Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat bo naš gost publicist, urednik, založnik, kulturni delavec in po novem tudi romanopisec, Mitja Čander. Tudi o njegovem romanu Slepec, ki je pravkar izšel, se bo z njim pogovarjala Ksenija Horvat.
V tokratni oddaji Intervju bo Jože Možina gostil enega najbolj prodornih slovenskih intelektualcev v Italiji prof. Petra Černica, ki je tudi ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič v Gorici. Gre za izobraževalno ustanovo s slovenskim učnim jezikom, ki izvira iz več kot 170 letne tradicije slovenskega šolstva na Goriškem. Doma z Vrha sv. Mihaela na goriškem Krasu, v občini Sovodnje, kjer živi z ženo Španko in štirimi sinovi. V Gorici je zaključil klasično gimnazijo in licej, ter končal študij zgodovine v Trstu. Bil je uspešen odbojkar, kariero pa je začel kot profesor zgodovine na slovenskih šolah v Gorici, ravnatelj je bil tudi njegov oče. Poleg vodenja slovenske šole je tudi član Višjega šolskega sveta v Rimu. Gre za družbeno in politično angažiranega intelektualca, ki je dejaven v slovenski skupnosti, vneto analizira politično dogajanje, raziskuje preteklost 20. stoletja in črpa iz bogate zgodovine velikih Slovencev, ki so zaznamovali in ohranili slovenski živelj v Italiji. Svoje diplomsko delo, ki se dotika 11. stoletja je objavil v ugledni italijanski reviji za srednjeveške študije in v posebni knjigi. Uredil in sodeloval je pri snovanju več izjemno pomembnih knjig za slovensko preteklost, dnevniških zapisov Rudolfa Klinca, vojaškega dnevnika Iva Brica in drugih. V pogovoru se je dotaknil svoje družinske multikulturne izkušnje s poudarkom, da je mediteranski svet, še posebej španski, od koder izvira njegova žena, sposoben sproti debatirat o vseh odprtih vprašanjih, zaradi česar so tudi medčloveški odnosi bolj odprti. Izpostavil je bolj in poslanstvo za slovensko šolstvo, ki sicer ima zagotovljen okvir delovanja a se sooča s številnimi problemi. Medtem ko predsodkov do Slovencev praktično ni več, pa Černic izpostavlja krizo v slovenski manjšini, ki je predvsem politična a nevarna za prihodnost skupnosti. Meni, da živimo v času nedorečenosti, ki je povzročila politično katastrofo. Od nekdaj močnega in povezanega nastopa še v času fašizma, pa sta vojna in zlasti povojno obdobje prinesla razcep. Posebej zato, ker je jugoslovanska komunistična oblast deformirala slovensko zamejsko enotnost s podpiranjem zgolj levo usmerjenih. Podpirala je tudi njihovo vključevanje v italijanske leve stranke, kar pa je privedlo do osipa in razpršitve slovenskih glasov. Sedaj sta v krizi tudi obe krovni organizaciji, ki ne uspeta več učinkovito predstavljati slovensko skupnost. Na zadnjih deželnih volitvah je Stranka slovenske skupnosti, edina politična stranka Slovencev v Italiji vseeno uspela izvoliti svojega predstavnika Igorja Gabrovca, medtem ko se levici, ki je včasih prevladovala, to ni uspelo. Černic opozarja na katastrofalno vodenje manjšine, ki je bilo dodatno obremenjeno zato, ker bi levi del manjšine s strani jugoslovanske države uporabljen in nagrajen pri različnih poslovnih interesih, povezanih tudi s Saftijem: » Tisti sistem je bil sposoben ustanovit paradržavo in financirat paradržavo z vsemi svojimi ustanovami.« Ko je ta sistem propadel se je v posebej hudi krizi znašel prav levi del manjšine oz. njene krovne organizacije, ki tudi ni bil navdušen nad osamosvojitvijo Slovenije ampak je zagovarjal enotno Jugoslavijo: »Tiste organizacije, ki so bile zadržane ali celo proti osamosvojitvi Slovenije so bile potem, tri, štiri leta kasneje deležne financiranj«. Slovenska država pa ni imela in nima najbolj racionalnega mehanizma finančne pomoči zamejskim ustanovam. Profesor Černic je kljub vsemu optimist, vira za obstoj in napredek vidi v osebni zavzetosti za narodno stvar in čistih odnosih, ki ljudi in skupnost povezujejo. Manj so zanj pomembne strukture, ki so pogosto odmaknjene od realnih potreb in potrebne korenite reforme.
Tokrat bo gostja oddaje Intervju dolgoletna raziskovalka umetne inteligence in dolgotrajnega bivanja človeka v vesolju, ameriška profesorica Kim Binsted. V zadnjih letih je podrobno preučevala tveganja, ki bi jih potovanje na Mars pomenilo za človeško telo, človeške možgane in odnose med člani posadke. O vsem tem ter o odnosu ameriške politike do žensk v znanosti se bo s Kim Binsted pogovarjala Ksenija Horvat.
V tokratnem nedeljskem pogovoru, gostimo ljubljanskega sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je odkrito spregovoril o svojem videnju pritiskov, ki so se nanj vršili v zadevi Novič. Radonjič bo pojasnil, da je v 23 letih sodil v veliko odmevnih primerov - od Romov iz Ambrusa, sojenja narkokartelu, ko je bil 6 mesecev skupaj z družino varovan, do sojenja duhovniku Frantarju in kasneje Janezu Janši ter odvetniku Matozu. V vsem tem času ni bilo nobenih klicev in pritiskov, kako naj odloča. V primeru Novič pa so se nanj, kot pove, izvajali neznosni pritiski, o čemer je, kot pravi, moral spregovoriti tudi ob razsodbi: " Dejstvo, da tu sredi Ljubljane padajo glave, me je spodbudilo, da moram povedati, to kar sem povedal, ker drugače ne bi izpolnil, ne svoje sodniške, ne svoje človeške dolžnosti. Torej vi veste, da je bil dr.Jamnik ustreljen, da je bil dr. Plavec tik na tem da bo, to je resničnost." Radonjić opozarja, da je v ozadju pritiskov kriminal belih ovratnikov, ki seže visoko v kroge gospodarstva in politike: "V to so omrežene najvišje firme kemofarmacevtsekga kompleksa in tudi ljudje, ki imajo svoje sorodnike v najvišjih strukturah odločanja." Sodnik je komentiral tudi svoje ostre in žaljive izjave na račun predsednika sodišča Pogačnika, ker ga ni zaščitil. Radonjić odgovarja, da je v zaostrenih razmerah, kot so nastale ob tem sojenju, potrebno spremeniti način izražanja: "Ko hiša gori, se ne šepeta". V pogovoru je izpostavil, da je v primeru Novič razsodil tako, kot je prav in ne tako, kot so nekateri vplivni pričakovali. Ocenil je, da so v začetni preiskavi organi pregona naredili napako, možno pa je tudi drugo: "Veliko huje pa je, da so se državni organi, da bi prikrili neke svoje sorodnike in člane teh strateških položajev globoke države, držali stran od osebe, za katero so subjektivno vedeli, da ni kriva. To je tista grozna možnost, ki izhaja iz analize tega spisa." Voditelj Jože Možina.
Tokrat bo gost intervjuja nemški pisatelj Norman Ohler, avtor svetovnega bestsellerja Popolna omama. Gre za doslej relativno neznano zgodbo o odvisnosti družbe Tretjega reicha od drog – predvsem do metamfetamina Pervitin, jemali naj bi ga vsi, od gospodinj do vojakov. Slednjim je med drugim omogočil, da so budni in čili v treh dneh in treh nočeh premagali Ardene in izvedli ofenzivo na Francijo. Ampak ne le nemški državljani, tudi sam Adolf Hitler je bil odvisnik. O tem, v kolikšni meri je vse to vplivalo na potek vojne, se je z Normanom Ohlerjem pogovarjala Ksenija Horvat.
Gregor Ficko je pretežni del svoje poklicne kariere posvetil cestam; prav o cestah je izdal tudi dve obsežni knjigi. Velja za enega največjih slovenskih strokovnjakov na področju cest, prometa ter gradbeništva nasploh. Pri avtocestnem programu je pripravljal projektno, investicijsko in razpisno dokumentacijo, kasneje je vodil nadzor, sredi 90-ih letih se je na takratni Družbi za državne ceste ukvarjal z glavnimi in regionalnimi cestami, tudi kot direktor. Profesionalni sopotniki in sodelavci ga opisujejo kot poštenega, kot človeka, ki brez okolišenja in skrbi za posledice pove, kar misli. Tudi v pogovoru govori o gradbenem lobiju in neustrezni zakonodaji javnih naročil, tudi z imeni in priimki. V zadnjih letih se pojavlja kot kritik višine investicije 2. tira Divača – Koper, vlada ga je imenovala v Svet za civilni nadzor nad gradnjo 2. tira; še vedno vztraja, da je načrtovana vsota investicije previsoka. Zadnja štiri leta je direktor Komunalnega podjetja v Radljah ob Dravi; pravi, da je to delo, ko ljudem neposredno zagotavljaš pitno vodo, odvoz smeti, čisto okolje - poseben izziv. Voditeljica oddaje Lidija Hren.
Gost Intervjuja bo nekdanji otroški vojak, Ishmael Beah. Rodil se je v zahodnoafriški državi Sierra Leone, v kruti državljanski vojni je pri dvanajstih letih postal sirota, pri trinajstih so ga prisilno rekrutirali v enoto državne vojske, kjer je pod vplivom mamil in ameriških akcijskih filmov izpolnjeval ukaze nadrejenih. Pri šestnajstih se je znašel v Unicefovem rehabilitacijskem centru na odvajanju od mamil in nasilja. Njegova avtobiografija je postala bestseller. Življenje je namenil boju za otroke, ki jih je prizadela vojna. Z njim se bo pogovarjala Ksenija Horvat
Tokrat bo gost oddaje Intervju dober poznavalec slovenske kulturne politike, nekoč gledališki kritik in dramaturg, kasneje uradnik na ministrstvu za kulturo in zdaj direktor Centra urbane kulture Kina Šiška, ki te dni praznuje deset let obstoja - Simon Kardum. Z njim se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Tokratni gost Jožeta Možine je dr. Aleš Štrancar, izjemen znanstvenik, inovator in podjetnik, ki je zaradi svoje neposredne govorice, posebej zanimiv sogovornik. Rojen je v Vipavski dolini, kamor je preselil tudi podjetje Bia Separations, ki ga vodi. Znan je po svoji domoljubni usmeritvi in neusmiljeni kritiki kritik političnih elit. V zadnjem času ga je razjezilo dejstvo, da na novem pročelju glasbene šole v Ajdovščini ni napisa Vinko Vodopivec, čeprav se šola uradno imenuje po tem primorskem duhovniku, skladatelju in narodnem buditelju, ki je vtkan v identiteto vsakega zavednega Primorca. Štrancar meni, da gre za hlapčevanje in dobrikanje gospodarjem in napoveduje, da se bodo časi spremenili. Vedno ga je zanimala zgodovina, a se je usmeril v študij kemije. Bil je perspektiven mlad raziskovalec. Ko so ga zaradi kritike vodstva postavili na cesto, je bil to, kljub začetnim težavam, skok v izredno znanstveno in podjetniško kariero. Ni se rodil z »zlato žlico v ustih«, ampak ravno dejstvo, da je zrastel v trdnem krščanskem družinskem okolju, ga je usposobilo za številne napore, ki so ga čakali na poti do uspeha. Podjetje, ki ga vodi s sodelavci, se ukvarja z izdelavo bioloških filtrov za separacijo zdravilnih učinkovin. Sodeluje z največjimi svetovnimi farmacevtskimi podjetji po svetu, predvsem v ZDA. Tam je tudi soavtor petih patentov s področja biokemije. Bia Separations s svojimi izdelki sodeluje pri razvoju zdravil za genske okvare, kar pomeni pravo revolucijo pri zdravljenju otrok s prirojeno gensko napako, tudi ko gre za slepoto ali mišično distrofijo. Borijo se za življenje otrok, ki so obsojeni na smrt, izpostavlja Štrancar, zato meni, da je splav – masovna smrt, kot način urejanja rojstev, hinavščina: »Če se boriš za življenje, se bori na vseh področjih!« Štrancar je prav zato podprl akcijo Zavoda Živim, ki promovira življenje in skuša zmanjšati število splavov. Gost izpostavlja, da spoštuje različne poglede na življenje in smrt, sam pa odkrito pove, da verjame v obstoj Boga. Svojega prepričanja ne želi vsiljevati drugim. Pričakuje pa, da tudi drugi spoštujejo njegov pogled na svet in njegovo razumevanje sveta: »Če ni spoštovanja v obe smeri, smo zelo hitro v diktaturi, ko eni zatirajo druge. To smo dali skozi v fašizmu, nacizmu, komunizmu in tudi sedaj v teoriji spolov, ki je zame podobna zgodba«, je oster Štrancar. Spregovoril je tudi o svojem odnosu do materialnih dobrin. Kljub temu, da vodi več sto milijonov evrov vredno podjetje, živi povsem običajno življenje, vozi starejši avto, nima letala ali jahte. V tem duhu vzgaja tudi svoje otroke. Nevzdržna se mu zdi praksa dvojnih meril, ki jo je bila vsem na očeh deležna družina Jankovič, z novim odpisom 29 milijonskega dolga. Štrancar izpostavlja, da je bilo tudi njihovo podjetje v prisilni poravnavi, vendar svojim upnikom želijo povrniti 100 odstotno vse nazaj. Zoran Jankovič, ki je bil več let medijsko izrazito favoriziran kot uspešen podjetnik, je zanj primer neuspešne osebe na vseh področjih, sploh kot podjetnik: »Nikoli ni imel podjetja, ki je začelo iz nič. Vedno je živel od nekih drugačnih poslovnih modelov, ki z zdravim podjetništvom nimajo nič.« Dr. Aleš Štrancar je ob koncu pogovora izpostavil, da Slovenija temelji na uspešnih podjetnikih, ki pa so večinoma tiho, ker se bojijo maščevanja vladajočih. Za prihodnost meni, da Slovencev in zlasti Primorcev ni uničil niti Mussolini, niti komunizem in da bo slovenstvo obstalo, če bomo imeli otroke. To je njegova vizija za prihodnost.
Dr. Ana Polak Petrič je nova veleposlanica Slovenije na Japonskem; to je nov velik izziv, pravi, tako zaradi poglabljanja gospodarskih odnosov kot povezovanja ljudi dveh povsem različnih kultur; predvsem pa so prihodnje letu v Tokiu tudi olimpijske igre in torej dodatno delo. A pogovor je namenjen predvsem dosedanjemu delu visoke predstavnice za nasledstvo. Po skoraj 30-ih letih od razpada Jugoslavije se države naslednice namreč še vedno niso sporazumele o vseh nasledstvenih vprašanjih – razlogov je veliko, od političnih do pravnih, in dr. Polak Petričeva o njih odkrito govori. Največji zalogaj, s katerim se je ukvarjala dr. Polak Petričeva na mestu visoke predstavnice za nasledstvo, so bili hrvaški in bosanski devizni varčevalci. Znano je, da se je slovenska politika dolgo zanašala, da bo vse rešeno v okviru dunajskega sporazuma in nasledstvenih pogajanj – a se je zgodilo nasprotno: v skladu z odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice je morala Slovenija na koncu poravnati več sto milijonski znesek, še večji pa visi v zraku na osnovi sodb, ki jih sprejemajo hrvaška sodišča. Zato je toliko bolj zanimivo, da je šele v času dr. Polak Petričeve Slovenija vložila tožbo zoper Hrvaško zaradi dolga hrvaških podjetij do nekdanje LB, prav tako je bil šele v njenem času izdelan in poslan v Beograd seznam umetniških slik, ki pripadajo Sloveniji. Skratka, kar nekaj je stvari, pri katerih je bilo treba nadoknaditi zamujeno, kar pomeni, da dr. Polak Petričeva za seboj pušča dobre rezultate – in noče izreči nobene kritične na račun svojih predhodnikov na tem mestu. Voditeljica Lidija Hren.
Naš gost bo sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, s sedežem v Strassbourgu, dr. Marko Bošnjak. Teme pogovora bodo kultura spoštovanja človekovih pravic, njihova pravnoformalna zaščita, delo in pristojnosti sodišča v Strassbourgu, ter tudi o tem, v katerih primerih in zakaj se je na zatožni klopi znašla Slovenija. Z dr. Bošnjakom se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Naš gost bo doktor Oto Luthar, zgodovinar, raziskovalec in direktor Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom se bomo z, v Murski Soboti rojenim dr. Lutharjem, pogovarjali o njegovem odnosu do Prekmurja, o Prekmurju v slovenskem zgodovinopisju, pa tudi o tem, zakaj slovenska politična elita ne razume, da so za vsako državo vlaganja v znanost stvar ne prestiža, ampak preživetja. Z njim se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Neveljaven email naslov
