našo družbo. Vedno gledam estetski vidik, kakšna je animacija. Pri tem predvsem pazim, da skušam dobiti čim več raznolikih serij. Če otroci gledajo v Živ žavu 20 risank, točno vedo, kaj jim je všeč in kaj ne. Pomembno je, da niso vse videti enake, da ne ponujamo le 3D, ker je to popularno, ampak imamo tudi klasično 2D, stop animacijo."

Pogleda najmanj tri epizode
Risanke je 30 let izbirala Andreja Hafner, zdaj je to nalogo prevzela Peštajeva: "V veliko čast mi je bilo, da sem bila vsa leta njena učenka. Ko je odšla, sem prevzela njeno nalogo in nadaljujem v njenem slogu. Ker sem po izobrazbi psihologinja, si lahko pomagam tudi s stroko, razvojno psihologijo." Eden večjih dogodkov je sejem v Cannesu: "Pogledam ogromno risank. V svojem boksu sedim od devetih zjutraj pa do sedmih zvečer. Gledam risanko za risanko, lahko se ji popolnoma posvetim." Od vsake serije, ki jo dobi, pogleda najmanj en del, da vidi, ali jo sploh zanima. Če jo, nato "pogledam še tri ali štiri epizode, da si oblikujem sliko o tem, ali gre serija v pravo smer. Ko se odločam za nakup, nikoli ne kupim serije, ki še ni dokončana. Zgodilo se nam je že, da serija v končni obliki ni bila takšna, kot so jo obljubili na začetku. Rekli so, da ne bo besed, potem pa kar naenkrat dobi govor, ki morda ni ustrezen za ciljno občinstvo. Zato si vzamem to možnost, da počakam, da je serija končana."

Odločni ne nasilju
Eno njenih pomembnih vodil je odločni ne nasilju: "To je nekaj, kar absolutno ne sodi v naš kontekst. Zavračamo vsakršno nasilje, ne samo fizično, ampak vsako, tudi bolj subtilne oblike. Že način govora ali interpretacija je lahko zelo nasilna, agresiven je v smislu komunikacije ali pa reševanja nekih odnosov. Temu se zelo izogibamo. Čeprav v naših risankah ni eksplicitnega nasilja, te še vedno ponujajo veliko konfliktnih situacij, o katerih se starši lahko pogovarjajo z otroki in s tem jim ni treba gledati nasilja. Moj starejši otrok želi gledati tudi drugačne vsebine in pride do takih bolj agresivnih risank, z njim se veliko pogovarjava, zakaj mislim, da niso ustrezne. Njemu so privlačne, ker so polne akcije in se ves čas kaj dogaja. Ampak to je taka instantna hrana, ki ti v trenutku da 'šus', da poletiš do neba. Ko pa ga kasneje vprašam, kaj mu je ostalo, je odgovor bore malo."

Dovolj je drugačnih konfliktov
Sogovornica nasprotuje tezi, da je to ustvarjanje varnega mehurčka: "Vsaka risanka ima neko zgodbo in vsebuje zaplet. Konflikti so zelo različni in izhajajo iz različnih vsakodnevnih situacij. Mislim, da je to za otroke v danem obdobju popolnoma dovolj in ne potrebujejo soočanja z eksplicitnim nasiljem. Otroci v predšolskem obdobju ne ločijo zelo jasno fikcije od realnosti in videno vzamejo preveč zares."

Na koncu šteje zgodba
Njen šolski otrok nekaj risank izbira tudi sam, a Martina Peštaj dodaja: "Trdo se pogajamo, ko gleda risanke, ki jih ne poznam. Z njim pogledam vsaj nekaj epizod, o katerih se potem pogovarjamo. Včasih se pritoži, da ne bi gledal Živ žava, ker se mu zdi, da so risanke primerne za mlajše otroke, kot je on. Počuti se velikega in zrelega, ampak imamo tudi mlajšega otroka, ki je predšolski, za katerega so te risanke idealne, zato imamo pravilo, da se ob nedeljah gleda le Živ žav. Na koncu se zgodi, da gledata oba. Tudi veliki, ki misli, da je to že prerastel, a vseeno z odprtimi usti gleda zgodbe in se na ves glas smeji, kasneje pa mi o njih še razlaga. Na koncu vidiš, da pri otroku na koncu še vedno največ šteje zgodba."

Starši dobijo novo okno v otrokov svet
Danes imajo otroci na voljo številne naprave, po katerih lahko gledajo animirane vsebine. "Digitalne naprave so le ena od možnosti, ki so trenutno za otroke privlačne. Medijski svet vidim kot sodobni otroški svet domišljije, v katerem živijo svoje sanje, domišljijo, hrepenenje, v katerih lahko preigravajo svoje želje, potrebe, znanje, neznanje, se urijo in razmišljajo. Hkrati pa je zelo pomembno, da imajo otroci priložnost, da risanke gledajo s starši. Otroci imajo s televizijo novo okno v svet, starši pa imajo okno v otrokov svet," je trdno prepričana sogovornica.

Pomen tudi sinhronizaciji
Martina Peštaj pa pri risankah poudarja tudi kakovostno sinhronizacijo: "Otroci v predšolskem obdobju so v burnem jezikovnem razvoju, televizija zelo izrazito vpliva nanje. Kar jim ponujamo, oni zajemajo z veliko žlico. Zato dajemo veliko poudarka na lepo slovenščino, pozorni smo, da pri interpretaciji ni vpitja in zmerjanja. Za otroke je pomembno, da jim damo tudi to sporočilo."

Televizija Slovenija je pri sinhronizaciji risank izjemno natančna, zato pri snemanju nista prisotna zgolj igralec in snemalec zvoka, ampak tudi režiser.

Obiskali smo studio za sinhronizacijo, kjer se je k delu ravno odpravljala igralka Tjaša Železnik. Igralka je vsega nekaj minut prej dobila kup papirjev, na katerih jo je čakalo besedilo. Naslovnica je razkrila animirano serijo. "Gre za slovaško risanko Mimi in Liza, pravkar sem izvedela nekaj podrobnosti, igrala bom mamo," je med listanjem na glas razmišljala.

Odločila se je za svoj naravni glas
Pri izbiri ustreznega glasu običajno nima nobenih težav: "Nisem se še odločila, a mislim, da bom uporabila kar svoj naravni glas. Najprej malo pogledam risanko, da vsaj vidim vsebino, potem pa bomo šli od dela do dela, kjer govori moj lik, se ustavili in posneli moj tekst." Mimi in Liza je slovaška animirana serija, v ospredju je slepa deklica Mimi. Serija bo na spored RTV Slovenija prišla v začetku naslednjega leta.

V slušalkah ima izvirni zvok
Sinhronizacija je specifična, saj s snemalcem običajno dela en sam igralec. Pri gledališki ali filmski igri je položaj drugačen, saj gre v resnici tudi za interakcijo več ljudi, tu pa je igralec prisiljen, da besedilo interpretira nekomu drugemu, čeprav je v resnici sam "To me sploh ne moti, pri sinhronizaciji se zberem na svoj lik. V slušalkah slišim zvok iz originalne risanke, zato odgovarjam kar njim, kar mi pomaga," je razložila Tjaša Železnik. Eno od načel sinhronizacije pravi, da se govor in odpiranje ust junaka na zaslonu čim bolj ujemata. "Včasih moramo dodajati besede, želja je, da lik govori, ko odpira usta."

Uživala, ko je sinhronizirala Čarlija
Pravi, da ima v sebi ogromno različnih glasov, najbolj pa uživa: "Ko sem fant. V risanki Čarli in Lola sem Čarli, še moji kolegi ne morejo razumeti, da je to res moj glas." Proces iskanja ustreznega glasu ji ne predstavlja zadrege, več težav ima pri ohranjanju glasu: "Pravi glas hitro najdem, a potem ga moraš ves čas loviti, sploh če je veliko delov. Spomnim se, da me je režiserka opominjala, da sem šla preveč visoko, da sem preveč punčka in sem morala glas znižati."

Učna ura: branje pravljic
Tjaša je mama triletne deklice. "Na neki način vadim, ko ji prebiram ogromno pravljic. Tam igram vse like in vsi imajo svoje glasove. Res z velikim užitkom berem pravljice svoji hčerki. Tam imam cele male nastope, ona pa tudi uživa." S hčerko pogosto skupaj gleda risanke. "Redko me prepozna, ko me spozna, se zasmeji in zakriči od veselja."

Navdušil jo je lik Pike Nogavičke
V svojem otroštvu je izjemno rada spremljala sinhronizacije, v katerih je svoj glas posojal Jurij Souček. "Bil je res mojster," pravi Tjaša Železnik, ki je v otroštvu precej časa namenila tudi knjigam: "Hotela sem biti Pika Nogavička, ki me je čisto prevzela. Ko jo berem svoji hčerki, vidim, da tudi tudi njo čisto prevzame. Pika je tak svoboden lik, čisto poseben."