Starši slepih in slabovidnih otrok so upravičeni do dveh dodatkov: za pomoč in postrežbo, ki ga ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, in za nego otroka, ki je opredeljen v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Do junija 2015 so se morali starši slepih in slabovidnih otrok po navodilu Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) odpovedati enemu od dodatkov, češ da se dodatka med sabo izključujeta. Večina je izbrala dodatek za pomoč in postrežbo, saj ta znaša 292 evrov, medtem ko je dodatek za nego otroka za skoraj 100 evrov nižji. A sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani iz leta 2012 kaže na to, da je ministrstvo zakonodajo nepravilno tolmačilo in starše očitno opeharilo za več deset tisoč evrov.

Začetek zgodbe sega v leto 2003
Od 1. januarja 2003 zakon ZPIZ1 dodatek za pomoč in postrežbo omogoča tudi staršem slepih in slabovidnih otrok, ki so dotlej prejemali zgolj dodatek za nego otroka. Po poizvedovanju Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, ali ne gre po vsebini vendarle za enaka dodatka in se torej medsebojno izključujeta, sta jim pritrdila tako Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot MDDSZ. In čeprav je ministrstvo že januarja 2003 centrom za socialno delo izdalo navodilo o izključevanju teh dveh dodatkov, so si zakonodajo vseeno razlagali vsak po svoje. Nekateri so staršem pravico do obeh dodatkov priznali, drugi ne.

Ministrstvo v pol leta trikrat spremenilo tolmačenje
Čeprav je sodišče zahtevam staršev, ki so izpodbijali odločbe centrov za socialno delo, ugodilo, se stvari do lanskega poletja niso spremenile. MDDSZ je sicer v začetku leta 2015 dvema centroma izdal navodilo, da se dodatka ne izključujeta, a je že junija vsem centrom za socialno delo razposlalo okrožnico, v kateri so jih obvestili, da je v januarskem obvestilu prišlo do napake in da starši niso upravičeni do obeh dodatkov. Čez osem dni so odločitev znova spremenili, tokrat v korist staršev. Da je mogoče uporabiti obe razlagi, nam je potrdil tudi dr. Grega Strban s Pravne Fakultete v Ljubljani, ki je napisal komentar k Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. A Strban meni, da centri niso krivi za različne odločitve v teh primerih, saj bi moralo ministrstvo poenotiti prakso med vsemi 62 centri za socialno delo. Obenem dodaja, da je »v dvomu treba uporabiti razlago v prid upravičencem in zagotavljati oba dodatka, vsaj dokler se ne uredi celoten sistem.«

Varuh človekovih pravic: krivice so nedvomne
Starši so se v iskanju pravice obrnili tudi na Urad varuha človekovih pravic, kjer menijo, da bi moralo ministrstvo z njimi skleniti poravnavo in vrniti neizplačane dodatke za nazaj ter na ta način odpraviti krivice. »Te krivice so nedvomne in nedvomno so storjene na strani ministrstva, zato menim, da tu ne bi smelo biti ovir za takšno rešitev,« nam je povedal namestnik varuhinje Tone Dolčič. Ob tem pa izpostavlja problem tistih staršev, ki so jih centri za socialno delo že po telefonu odslovili in jim sporočili, da niso upravičeni do obeh dodatkov. Ti starši posledično nikoli niso vložili formalnega zahtevka za pridobitev dodatka, zato bodo verjetno težko uveljavljali pravice za nazaj. Da do takšnih anomalij prihaja predvsem zato, ker številne vsebinsko podobne socialne dodatke ureja preveč različnih zakonov, meni dr. Strban. »V mešanem sistemu lahko prihaja do nejasnosti, zato bi bilo nujno potrebno čim prej oblikovati posebno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in te zadeve razčistit,« meni Strban. Čeprav so sistem zavarovanja za dolgotrajno oskrbo napovedali že leta 2006, ga v Sloveniji danes še vedno nimamo.

Pred naše kamere so stopili starši, ki tožijo državo.

Pristojni za zaplet pri izplačilu dodatkov krivijo ministrstvo za delo.