Ali je varno piti vodo, ki teče po azbestcementnih vodovodnih ceveh?

Zagotovo ni dobro, da je tako, kot je. Praktično povsod po Sloveniji, ker je voda trda, so cevi obdane s kalcijevo oblogo in s tem preprečujejo sproščanje azbestnih vlaken v vodo. V azbestcementnih ceveh niso samo t. i. bela azbestna vlakna, ampak tudi modra, ki so veliko škodljivejša od belih. Zato so za večjo odpornost cevi, posebej v njihove vijuge, vgrajevali krizotilna vlakna. Če so torej cevi znotraj obdane z oblogo, ta preprečuje sproščanje vlaken v vodo. Kadar pa pride do razpoke, do poškodbe, da obloga poči, pa vlakna seveda prehajajo v vodo. Količina vlaken v vodi je zelo različna. V Sloveniji imamo le nekaj meritev koncentracije azbestnih vlaken v vodi, in sicer so jih na liter vode namerili od 7000 pa do 14 tisoč in več, odvisno od območja. Normativov glede koncentracije dovoljenega števila vlaken v vodi pri nas nimamo. Nemški normativ je do 10 tisoč vlaken na liter vode, medtem ko je v ZDA dovoljenih kar sedem milijonov vlaken na liter. To nam torej pove, da neposredne povezave med koncentracijo vlaken v vodi in zbolevanjem za boleznimi, ki jih azbest v vodi povzroča, nimamo. Vemo pa, da azbest lahko povzroča tudi raka prebavne cevi. Strah pred pitjem vode, ki priteče po azbestcementnih ceveh, ni upravičen, saj ne moremo reči, da obstaja velika verjetnost, da bi azbestna vlakna iz vode povzročala raka, ni pa izključeno, to se lahko zgodi. Zato praktično povsod po svetu azbestcementne cevi zamenjujejo s cevmi iz nestrupenih materialov.

Kako nevarno je za delavce rezanje azbestcementnih cevi oziroma popravljanje poškodb na njih?

Ljudje, ki delajo s takimi cevmi, ki morajo obdelati razpoke in postaviti pnevmatsko mufo, da cevi ne puščajo, so najbolj izpostavljeni nevarnosti. Zakaj? Najprej zato, ker pri tem uporabljajo stroje, ki proizvajajo prah in spuščajo azbestna vlakna v ozračje. Azbestcement je vezan, in ko delavci s strojem režejo ali brusijo cev, se ta vlakna sproščajo v velikih količinah. Delci so majhni, azbest neviden in prehaja v pljuča. Koncentracije azbestnih vlaken v takem prahu so zagotovo nad 30, 40 ali pa celo 1000 vlaken na kubični centimeter. Ti ljudje morajo biti opremljeni tako, da prah ne pride na njihova oblačila. Zavedati se morajo tudi, da je voda, ki je tekla skozi razpoko, kontaminirana, saj je izpirala vlakna. Ko se voda posuši, ta vlakna ostanejo na cementu in na zemlji. Če jih pometemo, se dvignejo v zrak, če jih ne, jih razpiha veter. Zato morajo biti to t. i. mokro delana dela, ljudje pa morajo biti popolnoma zaščiteni.

Azbestne cevi bi torej morale ostati zakopane?

Tako je. Dolgo že poskušamo doseči, da bi zamenjali azbestcementne cevi, ki smo jih še leta 2000 merili v stotinah kilometrov. To se ne bi smelo zgoditi tako, da bi jih odkopali, ker bi bilo s tem nevarnosti izpostavljenih ogromno ljudi. Pri odkopavanju namreč pride do poškodb cevi. Poleg tega je treba cevi prekladati in nalagati, pri tem pa lahko pride do vnovične kontaminacije ne le ljudi, ki tam delajo, ampak tudi okolja. Azbestcementne cevi je treba pustiti v zemlji in natančno označiti, kje so zakopane, da zanamci ne bodo kopali v okolici, nenevarne nove cevi pa speljati poleg njih.

Kako pomembno je, da občine, ki imajo v svojih vodovodnih sistemih še vedno določen delež azbestcementnih cevi, te čim prej zamenjajo?

Azbest ne odpušča. Kaj to pomeni? To pomeni, da za tistega, ki mu je bil izpostavljen, obstaja verjetnost, da bo zbolel za eno izmed bolezni, ki jih povzroča azbest. Ne takoj, lahko čez 20, 30, 40 ali celo več let. Do kdaj se bodo azbestne bolezni, predvsem ena najhujših oblik raka na pljučih, mezoteliom, pojavljale, je odvisno od tega, koliko bomo državo očistili azbestcementnih odpadkov. Imamo natančne številke, koliko in kje so tovrstne izdelke izdelovali, in predvidevanja, koliko teh snovi je še ostalo v Sloveniji. Truditi bi se morali za zmanjšanje bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu. Parlamentarna odbora za okolje in za zdravstvo smo prosili, da nam po 20 letih omogočita opraviti vnovični pregled stanja na tem področju, s čimer bi lahko začeli usmerjeno ukrepati. Čas se namreč izteka, saj je rok uporabe za azbestcementno kritino največ 35, za azbestcementne cevi pa največ 75 let. Poleg tega imamo kisli dež, ki na strehah odpira varovalno plast, zaradi česar se azbestna vlakna sprostijo v okolje. Ljudje bi morali dobiti subvencije, da zamenjajo strehe. Azbestcementno kritino bi morali odstranjevati brezplačno, ne pa da mora posameznik poleg zamenjave plačati še odlaganje svoje nevarne strehe. Ljudje še vedno prevečkrat poiščejo divja odlagališča, ker ne zmorejo plačila ali pa zato, da bi privarčevali. To pa pomeni, da se vsa vlakna sprostijo, ker so neuničljiva. Ko smo vse te težave opisali poslancem in jih pozvali, naj glede tega vendarle kaj ukrenejo, so se strinjali, nihče ni bil proti, a do danes se ni zgodilo nič.