Foto:
Foto:

Najnižji delež imajo v Franciji

Delež okoljskih davkov med vsemi davki in socialnimi prispevki je po državah EU precej različen. Leta 2013 je bil najvišji v Sloveniji (10,5 odstotka) in Bolgariji (10,1 odstotka), sledile so Hrvaška (9,6 odstotka), Nizozemska (devet odstotkov) in Danska (8,9 odstotka). Najnižji delež sta imeli Belgija in Francija (po 4,5 odstotka). Med letoma 2003 in 2013 se je obseg pobranih okoljskih davkov povečal v vseh članicah, za katere so na voljo podatki, razen na Portugalskem, kjer so se znižali za 14 odstotkov, in v Nemčiji, kjer se niso spremenili. V Sloveniji je bilo leta 2003 pobranih za 850 milijonov evrov, leta 2013 pa 1,4 milijarde evrov okoljskih davkov. Delež teh davkov med vsemi davki in socialnimi prispevki se je povečal z 8,7 odstotka leta 2003 na 10,5 odstotka leta 2013.

Največji delež so predstavljali davki na energijo

Delež se je v desetletju sicer znižal v večini članic, najbolj na Cipru (-3,8 odstotne točke), Portugalskem (-3 odstotne točke) in Malti (-2,5 odstotne točke). Poleg Slovenije se je zvišal še v Estoniji (+1,9 odstotne točke) ter v Bolgariji in na Irskem (po +0,6 odstotne točke), v Italiji (+0,4 odstotne točke) in Latviji (+0,3 odstotne točke). Največji delež med okoljskimi davki so predstavljali davki na energijo (77 odstotkov), sledili so davki na transport (20 odstotkov) ter davki na onesnaževanje in rabo virov (tri odstotke).
Davki na energijo še posebej visoki v Litvi, na Češkem in v Luksemburgu
Davki na energijo so v vseh članicah EU predstavljali daleč največji delež, še posebej izrazit pomen pa so imeli v Litvi (94 odstotkov) ter na Češkem in v Luksemburgu (po 93 odstotkov). Davki na transport so bili v vseh članicah razen Estonije na drugem mestu; vsaj tretjinski delež so predstavljali na Malti (43 odstotkov), Irskem (37 odstotkov), v Belgiji in na Danskem (po 35 odstotkov) ter v Avstriji (33 odstotkov). Davki na onesnaženje in rabo virov so predstavljali manjše deleže; prek desetine je bil delež na Hrvaškem (18 odstotkov), Nizozemskem (13 odstotkov) ter v Estoniji in Sloveniji (po 11 odstotkov).

Davek na dodano vrednost izključen iz nabora okoljskih davkov

Okoljski davek je opredeljen kot davek, katerega davčna osnova je fizična enota (ali njen ekvivalent) nečesa, kar ima dokazan, specifičen negativen učinek na okolje, navaja Eurostat in poudarja, da je davek na dodano vrednost izključen iz nabora okoljskih davkov. Za analitične namene so okoljski davki razdeljeni v štiri kategorije: davki na energijo (vključno s taksami za CO2), davki na transport, davki na onesnaženje in davki na rabo virov. Zadnji dve kategoriji sta zaradi majhnega obsega upoštevani kot ena kategorija.