Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vodiška Johanca je bila revno dekle iz Vodic, ki se je pretvarjala, da krvavi iz Kristusovih ran, zato so k njej ljudje romali molit. Romali so od blizu in od daleč, glas o njej se je širil med ljudmi, da gre za čudež. Resnico je razkril ljubljanski mesar, ki je povedal, da Johanca pri njem vsak teden kupi volovsko kri. Svetništvo med Slovenci ni na posebno dobrem glasu, kar gre morda pripisati tudi razkritju najbolj znamenite prevarantke, Vodiške Johance, ki je zaradi domnevnih čudežev v Vodice privabljala množice ljudi. Zgodaj osirotela Ivana Jerovšek je leta 1913 poskrbela za veliko senzacijo, saj je uprizarjala Kristusovo trpljenje, krvavela po celem telesu in trdila, da lahko vzpostavi stik z umrlimi. Dokumentarni feljton scenaristke in režiserke Špele Kuclar razkriva nenavadno zgodbo Ivane Jerovšek od začetkov njene svetniške slave do ponižujočega konca, ko je izginila izpred oči javnosti.
Ivan Hribar, ta pokončni mož in načelni slovenski rodoljub, je zagotovo najbolj znan ljubljanski župan v zgodovini slovenske prestolnice. Ljubljana se je poklonila svojemu znamenitemu županu s postavitvijo spomenika ob Ljubljanici, v kateri je leta 1941 – v protest italijanski okupaciji mesta – prostovoljno našel smrt. V dokumentarnem filmu se Hribar izkaže kot župan, politik, gospodarstvenik, nestor slovenskega bančništva, pisatelj in prevajalec. Z igranimi prizori so predstavljeni ključni trenutki njegovega življenja. Še preden je postal župan, se je kot član mestnega sveta zavzemal za izgradnjo vodovoda in kanalizacije in tako postavil temelje, da je Ljubljana »iz dolge vasi postala mesto«. Ko je Ljubljano konec devetnajstega stoletja prizadel hud potres, je za 14 let prevzel županovanje. Z denarno pomočjo cesarja ter iznajdljivostjo je Hribar obnovil mesto, da je postalo narodno središče, tudi z ustanovitvijo slovenskih šolskih in kulturnih ustanov. Dosegel je, da je Ljubljana dobila slovenske ulične napise, bančne ustanove, spomenike in zelene površine. Scenaristka je Živa rogelj, režiser Primož Meško.
24. junij 1991: priprave na slovesnost ob razglasitvi samostojnosti so na vrhu. Postalo je jasno, kakšni bodo državni simboli Slovenije. Slovesnost bo očitno lahko potekala po scenariju, ki je v ključnem trenutku predvideval dvig nove slovenske zastave in spust stare. 25.junij 1991: Vse poteka bolj ali manj po načrtih, množice ljudi se zbirajo na nekdanjem Trgu Revolucije. Napetost tik pred začetkom prireditve je vse večja. 20 minut pred začetkom slovesnosti pa se izkaže, da bo morda ključni trenutek - dvig nove zastave- odpovedan.
V času krize se vse več ljudi nostalgično spominja preteklosti. Včasih se je živelo bolje, pravijo tako starejši, ki so dobre stare čase doživeli, kot tudi mlajši, ki o njih samo poslušajo. V dokumentarnem feljtonu je Zvezdan Martič zbral spomine ljudi različnih generacij na različna obdobja prejšnjega stoletja, od Kraljevine Jugoslavije do samostojne Slovenije. O dobrih starih časih pripovedujejo brez politične ali ideološke prtljage, spominjajo se ključnih dogodkov v človekovem življenju – otroštva, poroke, starševstva, nakupa avtomobila, gradnje hiše, dopusta … Brez komentarjev ali vnaprejšnjega podajanja mnenja avtor skozi intimne pripovedi omogoča gledalcu, da si ustvari podobo o tem, kakšni so današnji časi krize v primerjavi z nekdanjimi ''dobrimi starimi časi''. Česa vse danes nimamo, da se nam preteklost zdi boljša? Feljton je nastal v okviru Dokumentarnega programa TV Slovenija. Avtor je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Rastko Radenković, producentka Tina Rakoše, tajnica režije Ana Magajna, urednik Peter Povh.
V 25-minutni oddaji smo prikazali zakulisje tehnične izvedbe Svetovnega prvenstva v biatlonu na Pokljuki, ki velja za produkcijsko enega najzahtevnejših projektov RTV Slovenija v zadnjem desetletju. Biatlon je namreč šport, ki ga je zaradi števila tekmovalcev, različnih disciplin, lokacij in bliskovitih preobratov, izjemno težko pokrivati, tako po režiserski kot tudi po novinarski ter komentatorski plati. Dodaten izziv za organizatorje pa je tudi čas pandemije, ki narekuje še dodatne izzive rezervnih scenarijev v primeru slabše epidemiološke slike. Pod črto – projekt Pokljuka 2021 je bil za RTV dogodek presežkov. Iz idile Triglavskega narodnega parka smo v svet poslali kar 19 ur premiernega programa, ki ga je spremljalo 170 milijonov gledalcev. Gostili smo preko 380 predstavnikov medijev, na terenu je bilo 48 kamer, ob progi smo postavili preko 70 mikrofonov ter postavili lastno optično omrežje.
Dokumentarni feljton o oddajnikih, ki so nam v 20. stoletju omogočili pogled v svet iz domačih naslonjačev. Oddajniki in (dobre) zveze je dokumentarna zgodba o velikih stolpih, parabolah in zanesenjakih, ki so jih gradili, sega v davno leto 1924, ko je Marij Osana v Ljubljani začel poskusno oddajati prek oddajnika, ki ga je na direkciji Pošte sestavil kar sam. Oddajniki so odigrali pomembno vlogo v slovenski zgodovini. Med 2. svetovno vojno so omogočali delovanje ilegalne radijske postaje Kričač, sredi petdesetih let pa tudi javni televizijski program. Prelomen je bil 14. februar 1965, ko je začel na Krvavcu obratovati prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami. Prve oddaje v barvah smo lahko gledali leta 1966. Prav zato so oddajnike poimenovali »okno v svet«, saj je prek njih skozi televizijske zaslone prihajal svet v slovenske domove. Pomembno vlogo so odigrali tudi med vojnami, med drugo svetovno vojno so bili tarča nacističnih sil, v zadnji osamosvojitveni pa jugoslovanske armade. Ta je med 10 dnevno vojno napadla šest glavnih in najbolj pomembnih oddajnikov ter jih močno poškodovala. Vsak med njimi nosi svojo zgodbo. Bodisi zaradi zgodovinskega, strateškega ali kakšnega drugega pomena. Danes v času hitre digitalizacije se je njihova vloga spremenila in večina je že ugasnila. 100 odstotno deluje le še Krvavec in kmalu bodo oddajniki postali le še spomin nekega drugega časa.
Le malokdo pozna glasbili, kot sta pedalni čembalo in pedalni klavir. Eden redkih, ki se je poglobil v svet bogatih zvočnih dimenzij in zahtevnega igranja na ti glasbili, je Dalibor Miklavčič, slovenski organist, pianist, čembalist in mojster improvizacije. Skozi dokumentarni film nas bo popeljal v svet virtuoznega igranja z nogami in rokami in v svet skladb, ki so jih za pedalni klavir pisali tudi J. S. Bach, W. A. Mozart, R. Schumann, F. Liszt in F. B. Mendelssohn. V Lonigu v Italiji je ekipa obiskala tudi Paolo in Luigija Borgato, izdelovalca koncertnih klavirjev in dvojnega koncertnega klavirja »Doppio Borgato«. V oddaji boste videli in slišali, zakaj ta klavir nekateri imenujejo tudi ferrari med klavirji. Urednica Danica Dolinar, scenaristi Danica Dolinar, Dalibor Miklavčič in Jan Zakonjšek, direktor fotografije Bernard Perme, mojster tona Aleš Koman, mojster montaže Andrej Modic, režiser Jan Zakonjšek.
Človek, čas, svet … pravzaprav vse, kar nas obdaja, nosi v sebi svojo zgodbo. Nekatere se razkrijejo, druge ostanejo za vedno skrite. Ob prebiranju ali gledanju teh zgodb se širi obzorje bralca, poslušalca in gledalca. Osnovni temelj dobre zgodbe je iskrenost, čistost, avtentičnost. Odsev mora biti jasen. Kmalu po rojstvu slovenske nacionalne televizije se je porodila tudi potreba po prikazovanju nečesa več od zgolj informacij. Potreba po slikanju zgodb življenja. Rodil se je Dokumentarni program Televizije Slovenija in v več kot pol stoletja dolgi dobi je pred kamero zaživelo mnogo dobrih zgodb.
Za frazo „prizadevni planiški delavci“ se skriva delo več kot 400 ljudi, ki pomagajo izpeljati tradicionalno tekmo v smučarskih poletih. Sneg začnejo pripravljati že decembra, led na zaletu nastaja dva meseca. Kljub sodobnemu teptalnemu stroju skakalnico še vedno pripravljajo teptači, ki pred tekmo velikokrat na smučkah preteptajo strmino. Naj pogumnejši med pridnimi so nagrajeni s tem, da se kot zastavonoše spustijo od mize do izteka. Prvi pripravljavci skakalnic so bili rateški lopatarji, na smučkah pa so jim pomagali reprezentanti v alpskih disciplinah. Skakalnico so najprej prehodili v gojzarjih. Mnogi so Planici ostali zvesti 50 in več let. Janko Dernič, dolgoletni vodja teptačev, je bil leta 1936 priča prvemu skoku nad 100 metrov Seppa Bradla. Prenovljeno Bloudkovo velikanko je prvi preizkusil Rudi Finžgar. Smučarski poleti pa so se uveljavili po zaslugi bratov Gorišek, ki sta si zamislila in po letu 1969 posodabljala planiško letalnico. Preizkus skakalnice leta 1969 si je ogledala tudi skupina kovačev iz Krope, ki so postali najbolj cenjeni štamfarji. Tudi v zimah, ko drugod ni bilo snega, jim je uspelo pokriti skakalnico in izpeljati tekmo. Nenadno toplo vreme, ogromne količine na novo zapadlega snega, hudournik ali plaz so planiške junake prisilili v nenavadne rešitve, odločnost pa je bila povezana tudi z nekaterimi nesrečami. V filmu Zlati teptači se pretekle zgodbe prepletajo s sočasnimi dokumentarnimi posnetki, vzporedno pa spremljamo delo teptačev, ki bedijo nad skakalnico tedne pred tekmo, med samo prireditvijo, pa vse do slavnostne podelitve. Scenarist in režiser Amir Muratović.
Na Brezjah so se določili, da preuredijo Muzej jaslic. Jaslice bodo bodo razstavljene vsake posebej, ločeno v svoji vitrini, osvetljene z notranjo svetlobo, tako da pride do izraza vsak posamezni eksponat. V prenovljenem muzeju bodo razstavljene različne dimenzije jaslic, od najmanjših do večjih jaslic, različnih materialov, od blizu in daleč. Avtorica idejne zasnove muzeja je arhitektka Ariana Furlan Prijon.
V dunajski stolnici vsako leto za postni čas izdelajo posebno zagrinjalo za veliki oltar, letos prvič v zgodovini je ta čast pripadla slovenski umetnici Evi Petrič. Takšnih postnih prtov v Sloveniji ne poznamo, so pa posebej značilni za avstrijsko Koroško. V oddaji bomo predstavili dunajsko umetnino ter koroške postne prte v Vovbrah, Železni kapli in pri Gospe Sveti, ki so srednjeveške umetnine oziroma likovna dela sodobnih umetnikov.
Od svečnice do pepelnice je kurentov čas. Obdobje, ko skrivnostni in mogočni kurenti odganjajo zimo in zlo, prinašajo pa srečo in dobro. Moč tradicije in mit kurenta v današnjem času v pristni podobi in z običaji, ki so ga zaznamovali.
Neveljaven email naslov
