Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi. .
Gospa Sonja Vrščaj je bila rojena kot Sonja Zabric v Šepuljah na Krasu leta 1925. Njen oče se je ob koncu prve svetovne vojne kot avstroogrski vojak vračal iz ruskega ujetništva prek Maribora, kjer se je pridružil Maistrovim borcem. Ker je Primorska pripadla Italiji, je po plebiscitu prišel v Ljubljano, se poročil s sovaščanko iz Šepulj in sprejel jugoslovansko državljanstvo. Za primorske pribežnike so bili v Jugoslaviji težke razmere. Dobil je službo jetniškega paznika, ob borni plači pa je mladi par živel na tirih na ljubljanski železniški postaji. Od zim v nezakurjenih vagonih je težko zbolel in z ženo sta se preselila na kmetijo njenih staršev nazaj na Kras. Rodili so se jima trije otroci in zavedna slovenska družina je preživljala vse stiske italijanske raznarodovalne politike, fašističnega nasilja in ekonomskih pritiskov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in je na Krasu prišlo po kapitulaciji Italije do močnega upora, so se mu takoj priključili in se vključili v Osvobodilno fronto ter na vse načine pomagali partizanom. Mlada Sonja Zabric je bila tajnica okrožnega odbora OF, Nemci so jo med reševanjem arhiva odporniškega gibanja, ki ji ga je uspelo skriti, ujeli in zaprli v tržaški zapor Coroneo, od tam pa so jo poslali v Auschwitz. Preživela je strahote koncentracijskega taborišča in dočakala prihod zavezniških sil. Ob vrnitvi v Jugoslavijo se je v pričakovanju srečanja s svobodo in slovenskimi partizani najprej soočila z rusko armado, potem pa na Primorskem še z Italijanom naklonjenimi Američani in Angleži, ki so, dostikrat tudi zelo brutalno, v conah A in B razganjali slovenske demonstrante, ki so se zavzemali za priključitev Primorske k Jugoslaviji. Sonja se je v tistih znova zelo burnih časih spet aktivno vključila v slovenske akcije v Trstu in na Krasu, ko so Primorci prav plebiscitarno pokazali, da si želijo biti del Jugoslavije. In leta 1953 je bilo na slovensko italijanski meji znova zelo težko...
Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.
Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.
Tokrat bo spomine na predvojni čas v Mariboru, na izseljeništvo med drugo svetovno vojno in na čas po njej, obujala še ena Mariborčanka, leta 1930 rojena Danica Lah - Perovič. Njen oče Jakob Lah je bil rojen veliki družini v vasi Naraplje Halozah in kot otroka so ga od doma poslali za pastirja k stricu, duhovniku in kmetovalcu v Laporju pri Slovenski Bistrici. Stric je prepoznal fantovo bistrost in ga je čez čas poslal na trgovsko šolo v Ljubljano. Prva svetovna vojna je mladega Jakoba Laha odnesla na rusko fronto in za več let v rusko ujetništvo, po vrnitvi pa je čez čas prišel v Maribor in na Glavnem trgu odprl trgovino s perilom in konfekcijo. Položaj trgovine je bil izjemen, saj so na mestni tržnici pred trgovino prodajale branjevke iz okoliških vasi, le nekoliko niže ob Dravi pa so pristajali splavarji. Ves ta slovenski živelj iz okolice Maribora je potreboval preprosta oblačila, po drugi strani pa je raje kupoval pri slovenskem trgovcu, saj so bili drugi trgovci v mestu, predvsem večji, Nemci. Posel je cvetel in nekaj let pred izbruhom vojne je Jakob Lah postavil v središču mesta, na Jurčičevi ulici, veliko hišo z blagovnico v pritličju, eno najsodobnejših arhitektur predvojnega Maribora. Lahova družina je bila velika, ob starših in hčerki Danici je bilo še pet bratov. Po okupaciji so Nemci očeta najprej zaprli, že takoj za tem pa so prišli po vso družino in jo odpeljali v zbirni center za izseljence v meljski kasarni, od tam pa s transportom v Srbijo, kjer so na koncu pristali v Kruševcu. Da so lahko živeli, je šel najstareši brat, star takrat 22 let, najprej delat v rudnik premoga v Aleksincu, potem pa v tovarno železniških vagonov v Kraljevo. Tam je bil med žrtvami nemških represalij, ko so v nekaj dneh pobili več tisoč moških talcev. Proti koncu vojne se je drug brat priključil partizanom in bil med mnogimi padlimi v Slovenskem bataljonu v bojih za osvoboditev Srema. Ob koncu vojne se je Lahova družina, brez dveh bratov, skupaj z drugimi izseljenci v živinskih vagonih vrnila v razrušeni in izropani Maribor. In ker sprva niso imeli kam, je odšla Danica k teti v Škofjo Loko, kjer je gledala kolone nemških ujetnikov, ki so jih gnali skozi mesto na grad, da bi med njimi morda opazila svojega brata, tistega, ki je pred vojno živel v Celju in ga Nemci niso pustili z družino v Srbijo, ampak je bil vpoklican v nemško vojsko. In čeprav je bilo po vojni za Lahovo družino v vseh pogledih vse drugače, je bilo vendarle vojne konec in začelo se je novo življenje.
Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.
Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.
Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.
Partizanka in bolničarka Malči Jakša - Miša (rojena 1922) je le po srečnem naključju preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Malči Jakša se je rodila leta 1922 v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani v družini Andreja Hujana, tovarniškega delavca v Papirnici Vevče. Napredne ideje je pila že pred vojno v domačem okolju in leta 1941 se je vključila v delovanje Osvobodilne fronte. Prvič so jo ujeli in zaprli domači domobranci, drugič so jo prijeli in ji sodili italijanski okupatorji. Malo pred italijansko kapitulacijo je Malči leta 1943 odšla v partizane, postala je borka in bolničarka Cankarjeve brigade, s katero je bila v mnogih težkih bojih. Le po srečnem naključju je partizanka Malči Jakša - Miša preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade.
Partizanka in bolničarka Malči Jakša - Miša (rojena 1922) je le po srečnem naključju preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Malči Jakša se je rodila leta 1922 v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani v družini Andreja Hujana, tovarniškega delavca v Papirnici Vevče. Napredne ideje je pila že pred vojno v domačem okolju in leta 1941 se je vključila v delovanje Osvobodilne fronte. Prvič so jo ujeli in zaprli domači domobranci, drugič so jo prijeli in ji sodili italijanski okupatorji. Malo pred italijansko kapitulacijo je Malči leta 1943 odšla v partizane, postala je borka in bolničarka Cankarjeve brigade, s katero je bila v mnogih težkih bojih. Le po srečnem naključju je partizanka Malči Jakša - Miša preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade.
Albin Fatur je bil rojen leta 1924 na Baču pri Knežaku. Ker je bila tudi Notranjska med obema vojnama pod Italijo, je obiskoval italijansko šolo in občutil vso krutost raznarodovanja. V vasi je spoznal nekaj najvidnejših Tigrovcev, saj je bil prav Bač eno od središč njihovega protifašističnega delovanja. Leta 1943 so ga Italijani poslali v delovni bataljon italijanske vojske na skrajni jug Italije. Ko se je po kapitulaciji Italije peš vrnil domov, so ga zajeli Nemci in ga poslali v nacistično taborišče v Avstriji. Po vojni je postal eden najboljših in najbolj iskan varilec velikih ladij v ladjedelnicah na Reki, v Piranu in v Monfalconu (Tržiču). Pojasnilo: V oddaji Spomini Albin Fatur pripoveduje tudi zgodbo o duhovniku, ki je bil v vasi Slavina prisoten ob nemški raciji, v kateri je bil Albin Fatur zajet in poslan v nacistično taborišče. Omemba tega duhovnika se ne nanaša na tedanjega župnika v Slavini, ki je kot zaveden slovenski duhovnik v tistem težkem zgodovinskem obdobju stal ob strani svojim faranom in jih branil pred okupatorsko vojsko. Da ne bi prišlo do nesporazuma s poistovetenjem oseb smo zaradi ohranitve časti tedanjega župnika iz Slavine nekaj stavkov te zgodbe sporazumno umaknili iz oddaje. Hvala za razumevanje.
Albin Fatur je bil rojen leta 1924 na Baču pri Knežaku. Ker je bila tudi Notranjska med obema vojnama pod Italijo, je obiskoval italijansko šolo in občutil vso krutost raznarodovanja. V vasi je spoznal nekaj najvidnejših Tigrovcev, saj je bil prav Bač eno od središč njihovega protifašističnega delovanja. Leta 1943 so ga Italijani poslali v delovni bataljon italijanske vojske na skrajni jug Italije. Ko se je po kapitulaciji Italije peš vrnil domov, so ga zajeli Nemci in ga poslali v nacistično taborišče v Avstriji. Po vojni je postal eden najboljših in najbolj iskan varilec velikih ladij v ladjedelnicah na Reki, v Piranu in v Monfalconu (Tržiču).
Neveljaven email naslov
