Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Vleko ploha kot simbolično poroko uprizarjajo v pustnem času v nekaterih vaseh na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem, v katerih se v predpustnem času ali v preteklem letu ni poročilo nobeno dekle. Ploh je deblo, ki ga z ročno žago 'amerikanko' ali motorno žago posekajo fantje, ga obelijo, vrh pa okrasijo z zelenjem, papirnatimi rožami in trakovi. Na najpristnejši način pa ta šega še vedno živi v Begunjah na Gorenjskem. Vleka ploha v Begunjah na Gorenjskem je vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.
Legenda o svetem Nazariju in zgodovina ljudskega izročila v Kopru.
Ninna Kozorog, p. Karel Gržan in Adi Smolar na svoj način razmišljajo o človeku, (ne)humanosti naše dobe in poteh, ki so pred nami. December - hrupen, zapravljiv in nemiren… A hkrati mesec, ko se nam utrinjajo misli, kako smo preživeli leto, kam gremo, kaj bo jutri, v kakšnem svetu živimo in kakšnega želimo zapustiti našim otrokom. O tem se sprašujejo tudi trije razmišljujoči, aktivni in odgovorni posamezniki: Ninna Kozorog, p. Karel Geržan in Adi Smolar. Ga. Kozorog z društvom Humanitarček pomaga pomoči potrebnim (predvsem brezdomcem in starostnikom). Njihov projekt Vida je pretresel Slovenijo z zgodbami starostnikov, ki pozabljeni skozi mesec komaj preživijo z bedno pokojnino. P. Karla Gržana te krivice jezijo in bolijo, vzrok za nepravično porazdeljenost dobrin pa je našel v »hrematizmu« - današnji izkrivljeni obliki ekonomije. Kantavtor Adi Smolar pa o svetu, ki ga obdaja, poje že skoraj 40 let in z ljudmi deli svoja spoznanja o tem, da je pomemben prav ta trenutek, prav zdaj, da se odločimo, da bomo nekaj naredili zase, za druge, za skupnost.
Ko je sveti Frančišek na božični večer leta 1223 želel zbrane čim bolj živo spomniti na Jezusovo rojstvo in je postlal preproste jasli, si verjetno ni mislil, da se bodo ob njegovem dejanju navdihovali mnogi, še osem stoletij kasneje. Od skromnih, zgolj nakazanih silhuet svete družine do velikih upodobitev z razkošnimi pokrajinami in s slikovitimi figurami – jaslice so sčasoma presegle zgolj verski simbol. Skozi različne generacije jaslice povezujejo ljudi v veri in umetniški ustvarjalnosti, postale so del kulturne dediščine, predvsem pa vedno znova pletejo zanimive človeške zgodbe. Dokumentarni feljton so pripravili scenaristka Karmen Bončar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar ter montažer Marko Hočevar.
Dokumentarni feljton o oddajnikih, ki so nam v 20. stoletju omogočili pogled v svet iz domačih naslonjačev. Oddajniki in (dobre) zveze je dokumentarna zgodba o velikih stolpih, parabolah in zanesenjakih, ki so jih gradili, sega v davno leto 1924, ko je Marij Osana v Ljubljani začel poskusno oddajati prek oddajnika, ki ga je na direkciji Pošte sestavil kar sam. Oddajniki so odigrali pomembno vlogo v slovenski zgodovini. Med 2. svetovno vojno so omogočali delovanje ilegalne radijske postaje Kričač, sredi petdesetih let pa tudi javni televizijski program. Prelomen je bil 14. februar 1965, ko je začel na Krvavcu obratovati prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami. Prve oddaje v barvah smo lahko gledali leta 1966. Prav zato so oddajnike poimenovali »okno v svet«, saj je prek njih skozi televizijske zaslone prihajal svet v slovenske domove. Pomembno vlogo so odigrali tudi med vojnami, med drugo svetovno vojno so bili tarča nacističnih sil, v zadnji osamosvojitveni pa jugoslovanske armade. Ta je med 10 dnevno vojno napadla šest glavnih in najbolj pomembnih oddajnikov ter jih močno poškodovala. Vsak med njimi nosi svojo zgodbo. Bodisi zaradi zgodovinskega, strateškega ali kakšnega drugega pomena. Danes v času hitre digitalizacije se je njihova vloga spremenila in večina je že ugasnila. 100 odstotno deluje le še Krvavec in kmalu bodo oddajniki postali le še spomin nekega drugega časa.
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
V murskosoboški evangeličanski center so pripeljali razstavne predmete iz slovenske evangeličansko-luteranske cerkve sv. Ivana v Betlehemu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji. Cerkev, ki so jo zgradili leta 1916, so morali zaradi premajhnega števila članov prodati tamkajšnji univerzi Lehigh, Slovenija pa je tako v hrambo prejela dragoceno izseljensko kulturno dediščino. Na ogled niso zgolj cerkveni, liturgični predmeti, ampak tudi dragoceni pisni viri, vključno s časopisi, ki so izhajali v maternem jeziku. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je iz takrat obubožane pokrajine ob Muri v obljubljeno deželo Ameriko s trebuhom za kruhom odpravilo okoli sedem tisoč Prekmurcev. V nekoč železarskem mestu Betlehem zdaj živi le še peščica slovensko govorečih izseljencev, njihovi potomci pa štiri ali pet generacij pozneje iščejo svoje korenine. Mesti Betlehem in Murska Sobota sta že leta 1996 ob patronatu takratnih predsednikov držav Kučana in Clintona podpisali listino o pobratenju. Feljton Gda se dragi v Ameriko odpravla (Dediščina ameriških Prekmurcev) je pripoved o trdem življenju ekonomskih migrantov, o njihovi ljubezni do rodne zemlje in o minljivosti. Številne etnične skupine v ZDA namreč zaradi asimilacije počasi, a nepreklicno izginjajo.
V televizijski oddaji "Judje dolin-Bardo" lahko spoznamo zgodovino vasi Bardo v videmski pokrajini (Lusevera), središča Terskih dolin, ter domače narečje, ki prepaja tiste doline ter njihove ljudi. Oddaja daje velik poudarek tudi na Center za kulturne raziskave in Etnografski muzej, ki s svojo bogato zbirko še danes - pol stoletja po svojem odprtju - glasno priča o materialni dediščini in snovni kulturi tega prostora. Realizacija Video pro.
Film predstavlja duhovno in kulturno izročilo Beneške Slovenije skozi intimno pripoved štirih pesnic Luise Battistig, Margherite Trusgnach, Andreine Trusgnach in Claudije Salamant, ki spregovorijo o svojem občutenju prostora, v katerem ustvarjajo. V začetku avgusta, ko na gorskih pobočjih zacvetijo številne rože, je čas, ko dekleta in žene na pobočjih Matajurja v Beneški Sloveniji nabirajo rože in jih doma pletejo v velike šopke. Legenda pravi, da ko je bila Marija vzeta v nebo, se je na zemlji pojavil šopke cvetlic. Po večstoletni tradiciji ljudje pripravljajo »pušjace«, zanje pobirajo določene vrste cvetlic in zelišč, ki imajo terapevstko, magično in zaščitno moč. Pobočja mogočne gore Velike Babe, kakor so imenovali Matajur, so Beneške Slovence izklesala v trdožive in vztrajne ljudi, ki pa nikoli niso zaklepali vrat pred siromakom. Takšne so tudi Luisa Battistig, Margherita Trusnach, Andreina Trusgnach in Claudia Salamant. Vse štiri so pesnice, ki moč za ustvarjanje in opisovanje svojih izkušenj nežnosti, empatije, materinstva in notranje moči, črpajo iz svojih prostorov.
V Uredništvu verskih oddaj na Televiziji Slovenija smo ob jubileju Teološke fakultete pripravili dokumentarno oddajo z naslovom Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete. V njej smo se sprehodili skozi pestro zgodovino Teološke fakultete in teološkega študija. Želeli smo predstaviti tudi širino delovanja fakultete v današnjem času. Svoje izkušnje s tem, kakšen temelj je Teološka fakulteta pomenila v njihovem življenju in kako jim pomaga pri opravljanju poklica, so z nami delili novinar, pastoralna asistentka, zakonska in družinska terapevtka, glasbenik in duhovnik. Dokumentarna oddaja Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete je nastala po scenariju Milene Keržič in v režiji Petre Hauc.
Portret Josefa Winklerja - opazovalca smrti - sledi dnevu na reki, v cerkvi in na pokopališču. Film sledi razmišljanjem koroškega literata in jih povezuje z arhetipskimi podobami religije, rojstva in umiranja. Razmišljanja pripovedujejo o razlikah kultur in njihovem odnosu do smrti in življenja - o njuni povezanosti in ločenosti. O inspiracijah, ki jih ponujajo razmerja sovraštva do očeta in oddaljenosti od matere. O izgubi jezika in njegovi ponovni najdbi. Smrt je življenje in življenje je smrt. Direktor fotografije: Domen Ožbot. Scenarij in režija: Jani Sever.
Neveljaven email naslov
