Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nezdrav način življenja in zavedanje o tem, da moramo sami poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje del ljudi pripeljeta v zdravniške ordinacije in lekarne, drugi pa skušajo pomoč za svoje težave poiskati v naravi. Ljudje so od nekdaj nabirali rastline, ki so jim po izkušnjah pripisovali zdravilne lastnosti. Tisti, ki so se temu bolj posvetili, so postali zeliščarji. Ena izmed tistih, ki ima v naši deželi veliko sledilcev, je Mirjam Grilc. Na svoji domačiji pod Krvavcem goji številna zdravilna zelišča, nekatera pa nabira v naravi. Pripravlja čajne mešanice, olja in mazila. Z leti si je nabrala dovolj izkušenj, ki jih je zbrala v več knjigah. Med njenimi najbolj pomembnimi spoznanji pa je tisto, da posamična zdravilna zelišča na različne ljudi ne učinkujejo enako. Zeliščarko Mirjam Grilc bomo spoznali v oddaji, katere scenarist in urednik je Stane Sušnik, režiserka Petra Hauc, snemalec pa Andrej Hefferle.
Pojem premakultura se v zadnjem času pojavlja vse pogosteje, čeprav marsikdo ne ve, kaj naj si pod tem izrazom predstavljal. Gre za celostni pristop do življenja, pri katerem skušamo naravne vire izkoriščati trajnostno. Največkrat se srečamo s permakulturo pri vrtnarjenju. Da bi spoznali enega od možnih pristopov k takemu načinu pridelave hrane zase, smo lani obiskovali arhitektko TANJO BOROVŠAK, ki živi v vasici blizu Moravcev v Pomurju. Njene delovne izkušnje so ji pomagale pri razporejanju vrta na ne najbolj primernem prostoru ob domači hiši. Permakulturni način vzgoje rastlin jo je povsem prevzel; vidi se, da ima »zelene prste«, kot radi rečemo. Kako vrtnari ob pomoči svojih otrok in kako čuti svojo okolico, bomo razkrili v polurnem dokumentarnem portretu Tanje in njenega vrta.
V Pomurju deluje Društvo za biološko-dinamično gospodarjenje Pomurje, ki združuje tiste, ki želijo zelenjavo pridelovati na kar se da sonaraven način, ob upoštevanju načel biodinamike. Pred leti so uredili tri vrtove. Lani smo z ekipo TVS obiskovali dva izmed teh vrtov, spremljali njun razvoj in vsebino ter skušali s prisotnostjo na nekaterih delovnih srečanjih ugotoviti, kaj žene člane tega društva k delu. Glavno vodilo je bila misel Od semena do krožnika, ki navdihuje pobudo, da bi si ljudje prizadevali za ohranitev lokalnih, avtohtonih sort semen tako užitnih kot okrasnih rastlin. Oba vrtova sta ne samo zelo pestra, temveč tudi lepa na pogled.
Nekaterih vrtov Tullna ni bilo mogoče uvrstiti niti med okrasne niti med uporabne vrtove. Zato smo jih prikazali v tretji oddaji, v kateri smo skušali vsaj malce predstaviti glavnega vrtnarja Maria Jaglarza, ki je tudi avtor mnogih ureditvenih načrtov za vrtove, ki sestavljajo Vrtove Tullna. Tako smo v oddajo vključili kmečki vrt, šolski vrt, skalnjak in vrt čutil. Ob tem bomo izvedeli več o tem, koliko in kakšni obiskovalci si ogledujejo te vrtove vsako leto od aprila do oktobra. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
Druga izmed treh oddaj o Vrtovih Tullna prikazuje nekaj t. i. uporabnih vrtov – pri teh vrtovih je olepševalna vloga na drugem mestu. To so strešni vrt, ozelenjena stena, vodni vrt, zelenjavni vrt, reciklažni vrt in še kaj. Domiselnost vrtnarjev in načrtovalcev vrtov v avstrijskem Tullnu ne pozna meja, zato smo v kategorijo uporabnih vrtov uvrstili tudi različne druge posebnosti. Pri vseh predstavljenih vrtovih lahko občudujemo, kako znajo tamkajšnji vrtnarji negovati zasaditve in hkrati skrbeti, da vrt ostaja naravi prijazen. O vrtovih nam bo pripovedoval glavni vrtnar Mario Jaglarz. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
Mestece Tulln leži blizu Dunaja in v njem že desetletja prirejajo velike vrtnarske razstave. Pred nekaj leti so se odločili, da bodo ob razstavnem prostoru uredili okoli 50 vzorčnih vrtov. Tako so želeli ljubiteljskim vrtnarjem prikazati, kako je mogoče oblikovati najrazličnejše okrasne, uporabne ali drugačne vrtove. Ti vrtovi so na ogled vsako leto med aprilom in oktobrom. Obiskovalci lahko o vsem, kar želijo vedeti, vprašajo katerega od vrtnarjev, ki tam delajo. Tak način svetovanja in ponujanja zamisli za ureditev vrtov je največ, kar lahko ljubiteljem vrtnarjenja ponudimo. Zato smo lani obiskali Die Garten Tulln ali Vrtove Tullna kar trikrat, v različnih obdobjih, in posneli okoli 20 različnih vrtov.Predstavil nam jih je vodja tamkajšnjih vrtnarjev Mario Jaglarz, ki je ne samo strokovnjak na področju hortikulture, temveč tudi avtor številnih načrtov za vzorčne vrtove v Tullnu. V prvi izmed treh oddaj smo združili nekaj izstopajočih primerov okrasnih vrtov, kot so zlato-srebrni vrt, rožni vrt, vrt meglic, portugalski vrt, vrt metuljev in morje trav. Urednik in scenarist oddaj Stane Sušnik, režiserka Petra Hauc.
Gal je pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače. »S prijatelji smo na pikniku igrali nogomet ... prišel sem domov in utrujen zaspal... naslednje jutro sem se zbudil od pasu navzdol hrom. Vendar ni izgubil volje do življenja – dokončal je osnovno šolo, gimnazijo in kot prvi invalid na vozičku postal redni študent na fakulteti za šport. Šport pa ni njegova edina strast, ukvarja se tudi s fotografijo, ki je njegova velika ljubezen. Kot edini predstavnik Slovenije »nas« je v letu 2014 zastopal v slalomu in veleslalomu na paraolimpijskih igrah v Sočiju – Rusija. Gal vsak dan dokazuje, da se da življenje, ne le živeti, ampak Živeti.
Brez velike svetovne pozornosti se v Vzhodnem Kongu dogaja ena najhujših humanitarnih katastrof moderne dobe. Pozornost svetovnih medijev je za nekaj časa pritegnil izbruh vulkana Nyiragongo januarja 2002, ko je lava prodrla v gosto naseljeno mesto Goma. Po sledi katastrofe se v te kraje odpravita novinar in snemalec. Ob soočenju s silnim razdejanjem, ki ga je povzročila lava, ko je na desettisoče ljudi ostalo brez vsega, tudi brez pomoči države, gledalec spoznava, da je poglavitni vzrok za nesrečo in brezizhodnost tamkajšnjih prebivalcev vojna, ki že leta izčrpava deželo. Gre za donosno nasilje: vojna je le krinka za brezglavo ropanje ogromnih naravnih bogastev, po katerih slovi Kongo.
Integracija beguncev je ena najbolj aktualnih tem v današnji Evropi. Vojne in konflikti pišejo neverjetne zgodbe ljudi, ki v EU prihajajo iz drugih svetov. Evropske države imajo različne pristope pri vključevanju beguncev v družbo. V dokumentarnem filmu sledimo zgodbam integracije od Kalabrije do Skandinavije, kjer se zavedajo, da integracija prinaša tudi veliko prednosti; na Švedskem so na primer ugotovili, da vključevanje beguncev v družbo med drugim vpliva na rast družbenega proizvoda. Tudi zgodbe iz Kalabrije so dobri primeri integracije v majhnih zapuščenih mestih. V mestecih, iz katerih so ljudje odšli »s trebuhom za kruhom«, so z odprtimi rokami sprejeli manjše skupine beguncev, ki sodelujejo pri najrazličnejših projektih razvoja tega območja. Svetovi se danes srečujejo in mešajo med seboj, kako bomo to znali razumeti in sprejeti, pa bo pokazala prihodnost.
Gašerbrum je skupina osmih vrhov, ki skupaj tvorijo nekakšen gorski amfiteater. Najvišji med njimi, očem vse do zadnjega skrit, je 8068 metrov visok Gašerbrum 1 oziroma Skriti vrh (Hidden Peak). Prvi so Skriti vrh osvojili Američani leta 1958, na vrh pa sta po jugovzhodni strani stopila Pete Schoening in Andy Kauffman. Slovenija je po vrhu Gašerbruma 1 posegla trikrat. Prvič se je spopadla s to goro leta 1977, ko sta njen vrh osvojila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Skoraj dve desetletji pozneje, leta 1995, sta vrh osvojila in se z njega spustila na smučeh oziroma smučarski deski Marko Čar ter Iztok Tomazin. Zadnja odprava na Gašerbrum 1 je bila avgusta lani, a ji je žal narava preprečila vzpon na vrh. Gašerbrum je neke vrste mejnik slovenskega alpinizma ... Scenaristka: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj
Vsak osemtisočak Himalaje je samosvoj – in tudi vsak vzpon nanj je, kot pravijo alpinisti, zgodba zase. 8035 m visoki Gašerbrum II neupravičeno sodi med lažje osvojljive vrhove tega sveta, saj lahko postreže s prav takšnimi pastmi kot katerikoli izmed velikanov Himalaje. To so spoznali tudi slovenski alpinisti. V filmu se prepletata zgodbi dveh odprav: prva je bila leta 1986, ko je bil ta vrh osvojen kot drugi osemtisočak v okviru odprave, in osemnajst let kasneje še druga – to je bila univerzitetna odprava, ki si je za cilj postavila smučanje s tega vrha. V filmu pa se kot tretja zgodba vplete tudi vzpon na nekoliko nižji himalajski vrh, ki je po zahtevnosti primerljiv s slovitim K2 – Gašerbrum IV. Ta je leta 1995 terjal svoj davek – izvrstnega slovenskega alpinista Slavka Svetičiča. Režiser Božo Grlj, scenaristka Nuša Ekar, urednik serije Velikani Himalaje Viki Grošelj.
Lotse, četrta najvišja gora na svetu, je bila prvič osvojena leta 1957. Med svetovno alpinistično javnostjo pa je poznana predvsem po izjemno zahtevni južni steni. V njej so se odvijale najbolj dramatične, epske zgodbe svetovnega himalaizma. In pri tem so imeli zelo pomemben delež tudi slovenski alpinisti. Tehnično skrajno zahtevna in predvsem izjemno nevarna stena je zasipavala plezalce s plazovi, vedno znova, brez konca. Kljub izjemnim naporom in skrajni nevarnosti pa so se vztrajno pomikali navzgor. Vsak meter je bil prigaran in nič ni bilo podarjenega. Steni ni bilo videti konca. Kot bi se tri severne stene Triglava postavile druga vrh druge. Za vztrajanje v tej smrtno nevarni igri sta bili potrebni izjemna motivacija in popolna predanost cilju.
Neveljaven email naslov
