Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Dokumentarni film Aktivirani očka ozavešča o pomenu dejavnega očetovstva ter s tem spodbuja bolj enakovredno porazdelitev gospodinjskih in skrbstvenih obveznosti med oba roditelja. Film pojasnjuje tradicionalno vlogo očetov, ki so včasih predvsem finančno preskrbovali družino, in razlaga ozadje klasične razporeditve vlog med ženskami in moškimi. Razmišljanje o večji vključenosti očeta v družinsko življenje v sodobnem času je tako porodilo vprašanja o pomenu in vlogi očeta danes: Zakaj morajo biti očetje enakovredno udeleženi pri vzgoji? Pri kateri starosti otroka se morajo očetje dejavno vključiti? Kako bo njegova vzgoja vplivala na otroka? Kakšne bodo generacije otrok, ki jih bodo dejavno vzgajali tudi očetje? Odgovore podaja dokumentarni film s tem, ko skozi niz razmišljanj moških in žensk različnih generacij ter s pogledom stroke predstavi vidik starševstva in dejavnega vključevanja očetov v skrb za otroke, ob tem pa tudi psihološki vidik prednosti, ki jih prinaša dejavno očetovstvo. Film prikaže, kako znani slovenski očetje usklajujejo družinske in službene obveznosti in se zabavajo ob iskrenih in neposrednih odgovorih osnovnošolskih otrok, ki brez zadržkov povedo, kako dejavni so njihovi očetje ter kakšna je zares delitev vlog v njihovi družini v vsakdanjem življenju.
Voda je bila že od nekdaj pomemben življenjski element. Človek jo je potreboval, brez nje ne bi mogel preživeti, obenem pa se vode bal. Bal se je njene moči, ob kateri je vsakič znova odkrival svojo nemoč. Zato se ji je z darovanjem poklanjal. Častil je vodna božanstva in prosil za preživetje. Povodnega moža so se otroci bali, zato se derečim rekam niso upali približevati. Reke so imele v daljni preteklosti tudi pomembno vlogo trgovskih poti, zato so se njihovim - rečnim božanstvom poklanjali tudi brodarji, tako gre na primer tudi njim zahvala za arheološko bogastvo Ljubljanice. Fužinske brzice je namreč varovalo božanstvo Laburus, v zameno za to pa so na tem delu rečnega dna dočakali današnje dni številni starodavni predmeti.
Rodiška Baba je bila po izročilu velik skalni monolit, ki je v Rodik prinašala dež in hudo burjo. Ko se je odločila, je posijalo sonce. Prav te Babe so se rodiški otroci tudi neznansko bali, saj so jo morali poljubiti, preden so odšli v Trst. In ker si tega niso upali, so raje ostali doma. Torej Baba je navsezadnje zares varovala otroke pred tujim - slabim svetom. To pa le eno izmed številnih izročil bab na slovenskem ozemlju. Poznali so jo že staroverci, njene sledi pa so se ohranile na številnih predmetih, ki jih je človek uporabljal pri vsakodnevnih opravilih, vsak, ki obišče Bled, pa hitro uzre tudi sloviti Babji zob. Staro slovensko izročilo, ki ima svoje korenine tudi na francoskih in italijanskih tleh, je zarezalo v življenja na skoraj vseh področjih.
Gorski svet je bil od nekdaj za človeka posebno območje. V sebi je združeval željo po odkrivanju novega sveta, željo po doseganju višjega in zahtevneješega, obenem pa je na drugi strani visokih gora ležal drug – nov svet, kamor si je človek želel. Strah pred neznanim je ustvaril v slovenskem gorskem svetu številna mitska bitja, ki so ta svet varovala. Zaradi strahu pred njimi se je človek izogibal nevarnih mest in tako preživel. Torej gorska mitska bitja niso varovala le gorskega sveta, pač pa tudi človeka. Poleg slavnega neranljivega Zlatoroga, škratov in velikanov so našle v tem svetu svoje mesto tudi širšem občestvu manj znane Krivopete.
V Gančanih blizu Beltincev že 90 let postavljajo visok mlaj, okrašen s pisanimi rožami in trakovi iz krep papirja. Običaja so si domislili štirje fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vojne, in na predvečer prvega maja naskrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo. Odtlej je priprava in postavljanje mlaja naloga rekrutov, tistih, ki so v določenem letu polnoletni. Več mesecev se ob petkovih večerih dobivajo in pripravljajo papirne okraske. Zadnji dan aprila okrašeno smreko nosijo po vasi in jo ob pomoči vseh vaščanov postavijo. Sodelovanje pri majošu pomeni prehod v odraslost. Mladi Gančanci so ponosni na svoj mlaj in pravijo, da je najlepši v Evropi. Včasih je veljalo, da je kraja smrekove krošnje znamenje poguma in moškosti, v vasi so nekaj veljali samo tisti, ki so šli v vojsko. Že vrsto let v Sloveniji služenje domovini ni več obvezno, mladi iz okolice Beltincev pa še vedno okrasijo vozove in se odpeljejo na „nabor“. Leta 2009 so bili polnoletni tisti, ki so se rodili v letu osamosvojitve Slovenije. Lejtniki, kot v Gančanih pravijo generaciji, ki je v določenem letu zadolžena za pripravo majoša, se začnejo dobivati že kmalu po novem letu. Ob večerih se družijo in izdelujejo pantljike iz krep papirja. Zadnja leta jim pomagajo tudi starši, ki prenašajo svoje znanje oblikovanja rož, pa tudi zgodbe iz časov, ko so sami pripravljali majoš. V Gančanih se čas meri z lejtniki. Tako je nepisano pravilo, da je vrij še vedno treba ponoči ukrasti v gozdu, jamo za majoš izkopljejo ročno, po postavljanju je veselica, na kateri lejtnikom pripada prvi ples ... V preteklih letih se je že zgodilo, da so fantje iz sosednjih vasi poskušali poškodovati deblo, zato noč pred postavljanjem stražijo. Najbolj slikovit je zadnji dan, ko na dvorišču pri deklini, ki je lejtnica, smrekov vrh okrasijo in nato težak vrij nosijo skozi vas, ter se ustavljajo pri hišah lejtnikov. Pri dvigovanju sodeluje skoraj cela vas. Zgodbe očetov, mam, dedkov in babic, pa tudi starejših bratov in bratrancev niso le zgodovina gančkega majoša, pripovedujejo nam o različnih dobah, načinih odraščanja, o tem, kaj je vojaška obveznost pomenila nekoč in kaj pomeni danes. Prvi majoš je bil postavljen z rojstvom Kraljevine SHS, postavljali so ga med madžarsko okupacijo, v novi Jugoslaviji in zdaj v Sloveniji.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma.
Voda je bila že od nekdaj pomemben življenjski element. Človek jo je potreboval, brez nje ne bi mogel preživeti, obenem pa se vode bal. Bal se je njene moči, ob kateri je vsakič znova odkrival svojo nemoč. Zato se ji je z darovanjem poklanjal. Častil je vodna božanstva in prosil za preživetje. Povodnega moža so se otroci bali, zato se derečim rekam niso upali približevati. Reke so imele v daljni preteklosti tudi pomembno vlogo trgovskih poti, zato so se njihovim - rečnim božanstvom poklanjali tudi brodarji, tako gre na primer tudi njim zahvala za arheološko bogastvo Ljubljanice. Fužinske brzice je namreč varovalo božanstvo Laburus, v zameno za to pa so na tem delu rečnega dna dočakali današnje dni številni starodavni predmeti.
Rodiška Baba je bila po izročilu velik skalni monolit, ki je v Rodik prinašala dež in hudo burjo. Ko se je odločila, je posijalo sonce. Prav te Babe so se rodiški otroci tudi neznansko bali, saj so jo morali poljubiti, preden so odšli v Trst. In ker si tega niso upali, so raje ostali doma. Torej Baba je navsezadnje zares varovala otroke pred tujim - slabim svetom. To pa le eno izmed številnih izročil bab na slovenskem ozemlju. Poznali so jo že staroverci, njene sledi pa so se ohranile na številnih predmetih, ki jih je človek uporabljal pri vsakodnevnih opravilih, vsak, ki obišče Bled, pa hitro uzre tudi sloviti Babji zob. Staro slovensko izročilo, ki ima svoje korenine tudi na francoskih in italijanskih tleh, je zarezalo v življenja na skoraj vseh področjih.
Gorski svet je bil od nekdaj za človeka posebno območje. V sebi je združeval željo po odkrivanju novega sveta, željo po doseganju višjega in zahtevneješega, obenem pa je na drugi strani visokih gora ležal drug – nov svet, kamor si je človek želel. Strah pred neznanim je ustvaril v slovenskem gorskem svetu številna mitska bitja, ki so ta svet varovala. Zaradi strahu pred njimi se je človek izogibal nevarnih mest in tako preživel. Torej gorska mitska bitja niso varovala le gorskega sveta, pač pa tudi človeka. Poleg slavnega neranljivega Zlatoroga, škratov in velikanov so našle v tem svetu svoje mesto tudi širšem občestvu manj znane Krivopete.
Documentary film Screenwriter and Director: Zvezdan Martič Producer: TV Slovenija 2013/2014
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Neveljaven email naslov
