Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čas, dolžina, hitrost, teža, tlak in temperatura so fizikalne lastnosti, s katerimi se srečujemo vsak dan, a jih skoraj ne opazimo. Brez merjenja se svet ustavi. Merimo v zdravstvu, merimo emisije v našem okolju, merjenje je povezano tudi z zagotavljanjem zdrave hrane. V izobraževalni oddaji o meroslovju in merskih enotah se bomo sprehodili skozi zgodbe, povezane z merskimi enotami, ki so del našega vsakdanjega življenja.
Tamara Urbančič je pobudnica kmetijskega pouka na osnovnih šolah v občini Ilirska Bistrica, kjer tudi živi. Spoznanje, da so danes otroci tudi na podeželju odtujeni tako od domačih živali kot od dela na vrtu in na kmetiji, jo je vodilo k temu, da je ponudila tovrstno izobraževanje otrok eni osnovni šoli, zdaj pa izobražuje že preko 200 otrok različnih starosti na 5 osnovnih šolah in eni srednji šoli. Sama je mati 4 otrok, ki jih prav tako uvaja v delo na kmetiji. Ženska z jasnim ciljem, vztrajna, z veliko voljo do dela in nasmehom na ustih je bila središče našega zanimanja, zato smo jo spremljali več mesecev v minulem letu in oblikovali nekakšen portret Tamare Urbančič.
Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske, ki je izšla daljnega leta 1689, zdaj pa je prevedena tudi v slovenščino, je izjemna zgodovinska publikacija, ki jo cenijo vsa področja znanosti, od naravoslovnih do humanistično družboslovnih. Tretja knjiga Slave je še posebno bogata z ilustracijami in vsebinsko zanimiva za širšo javnost ter zato veliko uporabljana. Tak, v teku stoletij močno obrabljen in poškodovan izvod je dobil v obnovo Center za konserviranje in restavriranje pisne in grafične dediščine pri Arhivu Republike Slovenije. Kaj vse zanimivega odkriva raziskava materialne podobe Slave Vojvodine Kranjske, kakšno je tehnično ozadje njenega nastanka ter kako je mogoče tako dragoceno knjigo obnoviti, pokaže oddaja, ki je nastala v avtorstvu Jadrana Sterleta in Tuga Štiglica ter v sodelovanju s prof. dr. Jedert Vodopivec Tomažič iz Arhiva RS.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Ali Slovenci sploh imamo hekerje? Kdo so, zakaj vdirajo v tuje računalnike in se prosto gibljejo po internetu? Kaj jih žene in ali je danes kaj drugače, kot je bilo pred dvajsetimi leti? To jesen nacionalni odzivni center za omrežne incidente s področja varnosti elektronskih omrežij SI-CERT (Slovenian Computer Emergency Response Team) praznuje dvajset let delovanja. Na podlagi gradiva iz domačih arhivov so v sodelovanju s produkcijsko hišo Sever & Sever in TV Slovenija pripravili dokumentarni film, ki prikazuje nastanek in razvoj hekerske skupnosti v Sloveniji. V filmu se z določenimi dogodki in prek pričevanj kriminalistov, vpletenih skrbnikov omrežij in računalnikov, raziskovalcev in zaposlenih na centru SI-CERT razkrije eden izmed uvidov v kompleksni pojem hekanja in hekerske skupnosti. O tem odkrito spregovorijo tudi hekerji sami.
Ideja se je rodila pred 17.leti, ko so mariborski študentje želeli pomagati ljudem v Bovcu po hudem potresu. Idejo prostovoljnega dela so združili z idejo vsakodnevnega stika z domačini, ki jim je takratno druženje s študenti nekoliko omililo preživljanje po potresnega časa in hude stiske. V Dobrovniku je leta 2015 potekala že 17. študentska delovna brigada. Za študente je to čas spoznavanja vrednot kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, delo v timu in čas, v katerem kot generacija pustijo svoj pečat z lastnim delom. Hkrati je brigada antiteza potrošniške družbe in egoizma. Domačini so za pomoč zelo hvaležni in ta zahvala vsakemu študentu v brigadi pomeni izjemno veliko. Ko bližje spoznamo študente iz brigade pa vidimo, da so to študenti, ki nimajo perspektive za službo in da pravzaprav pomagajo prav taki, ki so tudi sami potrebni pomoči.
Letos mineva dvajset let od odkritja epohalne najdbe v jami Divje babe, ko je vodja arheoloških izkopavanj dr. Ivan Turk naletel na kost jamskega medveda z luknjicami, ki naj bi bile delo neandertalcev, in ne naključno nagrizena kost. Domnevno najstarejše glasbilo na svetu, staro približno 60 000 let, je bilo predmet številnih raziskav, z izdelavo replik in izvajanjem nanje, pa se najbolj intenzivno ukvarja akademski glasbenik Ljuben Dimkaroski. Z etnomuzikologom, prof. dr. Svaniborjem Pettanom, sta na vrsti arheomuzikoloških kongresov predstavljala široko paleto izvajalskih možnosti, ki jih omogoča ta piščal. Hkrati pa sta seveda dokazovala, da ne gre za domnevno, ampak dejansko glasbilo, ki ga je neandertalec izdelal z namenom izvabljanja zvokov. Na replike je mogoče igrati različne zvrsti ¬- od ljudske do klasične glasbe. Dimkaroski je nastopal tako solistično kot v različnih zasedbah, tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija na vrsti uglednih prireditev, med drugim na dnevih slovenske kulture po svetu. Dognanja o funkcionalnosti tega glasbila so vključena tudi v zadnjo zajetno znanstveno študijo dr. Ivana Turka,ki je izšla leta 2014. Ime TIDLDIBAB je piščal dobila po začetnicah tistih, ki so jo osmislili kot glasbilo, in po arheološkem parku Divje babe ( arheolog dr. Ivan Turk, akad. glasbenik Ljuben Dimkaroski, jama Divje babe). Igrano-dokumentarni film o najstarejši piščali je nastal v Izobraževalnem uredništvu Kulturnega in umetniškega programa TV Slovenija po scenariju Darje Korez-Korenčan in v režiji Haidy Kancler.
Serija treh oddaj o klekljani čipki na Slovenskem prikazuje razvoj čipke v teku štirih stoletij. Prva oddaja nas seznani z začetki klekljarstva in ohranjenimi materialnimi pričami ter vzgibi, ki so klekljano čipko umestili v socialno, gospodarsko in kulturno območje slovenskih dežel. Osrednjo pozornost namenja klekljanju, ki se je razvijalo v Idriji. Tu je bila s pomočjo dunajskega Osrednjega čipkarskega tečaja ustanovljena prva čipkarska šola pri nas.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Oddaja »Gradimo prijateljstvo« je posvečena 60. obletnici zdravstvenega in socialnega letovanja otrok Rdečega križa Maribor v Punatu na Hrvaškem. Do letošnje jubilejne sezone je na največjem jadranskem otoku z bujnim rastlinjem in blagim podnebjem, ugodnim za zdravje otrok, letovalo 110.990 predšolskih in osnovnošolskih otrok ter otrok s posebnimi potrebami. Avgusta 2014 smo nekaj dni na letovanju z otroki preživeli tudi ustvarjalci Televizije Maribor. V oddaji predstavljamo njihove vsakodnevne dejavnosti in Mladinsko počitniški dom Frankopan Punat, letovišče Rdečega križa Maribor z 440 ležišči v treh paviljonih in lastno plažo. Z otroki sta se družila Franja Pižmoht in Robert Kranvogel. Vabljeni k ogledu!
KRESNIK – slovansko božanstvo dobrega – je pripoved o še danes živem praznovanja Kresnika, starega slovanskega božanstva. Kresna noč, noč na 24. junij, nakazuje začetek obdobja pojemanja sončne svetlobe v letu. Za ta čas je po ljudskem izročilu značilno prižiganje kresov. Staroverci so na ta dan posebej častili Kresnika. Na Krasu je človek še danes spoštljiv do narave – zemlje, ki ga hrani, zato se ji ob začetku poletja zahvali s kresom- očiščujočim ognjem - in prosi še za eno dobro leto. Junija se pred prvo košnjo travniki bohotijo s pisanimi cvetlicami, med katerim so tudi take s posebno močjo. Ko z njimi Kraševci okrašujejo domove in gospodarska poslopja, se tako ubranijo pred nevihtami in drugimi zlemi vplivi . V vasi se pripravljajo na kres, od hiše do hiše hodijo mladenke – kresnice, ki vsakemu, ki jih gostoljubno sprejme, želijo dobro letino. Praznovanje kresne noči pa je živo tudi na Dolenjskem, kjer pa domove pred slabimi vplivi zaščitijo s cvetlico kresnico. Dokumentarno igrani film scenarista in režiserja Jadrana Sterleta sledi njegovi nameri predstaviti staroslovanske običaje na naših tleh.
V Stari Ljubljani že tretje leto deluje lokal, ki se na zunaj prav nič ne razlikuje od drugih lokalov. Poseben pa je po svoji vsebini. V DRUGI VIOLINI namreč strežejo ljudje s posebnimi potrebami. ATIFA in BRANKO sta par. Živita v skupni sobici na vrhu bivalne enote CUDV DOLFKE BOŠTJANČIČ , Draga pri Grosupljem, kjer domuje še deset varovancev z motnjo v duševnem razvoju. Branko čez dan skrbi za okolico hiše, Atifa rada ureja vrt in pospravlja po hiši, vsako jutro pa se uredita in odpravita na delo. V DRUGI VIOLINI pomagata v strežbi: sprejemata naročila gostov, strežeta, pomivata, pomagata za točilno mizo … Pri svojem delu sta zanesljiva in zelo odgovorna. Izjemno ponosna sta, da sta lahko koristna in samostojna, da s svojim delom sama zaslužita. Dve leti dela v Drugi violini jima je okrepilo samozavest, to pa se kaže tudi v pozitivni samopodobi, ki je temeljni pogoj za pozitiven razvoj in doseganje rezultatov v življenju. Skozi vsakdan Atife in Branka spoznamo želje, pričakovanja in sposobnosti oseb z motnjo v duševnem razvoju. Ta spoznanja praviloma ovržejo predsodke o njihovi drugačnosti, odvisnosti ali celo nesposobnosti . Morda so osebe s posebnimi potrebami v družbi res druga violina, a tako kot v orkestru brez drugih violin ni polnosti zvoka, tudi v življenju družbe ni polnosti brez drugačnosti. Druga violina krepi zavest, da je možnost zaposlitve pravica vsakega posameznika, tudi oseb s posebnimi potrebami, ki so prav tako lahko koristen del družbe.
Neveljaven email naslov
