Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gost nedeljskega pogovora bo Robert Pešut Magnifico. Človek nešteto obrazov je s svojimi pesmimi očaral občinstvo vseh starosti in okusov po Sloveniji, Balkanu in tudi drugje po svetu. Zakaj se je zapletlo z okoljevarstveniki glede koncerta v Tivoliju, kako je njegova pesem, ki opisuje dedkovo vrnitev s fronte v prvi svetovni vojni, postala stara srbska ljudska pesem, kako ženina multipla skleroza vpliva na njun vsakdan in kako se je svet spremenil v tridesetih letih njegove samostojne glasbene poti? Z Magnificom se je pogovarjal Zvezdan Martić.
Gostja oddaje Intervju je Brina Svit, s pravim imenom Brina Švigelj Mérat. V knjižnici je največ njenih del mogoče najti pod črko S, torej Svit. Brina Svit je plodna in nagrajena pisateljica, ki piše v francoščini. Manj znano pa je, da je napisala scenarij in posnela tudi dva kratka igrana filma ter dokumentarni film o francoski filmski ikoni Jeanne Moreau. Brina Svit živi in ustvarja v Franciji, zato lahko o tej državi, pa tudi o svojem delu, govori z avtoriteto intelektualke, pisateljice in državljanke, katere domovina je že štirideset let Francija. Voditelj: Edvard Žitnik
Gost intervjuja, ki ga vodi dr. Jože Možina, je vrhunski zgodovinar mlajše generacije, ki se je že uveljavil v tujini. Študijska pot ga je vodila od Univerze v Mariboru in Ljubljani do Budimpešte in Firenc, kjer je doktoriral na prestižnem Evropskem univerzitetnem inštitutu. Dr. Ivešić zadnja leta zelo uspešno vodi Študijski center za narodno spravo, ki z odlično izobraženo ekipo zgodovinarjev pridobiva status osrednje ustanove za raziskovanje totalitarizmov 20. stoletja in druge svetovne vojne ter je obenem servis za državljane, ki se srečujejo s to tematiko. Zadnji knjižni rezultat te ustanove je pretresljiva znanstvena monografija Pragovi nasilja, ki jo je uredila dr. Pavlina Bobič. Ivešić je nase opozoril že z raziskavo o prvaku SLS-a v času napada na Kraljevino Jugoslavijo dr. Francu Kulovcu. S strokovno ekspertizo je na podlagi virov ovrgel novodobni mit, češ da sta dr. Kulovec in dr. Krek z obiskom odpravnika poslov slovaškega veleposlanika dan pred bombardiranjem Beograda potrdila kolaboracijo s Hitlerjevo Nemčijo. Na podlagi raziskovanja Ehrlichovih stražarjev se je izkazalo tudi, da smo Slovenci med redkimi narodi, ki pred vojno in med njo nismo imeli omembe vrednega političnega združevanja, ki bi sledilo idejam fašizma ali nacionalnega socializma. Drugo polje njegovega raziskovanja so članki Milovana Đilasa, kjer dr. Ivešić podrobno pojasni njegovo specifično, tudi disidentsko vlogo v takratni Jugoslaviji. Intervjuvanec je v mnogočem specialist za zgodovino Titove Jugoslavije. Zlasti je raziskoval uvajanje jugoslovanske nacionalnosti v nekdanjem režimu. V pogovoru podrobno pojasni vzpon in padec graditve jugoslovanskega naroda in posebej vlogo Edvarda Kardelja. Ta je v petdesetih letih prejšnjega stoletja menil, da se bodo jugoslovanski narodi stapljali v smer jugoslovanstva. Po poskusu atentata nanj pa je Kardelj, ki se je za nekaj časa umaknil v London, spremenil stališče. Socialistična Jugoslavija se je vrnila k t. i. nacionalnemu ključu, kar je bil v nekem smislu tudi uvod v razraščanje nacionalizma in razbitja države. Na vprašanje, zakaj je Jugoslavija propadla, je dr. Ivešić odgovoril, da zato, ker ni bila več sposobna poskrbeti za državljane in upravljanje države. V kontekstu nostalgije po nekdanji državi, ki jo še najdemo tudi v Sloveniji, gost pove, da je bila SFRJ po vseh kriterijih država visoke brezposelnosti in velikega deleža prebivalstva, ki je živel pod pragom revščine, da ne govorimo o sistematičnem kršenju človekovih pravic in svoboščin. Dr. Ivešić je v uglednih tujih revijah uspel objaviti več strokovnih člankov, nekateri so bili tudi nagrajeni. Vrhunski dosežek pa je letošnja izdaja njegovega razširjenega doktorskega dela pri ugledni britanski založbi Routledge. Knjiga z naslovom The Rise and Fall of Communist Yugoslavism, Soft Nation-Building in Yugoslavia sodi med vrhunske znanstvene dosežke na mednarodni ravni. Z njegovim prihodom na čelo Študijskega centra za narodno spravo se je ta ustanova močno okrepila, vsako leto organizira ali sodeluje na več mednarodnih simpozijih, izdaja od štiri do pet znanstvenih monografij na leto. Zadnji dosežek, ki ga je gost posebej poudaril, je monografija Pragovi nasilja, Dolenjska in Bela krajina 1941–1943, ki jo je uredila sodelavka SCNS-ja dr. Pavlina Bobič.
Tomaž Perovič je v slovenskem medijskem prostoru tako ali drugače navzoč že nekaj desetletij. Večina se ga verjetno spominja kot direktorja komercialne televizije POP TV in direktorja medijske hiše Delo. Na Fakulteti za družbene vede je predaval televizijsko novinarstvo, bil je tudi svetovalec pri postavljanju informativnih televizijskih vsebin v nekaterih sosednjih državah. Manj pa je morda znano, da je novinarsko pot začel na Televiziji Slovenija, torej na nacionalki, in to v času, ko smo bili zvečer tako rekoč obsojeni na naš televizijski dnevnik in na vse pred njim in po njem. Ko je Tomaž Perovič postavljal Studio Ljubljana in zatem Studio City, se je zgledoval tudi po MTV, ameriškem glasbenem kanalu, ki je z uveljavitvijo kabelske televizije obnorel mlade po vsem svetu. Danes je MTV samo še senca sebe izpred skoraj štirih desetletij, nacionalka pa je še vedno tu. Voditelj: Edvard Žitnik
Pogovor z letošnjim novomašnikom koprske škofije Melom Kovicem je presežek v več pogledih. Redko se zgodi, da tako mlad človek dobi priložnost za osrednji intervju, a še bolj presenetljivi so karizmatična drža, iskrenost, pogum in zrelost, kar mladi duhovnik izžareva pri vsakem odgovoru. Odrastel je v bolj kot ne neverni družini. Mati izhaja iz partijskega okolja, oče pa je, kot pravi intervjuvanec, bolj »šunka kristjan« – k maši gre za velike praznike, ko je na mizi šunka. Po izobrazbi je naravovarstveni tehnik, veliko je pomagal v domačem podjetju a nazadnje ni izpolnil očetovega pričakovanja, da bo prevzel posel. Klic v duhovniški stan je tako nastal v njem samem, v oporo mu je bil domači župnik Ciril Cej. Študij zanj ni bil lahek; ko ni opravil letnika, je šel kot prostovoljec delat v Hospic. To je bila zanj izjemna zrelostna preizkušnja. Spoznal je, kot pravi, da je človek ustvarjen za življenje, in ne za smrt. Pot do življenja, ki je hkrati odrešenje, pa zanj predstavlja Kristus, ki je smrt premagal.
Gost Intervjuja je Lotos Vincenc Šparovec. Zagotovo ste ga že videli na deskah Mestnega gledališča v Ljubljani, pa na televiziji, v naši seriji o Inšpektorju Vrenku, pa v nemalo slovenskih filmih. A Lotos Vincenc Šparovec ni le izvrsten igralec, je tudi človek z izkušnjo, zaradi katere prav lahko za njegovo igralsko kariero ne bi vedeli in ki še enkrat potrjuje, da življenje piše najboljše romane … in gledališke predstave! Voditelj: Edvard Žitnik
Gost tokratnega intervjuja, ki ga vodi dr. Jože Možina, je naš najboljši avtomobilistični dirkač, sedaj podjetnik Matjaž Tomlje. V pogovoru predstavlja svojo bogato življenjsko pot in zanimive poglede na svet, s katerimi bo presenetil marsikaterega gledalca. Rojen je bil v skromnem okolju na Dolenjskem, mami, ki je v revoluciji izgubila sorodnike, in očetu, ki je bil partizan. Že kot fantič je sanjal o hitrostni vožnji z avtomobili. Svoj največji uspeh je dosegel pred tridesetimi leti, ko je bil tretji na legendarni dirki 24 ur Le Mansa. Pri karieri mu partner očetove sestre Janez Zemljarič, ki je bil takrat šef Udbe in je imel kot tak veliko oblast, ni pomagal. V pogovoru omeni svoje prijateljstvo z legendarnim Walterjem Wolfom, ki je bilo pozneje desetletja na preizkušnji. Še vedno je lastnik blagove znamke tega znamenitega Slovenca, ki je v sedemdesetih letih ustanovil svojo ekipo v F1 in zmagoval na dirkah. Tomlje, uspešen poslovnež, je prišel do spoznanja, da je materialni svet nepomemben v primerjavi z duhovnim. »Sedaj, ko se tega zavedam, lažje živim,« poudarja ter še dodaja, da je vse, kar se mu dogaja, usoda, kar je tudi naslov njegove zanimive knjige, v kateri podrobneje predstavi svoje življenje in poglede na svet.
Gorana Dragića, zlatega kapetana slovenske košarkarske reprezentance, je življenjska pot vodila iz majhne garsonjere v Kosezah do tekme vseh zvezd v ligi NBA. Doživljal je vzpone in padce in dobil več udarcev, po katerih se večina ljudi ne bi pobrala. Priljubljeni Gogi, Dragon, kot ga kličejo v ZDA, je v sproščenem pogovoru razkril številne podrobnosti iz svoje kariere in zasebnega življenja. S kom se je največkrat stepel, komu lahko mlad človek z veliko denarja zaupa, kje hrani zlato medaljo z evropskega prvenstva leta 2017 ... Pogovor je vodil Zvezdan Martić.
Gost tokratnega intervjuja, ki se spogleduje s 33-letnico slovenske samostojnosti, je eden največjih poznavalcev naše umetnosti in velik slovenski patriot, akademik dr. Milček Komelj. Gre za izjemno osebnost in dragocenega sopotnika slovenske umetnosti pa tudi politike, saj je bil dr. Komelj priča prelomnemu dogajanju na Novi reviji, ko so se povezali slovenski demokratični intelektualci in kulturniki ter ključno pripomogli k padcu komunističnega režima in nastanku samostojne Slovenije. Rojen je v Novem mestu, tesno je prijateljeval z znamenitim umetnikom Božidarjem Jakcem, ki ga je povojni režim koval v zvezde, sam pa je bil do socialistične diktature izrazito kritičen. Kot pripoveduje dr. Komelj, se je Jakac norčeval iz vodilnih tovarišev. Mladi Milček, izrazito nadarjen za umetnost in literaturo, je že kot najstnik uspel spoznati in portretirati najvidnejše umetnike tistega časa, vključno s Kocbekom, Finžgarjem in Alojzom Gradnikom. Po študiju umetnostne zgodovine in slavistke je postal zelo uspešen in priljubljen profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V času razpadanja komunističnega režima v Jugoslaviji je bil, kot rečeno, sopotnik kroga Nove revije. Izjemno ceni prispevek takratnega urednika Nika Grafenauerja, pa prodornost dr. Jožeta Pučnika in ostalih, brez katerih se prelom in pot v politično svobodo ne bi zgodila. Milček Komelj velja za blagega človeka, a hkrati zelo ostrega in prodornega, ko gre za zaščito umetnosti, kulture, slovenstva, demokracije … Deset let v ključnem obdobju krepitve je bil predsednik Slovenske matice, te najstarejše ugledne ustanove, ki je še vedno simbolno središče slovenstva ne glede na svetovni nazor. Tu je pustil neizbrisen pečat in omogočil nadaljnji razvoj Slovenske matice v zavesti, da je slovenstvo na drugačen način kot prej ogroženo tudi danes. Akademik Komelj je član evropske in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. SAZU je morda ena zadnjih institucij, ki po aktualnem novoreku še ni povsem »depolitizirana«. Sogovornik je plastično komentiral razmere na SAZU kot tudi težnje, da bi okrnili njeno edinstveno vlogo z ustanavljanjem novih inačic. Dr. Komelj je izjemen interpret umetnin, vidi tisto, kar vidimo vsi ostali, in tudi tisto za slikarskim platnom. Zaveda se, da so vrhunske umetnine stebri slovenske nacije. Zadnji veliki dosežek njegovega prizadevanja v tej smeri je monumentalna knjiga Mojstri slovenskega impresionizma, ki je tudi velik podvig Mladinske knjige s 300 unikatnimi izvodi in kakovostno reprodukcijo Sejalca. Izbor umetnin in njihova genialna interpretacija postavljata dr. Komelja na vrh slovenske umetnostno zgodovinske stroke, pa tudi več. Grohar, Jakopič, Jama in Strnen ne spregovorijo v tej knjigi samo kot slikarji, ampak veliko širše s slovenskim odmevom, ki je pomemben za današnji čas. V pogovoru bo gost nekaj umetnin tudi interpretiral. Podobno kot impresionisti ob svojem času in na svojem področju dr. Komelj vedno znova ceni Slovence, ki so dali svojo energijo za slovensko stvar na vseh področjih, tudi političnem.
Gost intervjuja je Jakob Jaša Kenda, sicer prevajalec, literarni zgodovinar, kulturni menedžer in pisatelj. A Jakob Kenda je tudi eden izmed redkih Slovencev, ki je prehodil Apalaško pešpot (Appalatian Trail) v Združenih državah Amerike. Velja za mater vseh svetovnih pešpoti; dolga je 3500 kilometrov, meseci hoje skozi zeleno divjino pa so veliko več kot samo preizkus telesne vzdržljivosti. In kar ni nepomembno, o svoji izjemni izkušnji je Kenda napisal potopisni roman Apalaška pot.
V tokratnem Intervjuju bo Jože Možina gostil izjemno zdravnico, znanstvenico ter podjetnico, prof. dr. Metko Zorc. Gostja bo govorila o svoji izjemni karierni poti, ki jo je vodila od Švice in ZDA do centra Favaloro v Buenos Airesu, kjer je imela možnost delati z največjimi strokovnjaki – kirurgi s področja bolezni srca in ožilja. Vse to svoje znanje uporablja pri svojem delu v medicinskem centru Medicor, ki je največja zasebna bolnišnica v državi z vrhunskimi rezultati pri zdravljenju. Medicor po njenih besedah za od 20 do 30 odstotkov ceneje opravlja iste operacije kot dve javni bolnišnici. Spregovorila je tudi o primeru smrti bolnice, ki je bil nedavno problematiziran, in pojasnila svojo plat tragičnega dogodka. V nadaljevanju je omenila tudi problem javnega zdravstva, ki je po njenem posledica slabe organizacije in velikega vpliva dobaviteljev zdravstvene opreme. Je zagovornica ustanovitve tretje medicinske fakultete na Primorskem pa tudi odločna nasprotnica predčasnega končanja življenja. O tem v oddaji zelo osebno prizadeto govori: "Sem absolutna nasprotnica evtanazije, nisem še videla človeka, ki bi si želel umreti – kljub temu da je bil na smrt bolan. Bila sem priča številnim odhajanjem, tudi moje tete, izjemne zdravnice pediatrinje. Prizadeta od kapi je govorila, da hoče umreti, a ko je prišel tisti trenutek, me je držala za roko in rekla: Hočem živeti!" Dr. Zorčeva pozna številne kolege po svetu, npr. v Kanadi, ki zaradi uvedbe evtanazije zelo trpijo. Meni, da je že debata o tem velik pritisk na starejše in bolne. "Včasih ima bolnik slab dan in reče 'Ne maram živeti'. To izkoriščati in ponuditi evtanazijo je za mene grozljivo," zaključi zdravnica dr. Metka Zorc.
Janez Potočnik je v očeh številnih Slovencev še danes tako rekoč "prvi obraz" slovenskega vstopa v Evropsko unijo. A Potočnik se je po koncu svojih dveh komisarskih mandatov umaknil. Kaj danes, dvajset let po vstopu Slovenije v EU počne Potočnik? Nekoč se je ugibalo, ali ga bo po komisarski službi morda zamikala domača politika. Ostaja nejasen glede tega, ali ima domače, bruseljske ali kakšne drugačne politične ambicije. Potočnikovemu pogledu na slovensko in evropsko stvarnost je vredno prisluhniti tudi zato, ker je daleč od zdajšnje slovenske politike. Težko pa si je tudi predstavljati, da bi samo še varoval vnuke, vodil psa na sprehod in obrezoval domačo živo mejo. Voditelj oddaje: Edvard Žitnik
Neveljaven email naslov
