Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Makalu, 1975 – osvojen je bil prvi osvojeni osemtisočak za Slovence. Natanko 20 let pozneje, je bil naš še zadnji osemtisočak. Veliki cilj – osvojiti vse himalajske osemtisočake - je bil s tem dosežen. Vstop v sam svetovni vrh alpinizma – himalaizma se je odprl. Nastopil je nov čas, predvsem za generacijo alpinistov, ki je prihajala. Čas novih pristopov, novih smeri, tehnik. Slovenci smo pričeli krojiti svetovni alpinizem. Danes se morda porajajo vprašanja o vlogi Himalaje za alpinizem, smislu osvajanja osvojenih vrhov osemtisočakov, komercializaciji, ki se dogaja na »strehi sveta«, pa vendar Himalaja ostaja ista – nekoga privlači za vedno, nekoga morda odbije, vsekakor pa vsakega močno zaznamuje. Prava slovenska himalajska zgodba se je pričela pisati torej leta 1975, ko je na vrh Makaluja stopil Marjan Manfreda Marjon. Zanj je bila to predvsem zgodba o velikem prijateljstvu. Za Slovenijo pa bi morala himalajska zgodba veljati za zgled zgodbe o uspehu.
Anapurna je gora preizkušenj. Na njej so se kalila in preizkušala velika imena svetovnega alpinizma. Slovence je privlačila od samih začetkov našega himalaizma – na njej je temelje že leta 1969 postavila odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja, uspehe je v njenem skalovju dosegla odprava pod taktirko Staneta Belaka, želel si je je Nejc Zaplotnik, kot velika želja, skoraj obsesija, pa se je zasidrala v Slavka Svetičiča. Ta se je pod njeno vznožje vračal, na njej doživljal svoje velike vzpone in padce. A Anapurna se Slovencem vse do leta 1995 ni vdala. 29. aprila 1995 pa sta končno na njenem vrhu stala brata Karničar. S tem trenutkom smo Slovenci sklenili krog vseh osvojenih osemtisočakov. Uspeh bratov je bil popoln, saj sta se z njenega vrha spustila s smučmi in s tem postavila nov mejnik svetovnega himalaizma. Poleg njiju je v tej odpravi zablestel tudi Tomaž Humar, ki ga je kot nekoč Slavka ta gora na neki način priklenila nase. Tudi on se je k njej še vrnil in poklonila mu je njegov zadnji uspeh.
Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskovanju jam so bili drenovci popolna svetovna avantgarda in krepko pred svojim časom. Tako tudi njihov znanstveni način izdelovanja načrtov jam in sistematično beleženje v jamski kataster. Življenje teh mladih ljudi je pripoved o začetkih in rojstvu slovenske športne intelektualne elite, slovenskem vitalizmu, osvajanju sveta ter nacionalnem ponosu.
Pohorje ni posebej bogato s slapovi, slap Skalca je eden redkih in tudi manj znanih. Pred milijoni let je začel ustvarjati današnjo podobo. Enostavno dostopen z glavne ceste na razcepu med Bellvuejem in Arehom na Slivniškem Pohorju. Slap Skalca na Pohorju je geomorfološki, hidrološki in botanični naravni spomenik že od leta 1992, ko so ga z odlokom tudi zaščitili. V poletnih mesecih si ga ogleda veliko pohodnikov, v zimskem obdobju je primeren za ogled tistim bolj spretnim. Spoznali boste nastanek slapa in ga videli v kakšni kondiciji je danes.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. If as children we learned to buy our parents’ love by being good, then as adults we will also try to do everything we can to please everyone. Namely, the causes of burnout form in the very first years of life. Initially, burnout does not appear like a disorder. Later, its symptoms overlap with those of other mental disorders. This is one reason why experts still don’t have a clear-cut definition of burnout. They do agree, however, it is a condition of physical, emotional and mental exhaustion, brought on by a compounding of personal and environmental factors. Research shows that approximately one in three people strongly exhibits at least one of the four personality traits that lead to burnout. This makes such persons more emotionally susceptible to stress. They struggle to set and protect their boundaries and they tie their self-worth to their accomplishments. The so-called ‘candidates for burnout’ are oversensitive to criticism. Also at risk are those who can’t say ‘no’ and can’t accept rejection for fear of abandonment if they can’t meet other people’s expectations. Burnout also threatens those who take on responsibility for everything, even things that are objectively beyond their control. Such persons also retreat into excessive work when they can’t cope with interpersonal relationships. In the process of burning out, people often continue to go to work despite their illness. According to the World Health Organization, burnout is becoming one of the main occupational diseases of the 21st century. Burnout can be treated successfully; however, it takes years of psychotherapy to permanently resolve one’s issues. Namely, neuroscientific research confirms that the brain needs at least four years to make enough new connections for a lasting change in personality structure to occur.
Pridobivanje soli ali belega zlata je bilo v preteklosti družinska dejavnost. Čeprav je bila vloga žensk pri tem pogosto prezrta, pa so morala tudi dekleta in žene vsakodnevno zavihati rokave in poprijeti za delo, za uspešno bero soli in preživetje družine. Spomine na delo v solinah so obujale tri nekdanje solinarke, o solinah danes pa je spregovorila tudi mlada naravovarstvenica. Njihova pričevanja so podkrepljena z videoposnetki, ki jih hrani arhiv TV Slovenija, in fotografijami, ki jih hranijo v Pokrajinskem arhivu Koper in Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran.
Pridobivanje soli ali belega zlata je bilo v preteklosti družinska dejavnost. Čeprav je bila vloga žensk pri tem pogosto prezrta, pa so morala tudi dekleta in žene vsakodnevno zavihati rokave in poprijeti za delo, za uspešno bero soli in preživetje družine. Spomine na delo v solinah so obujale tri nekdanje solinarke, o solinah danes pa je spregovorila tudi mlada naravovarstvenica. Njihova pričevanja so podkrepljena z videoposnetki, ki jih hrani arhiv TV Slovenija, in fotografijami, ki jih hranijo v Pokrajinskem arhivu Koper in Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran.
Dokumentarni film je prejel mednarodno nagrado COPEAM za najboljši kratki film 'Zgodb iz arhivov'. Najboljša pripovedovalka zgodb je Helena Pirc iz Uredništva izobraževalnega programa TV Slovenija; zmagale so njene Solinarke. Ker želimo Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Salt pans in the northern Adriatic have had a huge impact on both economy the and life of the city-states from this region. Salt has always been very useful and used to be a precious raw material, and an important commodity. Sečovlje and Strunjan Salt Pans are still here and in the past were joined with the now lost Lucija Salt Pans, part of the Piran Salt Pans. Female salt pan workers were an important part of the story of the Piran Salt Pans and Salt. As wives, mothers and daughters, they didn't shun the hard work entailed, and often joined their male family members on the pans. It was necessary for all family members to lend a hand in order to ensure a good salt harvest from the salt fields. Women had to sacrifice a lot and be completely dedicated to their families, as they had to do the housework, look after their children and do farm chores, and in the afternoons joined their fathers, brothers or husbands on the salt fields. Despite all of this, their role is overlooked too often. Nevertheless, their memories are still alive and abundant.
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
O branju, njegovem pomenu, vrednosti knjige, ločevanju med dobro in manj dobro literaturo, načinu branja se rojeva veliko razmislekov, teorij in načrtov. Pa vendar je med odraslimi (pre)velik delež nebralcev – takšnih, ki v enem letu ne preberejo niti ene knjige, naj bi bilo kar 42 odstotkov. Odločitev, ali vzeti v roko knjigo ali pametni telefon, je seveda povsem svobodna in v rokah vsakega posameznika. Zavedanje, kaj knjiga ponuja in kako pomembna je za ustroj celotne družbe, pa je treba širiti vztrajno in neomajno.
Televizijski poetični zapis, ki se brez besed prepušča zvokom dneva, noči in narave, ter se z njimi odpira v doživljajski svet ilustratorke Luise Tomasetig ,v katerem odkriva vrsto asociacij in prispodob, ki jih umetnica prevaja in udejanja v svojo umetnost.
Huntingtonova bolezen je ena najhujših oblik genske bolezni, za katero še ne poznamo zdravila. To je izkušnja, ki postavi tako sorodnike kot negovalce in ostale vpletene pred velike izzive – le-ti daleč presegajo posameznika. Zato je izjemnega pomena medsebojno sodelovanje sorodnikov, negovalcev in zdravniškega osebja ter spoštovanja prizadetega človeka, kljub procesu izgubljanja njegovih zmožnosti odziva. Film je zastavljen s perspektive prostovoljke, ki vstopa v zahtevni svet Huntingtonove bolezni v prepričanju, da se z neugodno diagnozo življenje ne konča!
Neveljaven email naslov