Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
Film je posnet po knjižni predlogi znanstvene monografije z istim naslovom in ima format antropološkega dokumentarnega filma. Material za dokumentarni film Bomži, cestni otroci v Makejevki, je bil zbran med antropološkim terenskim delom Andreja Natererja med leti 2000 in 2012. Film ima štiri poglavja, od katerih se vsako ukvarja s posebnim aspektom življenja otrok na cesti. Prvo poglavje s podnaslovom Bivši so-igelniki, predstavi individualne zgodbe otrok, ki že vrsto let živijo na cesti v ukrajinskem mestu Makejevka. Skupaj s tem so v podpoglavju predstavljeni tudi nekateri pomembni makro- in mikro- socialni faktorji, ki so privedli do pojava brezdomnosti v regiji, s posebnim poudarkom na družinski situaciji otrok. Drugo poglavje, s podnaslovom Življenje na cesti, predstavlja ključne točke življenja otrok na cesti, kot sta na primer življenje v podzemnih rovih (tipluhah) in cestna ekonomija. V tem poglavju je predstavljeno tudi zgodovinsko in socialno ozadje problema cestnih otrok v regiji. Tretje poglavje predstavlja intravenozno uživanje Baltuške, narkotika, ki ga otroci na cesti sami pripravljajo in ima izjemno močan vpliv tako na življenje na cesti, kot tudi iztek njihovih cestnih karier. Predstavljeni so postopki priprave narkotika, pridobivanje vseh komponent, konzumiranje in nekatere posledice uporabe. Četrto poglavje se ukvarja z vprašanjem kako naprej, opiše zaključke v filmu predstavljenih življenjskih poti in predstavi samorefkelsije otrok, ki so večino svojega življenja preživeli na cesti in za razliko od svojih vrstnikov ostali živi.
Kras, ta majhna pokrajina pred morjem, je dobesedno prepreden z zidovi. Kot nekakšen srebrn pajčolan so stkani okrog vasi, okrog pašnikov in travnikov in se kot nadzemeljske korenine zgodovine vzpenjajo v hribovje, med grmovje, skale in drevesa. Na tisoče kilometrov zazidanega kamenja, oblikovanega v zid, je Kraševec izkopal ali razbil in zložil v zid, ki je postal mejnik in branik njegove zemlje. Danes je to naša dediščina kulturne krajine, ki jo varujeta in obnavljata Boris Čok iz Lokve in Vojko Ražem iz Bazovice. Scenarij in režija Jadran Sterle, snemalca Stojan Femec in Aleš Živec, montažer Aleš Dolinar.
Trditev, da so bili na kamnitem Krasu nekoč številni premogovniki, je za mnoge presenetljiva. Očitno: neposreden zgodovinski spomin je prekratek in geografsko omejen, raziskav in pisnih virov je malo in še ti so omejeni na stroko (geologi, občinski kataster). A na Krasu so bili številni premogovniki, ki so generacijam kopačev – rudarjev – prinesli lepe zaslužke. Scenarij in režija Jadran Sterle, snemalca Stojan Femec in Boris Poropat, montažer Matjaž Jankovič.
Štiri leta. Tri inštitucije. Več kot 200 znanstvenikov, biologov in prostovoljcev. En namen: slediti volčjim družinam v Sloveniji. Rezultati: presenetljivi. Tokrat prvič na televiziji posnetki biologov, ki nameščajo ovratnico za telemetrično spremljanje volka. Volku Slavcu je uspelo prečkati Alpe, prehoditi več kot 1000 kilometrov in ustvariti družino v Italiji. Če bi biologi vedeli, da bo pri Veroni srečal Julijo, bi ga poimenovali Romeo. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač Kamera: Bernard Perme
V Gančanih blizu Beltincev že 90 let postavljajo visok mlaj, okrašen s pisanimi rožami in trakovi iz krep papirja. Običaja so si domislili štirje fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vojne, in na predvečer prvega maja naskrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo. Odtlej je priprava in postavljanje mlaja naloga rekrutov, tistih, ki so v določenem letu polnoletni. Več mesecev se ob petkovih večerih dobivajo in pripravljajo papirne okraske. Zadnji dan aprila okrašeno smreko nosijo po vasi in jo ob pomoči vseh vaščanov postavijo. Sodelovanje pri majošu pomeni prehod v odraslost. Mladi Gančanci so ponosni na svoj mlaj in pravijo, da je najlepši v Evropi. Včasih je veljalo, da je kraja smrekove krošnje znamenje poguma in moškosti, v vasi so nekaj veljali samo tisti, ki so šli v vojsko. Že vrsto let v Sloveniji služenje domovini ni več obvezno, mladi iz okolice Beltincev pa še vedno okrasijo vozove in se odpeljejo na „nabor“. Leta 2009 so bili polnoletni tisti, ki so se rodili v letu osamosvojitve Slovenije. Lejtniki, kot v Gančanih pravijo generaciji, ki je v določenem letu zadolžena za pripravo majoša, se začnejo dobivati že kmalu po novem letu. Ob večerih se družijo in izdelujejo pantljike iz krep papirja. Zadnja leta jim pomagajo tudi starši, ki prenašajo svoje znanje oblikovanja rož, pa tudi zgodbe iz časov, ko so sami pripravljali majoš. V Gančanih se čas meri z lejtniki. Tako je nepisano pravilo, da je vrij še vedno treba ponoči ukrasti v gozdu, jamo za majoš izkopljejo ročno, po postavljanju je veselica, na kateri lejtnikom pripada prvi ples ... V preteklih letih se je že zgodilo, da so fantje iz sosednjih vasi poskušali poškodovati deblo, zato noč pred postavljanjem stražijo. Najbolj slikovit je zadnji dan, ko na dvorišču pri deklini, ki je lejtnica, smrekov vrh okrasijo in nato težak vrij nosijo skozi vas, ter se ustavljajo pri hišah lejtnikov. Pri dvigovanju sodeluje skoraj cela vas. Zgodbe očetov, mam, dedkov in babic, pa tudi starejših bratov in bratrancev niso le zgodovina gančkega majoša, pripovedujejo nam o različnih dobah, načinih odraščanja, o tem, kaj je vojaška obveznost pomenila nekoč in kaj pomeni danes. Prvi majoš je bil postavljen z rojstvom Kraljevine SHS, postavljali so ga med madžarsko okupacijo, v novi Jugoslaviji in zdaj v Sloveniji.
Svizec je simbol visokogorja. Njegovi klici so znanilci poletja v hribih. Igra mladičev na pobočju je lahko vrhunec izleta v gore. Je pa tudi velika talna veverica. Je glodavec, ki lahko 8 mesecev na leto prespi. Je ena od redkih vrst, ki lahko preživi, če ji telesna temperatura pade pod 10 stopinj. Je žival, ki se lahko prehranjuje celo s strupenimi rastlinami. Režija: Aleksandra Vokač, scenarij: Ana Dular Radovan, kamera: Bernard Perme
Na naših vrtovih ne rastejo samo kulturne rastline, ampak živijo v njih tudi najrazličnejše živali. V oddaji smo eno leto spremljali tiste, za katere ljudje mislimo, da so koristne, in tudi tiste, o katerih smo prepričani, da so škodljive. Po vrtu nas bo vodil Ivan Esenko in pokazal, kako lahko sami na vrtove povabimo živalske obiskovalce. Scenarij: Ana Dular Radovan, režija: Aleksandra Vokač, kamera: Bernard Perme.
Če si edini sesalec na Zemlji, ki je sposoben pravega leta, če si, nasprotno od večine živih bitij, dejaven ponoči, če se v prostoru orientiraš samo po sluhu, če lahko s pomočjo ultrazvoka zaznaš nit, tanko kot človeški las, če tvoja telesna temperatura pozimi pade tudi za 20 stopinj in to preživiš, nisi superjunak iz risanke, ampak navaden netopir. Scenaristka Ana Dular Radovan, režiserka Aleksandra Vokač, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
Peščica lovskih kolegov je leta 1972 družno ugotovila, da slovenskemu gozdu nekaj manjka. Sledil je edinstven splet okoliščin, ki se je leta 1973 uspešno zaključil z dejanskim izpustom šestih risov z območja slovaških Karpatov v kočevske gozdove. Zgodba o uspehu je plod sodelovanja peščice odločnih ljudi, ki so že v tistem času vedeli, kaj prisotnost risa v gozdu pomeni za naravo. Naselitev se je kasneje izkazala za najuspešnejšo v Evropi, kot posebnost pa velja izpostaviti, da so risa takrat naselili lovci oziroma lovske organizacije. V tem pogledu je zgodba še kako edinstvena. Film govori o pomemebnem mejniku v zgodovini Slovencev: o odločitvi takratnih pionirjev naravovarstva, lovcih (risovih legendah), ki so naravi želeli vrniti nekaj, kar je iz le-te nekoč izginilo. Lovci še danes dosledno spremljajo in beležijo stanje risov v Sloveniji. In ravno to njihovo početje je izhodišče za nastanek zgodbe o Risovih legendah. Pisanje pisem, dnevnikov in poročil nas simbolično spremlja skozi celotno filmsko pripoved, saj je vestno beleženje podatkov značilna lastnost naravovarstvenika in gledalcu želimo prikazati, da je tovrstno delo posameznikov še kako pomebno za ohranitev ogroženih živalskih vrst v slovenskih gozdovih.
Dokumentarni film Zavržene tačke z različnih zornih kotov osvetli reševanje problematike zavrženih živali. Nazorno prikaže in razloži delovanje zavetišč, postopek posvojitve, sterilizacijo ter pomen ozaveščanja o primerni skrbi za čuteče živo bitje. Za dejstvom, da potepuških živali v Sloveniji praktično ni, se skriva veriga delovnih ljudi, ki vsakodnevno skrbijo, da živimo v človeku in živali prijazni deželi.
Slovenci so se v Bosno in Hercegovino začeli doseljevati že v času Avstro-Ogrske monarhije, ko so se tod zaposlovali kot javni uslužbenci, učitelji, umetniki in strokovnjaki v gospodarstvu. Po prvi svetovni vojni, v času Kraljevine SHS, so deli slovenskega ozemlja po Rapalski pogodbi pripadli Italiji in prihajajoči fašizem je pognal veliko Slovencev z domače zemlje. Naseljevali so se tudi v bližini Banjaluke. Slovenci so zelo kmalu začutili potrebo po povezovanju in druženju. Že leta 1923, kakor govorijo listine, je bilo ustanovljeno prvo slovensko izseljensko kulturno društvo Triglav. Kmalu je bila osnovana Slovenska kmečka zadruga, priljubljeno zbirališče je postala Slovenska kuhinja. Izjemno aktivni pa so bili Slovenci tudi v Slatini. Leta po drugi svetovni vojni so organizirane dejavnosti Slovencev zastale, bile so celo nezaželene. A zadnja vojna vihra na tleh Bosne in Hercegovine je naše rojake znova združila. Društvo Triglav je od začetne potrebe po povezovanju in iskanju pomoči za v vojni prizadete kmalu razširilo področje delovanja. Široka pahljača dejavnosti se je razvila v zadnjih dvajsetih letih. Avtor oddaje je Dušan Tomažič. Vabljeni k ogledu!
Neveljaven email naslov
