Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glasbena dokumentarna oddaja ponuja pogled v zakulisje posebnega glasbenega projekta. Za njimi stojimo je skupen projekt Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Cankarjevega doma in AS Fundacije, ki je namenjen najboljšim mladim glasbenikom. Vsi prijavljeni mladi violinisti, violončelisti, kontrabasisti, oboisti, fagotisti, trobentači, hornisti, tolkalci in pianisti so se najprej redno vključevali v vaje in koncerte orkestra, nato pa je sledila avdicija, na kateri so izbrali pet finalistov. To so Ana Dolžan (violina), Katarina Leskovar (violončelo), Jošt Lampret (kontrabas), Luka Mitev (fagot) in Krištof Hrastnik (tolkala). Finalisti so nastopili na zaključnem koncertu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta En Shaa in navdušili občinstvo. Oddaja ponuja zanimiv pogled v zakulisje projekta, od prvih vaj, avdicij, vaj z orkestrom do velikega finala – zaključnega koncerta s simfoničnim orkestrom. Urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, scenarist in režiser Aljaž Bastič.
Ninna Kozorog, p. Karel Gržan in Adi Smolar na svoj način razmišljajo o človeku, (ne)humanosti naše dobe in poteh, ki so pred nami. December - hrupen, zapravljiv in nemiren… A hkrati mesec, ko se nam utrinjajo misli, kako smo preživeli leto, kam gremo, kaj bo jutri, v kakšnem svetu živimo in kakšnega želimo zapustiti našim otrokom. O tem se sprašujejo tudi trije razmišljujoči, aktivni in odgovorni posamezniki: Ninna Kozorog, p. Karel Geržan in Adi Smolar. Ga. Kozorog z društvom Humanitarček pomaga pomoči potrebnim (predvsem brezdomcem in starostnikom). Njihov projekt Vida je pretresel Slovenijo z zgodbami starostnikov, ki pozabljeni skozi mesec komaj preživijo z bedno pokojnino. P. Karla Gržana te krivice jezijo in bolijo, vzrok za nepravično porazdeljenost dobrin pa je našel v »hrematizmu« - današnji izkrivljeni obliki ekonomije. Kantavtor Adi Smolar pa o svetu, ki ga obdaja, poje že skoraj 40 let in z ljudmi deli svoja spoznanja o tem, da je pomemben prav ta trenutek, prav zdaj, da se odločimo, da bomo nekaj naredili zase, za druge, za skupnost.
Dokumentarni film o 100-letnici obstoja Gasilske brigade Ljubljana, najstarejše poklicne gasilske enote v Sloveniji. Primarno je film posvečen vsem dosedanjim gasilcem in zaposlenim v Gasilski brigadi Ljubljana, seveda pa tudi splošni populaciji oz. vsem državljanom RS. Beseda »ljudje« ima v tem filmu posebno mesto, poseben pomen. Gasilci so tisti ljudje, ki so na pravem mestu vedno, ko se jih potrebuje in prejmejo klice na pomoč. Naj gre za požare, nesreče in poškodbe ljudi, naravne katastrofe, reševanja živali... vsak alarm pomeni intervencijo. Film prepleta igrane akcijske posnetke intervencije, ki se začne s klicem na pomoč ter pričevanja upokojenih in sedanjih članov Gasilske brigade Ljubljana. Kot v samem naslovu filma, je poudarek na ljudeh, na njih, ki so bili in teh, ki so in še bodo tudi v prihodnje vedno bili ljudje na pravem mestu.
V Sloveniji se že 15 let vleče saga o namenskem reševalnem helikopterju za potrebe zdravstva. Ves ta čas pa je nujna medicinska pomoč odvisna od zastarelega vojaškega helikopterja, ki vrši tudi druge prevoze. O posledicah v oddaji.
Smrt britanske kraljice Elizabete II. je nemudoma postala svetovni medijski dogodek. V oddaji bomo povzeli domače in svetovne odzive po osmem septembru, ko je monarhinja umrla in se je začela vladavina njenega sina Karla III. Obenem pa so se začele priprave na njen pogreb v Westminstrski opatiji 19. septembra, ki se ga bodo udeležili številni svetovni voditelji.
»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno." Tako je zapisal Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973), ki je tako kot nihče drug znal videti, slišati in čutiti naravo in vse, kar ga je obdajalo v Robanovem kotu. Svoja doživetja, zgodovino kraja, pregovore in razne zanimivosti je zapisal v kratkih zgodbah. Objavljal jih je v različnih časopisih, po njegovi smrti pa jih je v knjižno obliko uredila dr. Zmaga Kumer. Ker je bil Joža zelo zadržan, je javnosti ostalo pravzaprav neznano, kako je do objave zgodb sploh prišlo. Njegov prvi učitelj je bil dedek Sinje Zemljič Golob, ki je Robanovega Jožo spodbujal k pisanju in tudi k objavljanju zgodb v periodičnem tisku. Sinja ga je zelo dobro poznala in kasneje je obdelala njegove zgodbe v diplomski nalogi etnografske smeri ter poskrbela, da je SAZU njegove zvezke z rokopisi tudi odkupil. Nekatere zgodbe seveda niso bile objavljene. Joža ni zaupal hitremu napredku in se je vedno boril, da bi Robanov kot ostal tak, kot je še danes. Čeprav se nikoli ni poročil, je zapisal: »Moja samotna pota, bilo jih je veliko, pa vsa se strnejo v eno samo lepo pot, pot veselja in tihe sreče.«
To so ljudje, brez katerih ne more nobena župnija in nobena cerkev. Mežnarji ali cerkovniki. Čeprav so v ozadju, je njihovo delo zelo odgovorno in pomembno in jim ne pušča prostega časa. Je obveznost in hkrati poklicanost. Šest zgodb mežnarjev in mežnaric nam odpre nov pogled na poklic ali bolje rečeno način življenja v različnih župnijah po Sloveniji. Ti mežnarji pa niso zgolj cerkovniki, so veliko več. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu
19. september 1981 je na prav poseben način zaznamoval slovenski prostor in cistercijanski samostan Stična na Dolenjskem postavil v središče mlade vere. To je dan prvega Srečanja slovenskih študentov in mladine, ki se je skozi desetletja razvil v celodnevni festival Stična mladih, z namenom »prebujati mlade, da vstanejo in hodijo za Kristusom«. Izkušnja skupnosti in bližine Boga že štiri desetletja vsako tretjo soboto v septembru privablja na tisoče mladih.
Ko jesen trka na vrata in dozorevajo pridelki pridnih rok, se na kmetih začenjajo opravila, ki obujajo številne iskrive spomine. Od prve ljubezni, petja in pripovedovanja šal, do nagajivosti med plesom. In čeprav je šlo za garaško delo, so se marsikje veselili časa, ko se je zbrala vsa vas in so po domovih pospravili, kar je podarila narava. Svojevrsten kmečki praznik je bil tudi ličkanje koruze. Še pred desetletji je bilo to najpomembnejše jesensko kmečko opravilo, pa tudi veselje za staro in mlado. Danes skoraj pozabljeni običaj so obudili domačini v Dogošah in polepšali jesenski večer.
Pohorje ni gosto posuto s slapovi ali šumi, a tu in tam je kakšne, ki je vreden ogleda. Od Padenikove domačije pelje pot po strmini do vode. Od sotočja Velike in Male Polskave nadaljujemo pot in Rotartovega ali Padenikova šuma, ki ga ne moremo zgrešiti. Gre za manjši, a zato nič manj pomemben, zlasti pa lep pohorski šum. Šest metrov visok slap, ki je vklenjen v trdno skalovje. Hidrološko in botanično zaščiteno območje vredno ogleda. Avtor: Dušan Tomažič, slika in režija Sandi Kolarič.
Goričko je gričevnat svet na severovzhodnem koncu Slovenije, znan kot slabo razvita, revna in neprivlačna pokrajina. V 60-tih letih 20. stoletja je postalo Goričko prizorišče številnih mladinskih delovnih akcij, ki so pokrajini prinesle asfalt, vodo in elektriko, v 70-tih pa gradnje vikendov. V resnici pa se ni nič spremenilo do prihoda Angležev, ki v zadnjih letih množično kupujejo stare domačije. Zdaj angleška skupnost šteje več kot 500 ljudi, kar je spremenilo kmečko strukturo Goričancev. Kaj o vplivu Angležev mislijo kmetje, umetnostni zgodovinarji, politiki in cerkvene oblasti? In kaj pravijo Angleži, kaj jih je pravzaprav prineslo na ta oddaljeni košček zemlje?
V tem šolskem letu je 170 let dopolnila ena najbolj markantnih stavb v Mariboru, Prva gimnazija. Mogočna zgradba, ki so jo postavili le v dveh letih, je v svoji bogati zgodovini spisala kup zanimivih zgodb. Kakšni zakladi se skrivajo v šolski knjižnici, kako se je iz dolgoletnega sna prebudila znamenita ura in koga predstavljajo kipi, ki s strehe že 170 let zrejo na trg?
Neveljaven email naslov
